Zakaj se v petek popoldne ne vozim na morje

Bilo je prejšnjo soboto zjutraj, ko smo se odpravili od doma, ker smo imeli v Postojni športno srečanje.

Čeprav je bilo sončno vreme ob koncu tedna napovedano že na začetku tedna ter se je to obdržalo tudi vse naslednje dni, so se cestni delavci vseeno odločili, da bodo ravno tisti konec tedna obnavljali ljubljansko obvoznico. To je seveda pomenilo zastoje ob priključku gorenjske avtoceste na ljubljansko obvoznico ter naprej na primorsko avtocesto že v petek popoldne, čemur smo se v soboto zjutraj izognili tako, da smo se, kot v starih časih, proti Postojni odpravili po stari cesti in z nje opazovali stanje na primorski avtocesti. Najprej smo se nameravali nanjo vključiti na Brezovici, potem pa smo za vsak primer podaljšali še do Vrhnike.
    
Šele tam se je gneča na avtocesti vsaj delno sprostila.

Delo na cesti v Avstraliji

Nedavno smo se dva tedna vozili po Avstraliji in vsakih nekaj deset kilometrov je sicer tekoč promet prekinjalo delo na cesti. Na začetku nas je to ujezilo v stilu "pa kaj morajo ravno zdaj popravljati ceste". Potem pa smo se spomnili, da se je s prihodom jeseni na južni polobli ravno kak teden poprej končala poletna turistična sezona in so, kot se za avstralsko zimo spodobi, za nekaj mesecev zaprli tudi odprte bazene in vse poletne objekte.

Povsem logično je bilo, da so se rednega popravila cest lotili prav v tem času. Obdobje po koncu sezone je idealno za takojšnje popravilo tistega, kar se je na cestah zgodilo med njeno največjo obremenitvijo. Takojšnje popravilo namreč prepreči nadaljnje propadanje cest, ki so v Avstraliji poleti ves čas na pravem vročinskem udaru.

V malce drugačnem kontekstu imajo podobna pravila tudi na sosednjem Hrvaškem, kjer naj bi se gradbena dela, recimo zidava hiš v naseljih ipd., izvajala le do sredine junija. V turistični sezoni je torej "razbijanje" prepovedano, da ne moti turistov.  

Nam pa je precej vseeno tako za prvo kot drugo možnost.



 

Poleti ob koncu tedna na morje

Že dolga leta je jasno, da prvi sončni poznospomladanski konec tedna na morje potegnejo množice ljudi, ki si želijo užiti prve toplejše sončne žarke in morda ob tem prvič v sezoni zaplavati v morju.

A naši cestni delavci so za to slepi in gluhi in se obnašajo, kakor da ne spremljajo niti najosnovnejše vremenske napovedi. Namesto da bi za tak konec tedna okrepili prisotnost na avtocesti v smislu zagotavljanja tekočega prometa, urejene signalizacije in tudi varne vožnje, ti raje na tak konec tedna na najbolj obremenjenih delih avtoceste začnejo "nujne" obnove, ki še ustavljajo že tako gost promet. Če se temu stanju, ko se konec tedna izteka in se turisti v nedeljo vračajo domov, pridruži še kakšna prometna nesreča, je posledica popoln prometni kaos. Ta običajno enourno vožnjo z morja spremeni v nekajurno mučno in napetosti polno cijazenje, ki povsem spominja na čase, ko avtoceste sploh še ni bilo. Vsi pozitivni učinki vikenda na morju se ob takem vračanju domov povsem razblinijo, kopiči pa se tudi število nesreč in smrtnih žrtev na slovenskih cestah.

Nenehna prometna gneča med zgodnjepoletnimi konci tednov je razlog, da se ob petkih popoldne nikoli ne odpravljamo na morje. Ob koncu tedna bi se rad spočil od dela čez teden, ne pa si še dodatno nakravžljal živcev v koloni proti morju in domov.

A slovenska težava z avtocestami je seveda še veliko večja.

Avtocestna infrastruktura

Z veliko muke in daleč prevelikimi stroški smo v zadnjega četrt stoletja dobili približno spodoben slovenski avtocestni križ. A vendar: je to zdaj že končno stanje? Kdaj se bo ta okrepil in zajel tudi območja, ki so za zdaj še izolirana? Bomo okoli Ljubljane, vsaj tam, kjer se združita gorenjska in primorska avtocesta in kjer je največji pritisk pločevine, kdaj dobili še dodaten pas, ki bo vsaj malo sprostil sezonske zastoje? Kaj bo z drugimi zdajšnjimi slepimi ulicami nekaterih slovenskih predelov, ki so še vedno avtocestno odrezani od glavnih cestnih žil? Kdaj bomo, če sploh, z Ljubljano avtocestno povezali Kočevje in Ribnico? Pa gospodarsko zelo pomembna Velenje in Slovenj Gradec s štajersko avtocesto? Pa Črnomelj in Metliko z dolenjsko avtocesto? Kdaj bomo zgradili avtocestno povezavo s Hrvaško čez Gorjance? Začetek gradnje do Slovenj Gradca je predviden za leto 2019 – če se ne bo spet kaj zapletlo! Kdaj bo končan? Tega si ne upajo napovedati niti najbolj samozavestni vedeževalci. Petindvajset let po osamosvojitvi Slovenije se zdi, da so veliki in ključni infrastrukturni projekti, ki so pomembni za nekaj tako osnovnega, kot je nemoteno gibanje ljudi in blaga, precej zastali.  

Temu nismo priča samo pri osnovni javni cestni infrastrukturi, temveč tudi pri izobraževanju. Tukaj je nedaven primer, ki je pritegnil mojo pozornost, saj sem takoj našel domače vzporednice.

Štiriindvajset ur odprta knjižnica

Ravno pred nekaj dnevi se je iz Vilne v Litvi vrnil dober znanec, ki je med svojim obiskom na spletu mimogrede objavil nekaj fotografij tamkajšnje knjižnice družboslovnega kampusa. Ta je videti kot stavba iz kakega znanstvenofantastičnega filma, z moderno, a domišljeno arhitekturo se lepo umešča v okolje in že sama po sebi spodbuja k študiju in preživljanju časa v njej. In v njej je mogoče preživeti veliko, ogromno časa, saj je dejansko odprta sedem dni v tednu ter štiriindvajset ur na dan, kar skupaj znese nič manj kot 168 ur tedensko.

Pogled na odprtost naše NUK je precej drugačen. Med tednom je odprta do osmih zvečer, ob koncih tedna, ko je pravi čas za študij, pa v soboto zgolj do dveh popoldan, v nedeljo pa sploh nič, saj je zaprta. Vse skupaj znese zgolj 65 aktivnih ur tedensko, torej dobro tretjino odprtega časa knjižnice iz Vilne. Če se prav spomnim, je bilo povsem enako pred tridesetimi leti, ko sem tam včasih študiral tudi sam.

Ali bomo kdaj dočakali NUK 2?

Pogled na knjižnično arhitekturno čudo iz Vilne me je seveda spomnil na slovenski projekt NUK 2. Pobrskal sem po spletu, ali je na tem področju kaj novega.
    
Zgodovina razvoja tega projekta je že zelo pestra, saj so že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja – torej pred kar petdesetimi leti! – ugotavljali, da ima univerzitetna knjižnica stisko s prostorom in da potrebuje novo stavbo. Nekaj desetletij pozneje, v katerih je že bilo porabljenega več kot trideset milijonov evrov denarja za neuresničen projekt, so na mestu, kjer naj bi stala knjižnica, še vedno (zgolj makadamska) parkirišča. Tudi vsebinski arhitekturni koncept knjižnice se je v tem času nekajkrat spremenil in zaradi tehnoloških sprememb ter s tem drugačnih potreb študentske populacije v nadaljevanju najbrž tudi zastaral. Kot je v enem od člankov lani lepo povzel Miha Kovač: "Tisto, kar študenti sedaj potrebujejo, so prostori za skupinsko delo in dostop do razmeroma drage programske in strojne opreme. Sodobne univerzitetne knjižnice so precej drugačne kot NUK 1: odprte so 24 ur, v njih pa je zelo veliko prostora za individualno in skupinsko študentsko delo, te prostore pa dopolnjujejo prostori za prehranjevanje in rekreacijo."
 
Zveni, kot da bi govoril o družboslovni knjižnici iz Vilne, mesta v državi, iz katere so se šele avgusta 1993 umaknili zadnji ruski vojaki. Ni kaj, v dobrih dvajsetih letih so Litovci (tu se tudi težko izgovarjamo na velikost, Litovcev je komaj kaj več kot nas) zasnovali, zgradili ter že tudi v pogon spravili projekte, ki jih nam v več kot dvakrat daljšem času do zdaj ni uspelo spraviti dlje od prašnega parkirišča in zaprašenih načrtov. Zaradi zastarelosti bo treba zdajšnji koncept NUK 2 zagotovo prenoviti, saj je zelo verjetno, tako trdi Kovač, da je njegovo zasnovo – ki je bila v času, ko je nastala, visokokakovostna – povozil čas.
Veliko vprašanje je torej, ali lahko tak projekt izpeljemo v prihodnjih dvajsetih letih. Enako velja tudi za avtoceste in vožnje proti morju ob koncu tedna.
    
Edina dobra plat vsega tega je, da je nesojeni prostor NUK 2 kot parkirišče za tiste, ki v petek popoldan ne gremo na morje, ob koncu tedna precej prazno.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

4
  • PolentaPolitik / 03.06.2016. ob 07:48

    Najprej pogrešam podatke o gostoti prometa izven sezone in v sezoni. Pred leti je veljalo, da je julija in avgusta manj prometa kot med letom. Res pa je, da je v soboto gneča. Kot drugo, avstralski turistični promet gre trošit denar v Avstralijo. Mi pa imamo tranzit, kjer razen mogoče 50 centov za WC ne bo potrošnje pri nas.

  • Eastmane / 03.06.2016. ob 10:29

    V Avstraliji ni takih zim kot so pri nas ter soljenja in pluženja cest. Tudi zato jih pri nas popravljajo predvsem pomladi.

  • riki1938 / 03.06.2016. ob 10:09

    Spoštovani pisec, preveč preprostih vprašanj, za odgovarjat pa premalo prostora. Saj izgleda, da smo naše AC gradili le za tovornjake iz vzhoda. Za nas z osebnimi vozili jim ni nič mar, čeprav plačujemo glede na obrabo cestne površine tudi 100 x več kot tovornjaki, a , da ne govorimo o škodi ki jo povzročajo z okvarami in nesrečami ter zastoji. Sicer pa ni treba iti gledat v Avsralijo, imamo tudi bližje vzore.

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno