Kdo naj plačuje bolniške: zaposleni, podjetje ali država?

Poglejmo ju.

Država mi mora priznavati pravico, da se odločim za nezdravo življenje!

Najprej je prejšnji teden Inštitut Libertas organiziral debato o aktualnem poteku sprejetja nove javnozdravstvene zakonodaje, ki naj bi, kot je poročal spletni portal nacionalne televizije, "med drugim uvedla sličice s prizori bolezenskih posledic kajenja, prepovedala tobačne izdelke z značilno aromo, kot so cigarete z okusom mentola, in hkrati prepovedala prodajo tobačnih izdelkov po medmrežju. Uvedla pa bi tudi enotno ovojnino za vse tobačne izdelke." Predstavnik organizatorja dogodka je v svojem uvodnem prispevku intoniral debato in izpostavil t. i. paternalistično vtikanje države v življenja posameznikov, saj je državo v tem smislu poimenoval za "državo pestunjo", pri tem pa (tudi v besedilu Šarlatanstvo državnega paternalizma) zagovarjal tezo, "da se ima odrasel posameznik vso pravico odločiti tudi nezdravo živeti".
    
Vse lepo in prav, sem pomislil ob branju teh izvajanj, res je, človek naj ima pravico, da živi, kakor hoče. A kdo naj potem plačuje stroške njegovega zdravljenja, če se pojavijo bolezni, ki so tesno povezane z nezdravim življenjem? Naj tudi ta pravica, ki se dejansko spremeni v dolžnost, po tej logiki prav tako ostane v okviru tega posameznika? Naj torej v primeru osebne odločitve za nezdravo življenje tudi sam financira svoje zdravljenje?
    
Na taka vprašanja seveda ni bilo odgovorov.

Za krajše bolniške odsotnosti naj plačuje podjetje, za daljše pa država!

Na začetku tega tedna pa je veliko razburjanja povzročil predlog našega finančnega ministrstva, da naj bi v prihodnje krajše bolniške odsotnosti, torej take, ki trajajo nekako do enega tedna in so posledica blažjih obolenj, prehladov, grip in podobnega, po novem namesto delodajalca financiral kar zaposleni sam – pač s tem, da za dneve bolniške odsotnosti ne bi bil plačan. Razlog za ta ukrep, ki menda velja v že kar nekaj drugih državah, naj bi bil finančna razbremenitev delodajalcev.  
    
Predlog je seveda povzročil veliko vznemirjanja, zdravniki so nemudoma začeli dokazovati kratkovidnost tega početja in postregli s konkretnimi, sicer teoretičnimi primeri, ko bi ta ukrep lahko prinesel še veliko večjo škodo (na primer bolehna medicinska sestra, ki si ne more privoščiti odsotnosti, smrkava in prehlajena pomaga starostniku in ga ob tem usodno prehladi), žal pa predlog na površje ni prinesel debate o tem, ali je tudi posameznik sam nasploh kaj odgovoren za svoje zdravje.
    
Veljavni sistem zdravstvenega zavarovanja namreč tiste, ki so zdravstveno zavarovani, v formalnem smislu načeloma odvezuje vsakršne finančne odgovornosti za lastno zdravje – bolniške odsotnosti do trideset dni financira delodajalec, daljše bolniške odsotnosti pa preidejo na pleča države.
    
Vse to se na svojstven način najbolj izkristalizira pri raznih oblikah svobodnih poklicev, samozaposlenosti in pri (samostojnih) podjetnikih, ki si morajo bolezenske odsotnosti, krajše od tridesetih dni (če ne gre za nego otroka na domu ali če niso še posebej dodatno zavarovani), financirati neposredno iz lastnega žepa.

Zdravje kot vrednota

Kolikor poznam samozaposlene in podjetnike, je zdravje zanje zato pomembna vrednota, zaradi bolezni pa želijo izgubiti kar se da malo delovnih dni. Zato skušajo zdravo živeti v okviru svojih zmožnosti, kar pomeni, da se ne zastrupljajo s strupenimi substancami, skrbijo za zdravo prehrano in telesno formo. Enako pozornost posvečajo tudi svojim otrokom, skrbijo za njihove športne aktivnosti, za to, da dovolj spijo in da se ustrezno prehranjujejo. Seveda se boleznim kljub temu ne da povsem izogniti, vendar so te minimalizirane na sprejemljivo raven. Če se blažja obolenja že pojavijo, jih poskušajo odpraviti v optimalnem času in za vsak prehlad ne drvijo k zdravniku – bolniški list lahko tako ali tako izstavijo zgolj sami sebi.
    
Precej drugače pa je pogosto pri tistih, ki jih krajša bolniška odsotnost finančno skoraj nič ne obremeni.

Bolniška odsotnost kot vrednota

Predlog finančnega ministrstva ima namreč jasno ozadje. Krajše bolniške odsotnosti so seveda tudi priročno sredstvo za manipulacijo ter podaljševanje prostih dni in koncev tedna. Ko sem bil pred leti za kratek čas zaposlen v javnem sektorju, je bila tam tudi delavka z dvema otrokoma, ki sta ji kot po pravilu zbolevala ob koncu ali pa na začetku sončnega delovnega tedna. Če nista zbolela onadva, je takšno ali drugačno slabost dobila ona. Vsaj enkrat, če ne dvakrat mesečno je v četrtek ali pa v ponedeljek zjutraj sporočila, da je ne bo in da tudi naslednji dan ne gre računati nanjo. Njeni nekajdnevni bolniški listi so se kopičili, meni kot njenemu predpostavljenemu pa ni preostalo drugega, kot da sem jih kar se da hladnokrvno podpisoval drugega za drugim.

Smo torej sami finančno odgovorni za lastno zdravje?

Predlog finančnega ministrstva, da zaposleni sam financira krajše bolniške odsotnosti, je v zdajšnji obliki najbrž preveč radikalen, da bi bil za naše razmere družbeno sprejemljiv. Težko si namreč predstavljam, da bi se moral enotedenskemu zaslužku odpovedati na primer nekdo, ki za svojo polno prisotnost na delu že zdaj prejema skoraj minimalno plačilo. Skoraj gotovo bi tudi bolehen prihajal v službo, kar bi povzročalo številne negativne učinke, na primer to, da bi – recimo jeseni in pozimi, ko ni mogoče učinkovito prezračevati prostorov – okužil še svoje sodelavce itn.
    
Poleg tega ta predlog finančno odgovornost z dozdajšnjega delodajalca prelaga neposredno na delavca, pri čemer pa izpušča dejstvo, da zaposleni (oziroma delodajalci v njihovem imenu) vsak mesec vplačujejo prispevke v javno zdravstveno blagajno, zato bi se tovrstne krajše bolniške odsotnosti vsaj v določeni meri lahko financirale tudi iz nje.  
    
Po drugi strani pa predlog finančnega ministrstva odpira še drugo, tudi zelo pomembno javnozdravstveno temo: ali mora človek tudi sam skrbeti za svoje zdravje in biti zanj v določeni meri finančno odgovoren?
    
Glede na to, da zdravstveni sistem na določenih točkah zaradi kronične finančne podhranjenosti poka po vseh šivih (na primer primeri, ko morajo ljudje za prevezovanje svojih pooperativnih ran v ambulante prinesti svoje povoje, v bolnišnici uporabljati svoje brisače ipd.), to gotovo pomeni, da javni zdravstveni sistem dolgoročno ne bo mogel več v celoti financirati zdravljenja ljudi, ki s takim ali drugačnim življenjskim slogom namerno in zavestno škodujejo svojemu zdravju. Pričakovati gre, da bo del finančnih bremen enkrat padel tudi na njih.
    
Odgovor na vprašanje iz naslova tega besedila bi se torej glasil: vsi zdaj še zdaleč nismo tudi finančno odgovorni za lastno zdravje.

Vendar se bo to v določenem obsegu srednjeročno gotovo zgodilo.
 

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.