Tovarna Rog in moje življenje

Bilo je pred nekaj dnevi, v ponedeljek zgodaj zjutraj, ko še nisem vedel, kaj se tisti trenutek dogaja v tovarni Rog, na Bolhi pa sem razigrano pregledoval, kje bi se dalo kupiti čim bolje ohranjeno kolo pony. Za to sem imel dober nostalgičen razlog.

Dirka Gony Pony - vzpon na Vršič s kolesi pony. Dirka Gony Pony - vzpon na Vršič s kolesi pony.

Rog in nostalgija

Večer prej je namreč nekaj prijateljev na spletu objavilo fotografije z dirke Goni Pony, ki je v eno najbolj nenavadnih kolesarskih tekem že drugič združila dve legendarnosti. Prva je bila seveda kolo pony, kolo moje mladosti, iz današnje perspektive zaradi majhnih gum eno bolj počasnih in zato za nekatere tudi precej neuporabnih koles. Druga je bila vzpon na Vršič, naš najprestižnejši gorski prelaz, ki za kolesarske navdušence vedno znova predstavlja poseben izziv.
    
Če je kak gorski prelaz v Sloveniji, pri katerem si ljudje med seboj izmenjujejo rezultate in se hvalijo, koliko časa potrebujejo za vzpon, je to namreč Vršič. V tem stilu so se vrstili tudi občudujoči komentarji. Zmagovalec je za dobrih trinajst kilometrov dolgo progo s približno osemsto višinskih metrov vzpona potreboval zgolj 45 minut, kar je za kolo pony brez prestav (samo taka so bila dovoljena, prav tako kolo ni smelo biti kakorkoli predelano), kjer je treba pedala za hitrost prek dvajset kilometrov na uro vrteti že presneto hitro, skoraj neverjeten rezultat. "Car je," je nekdo pohvalil zmagovalca, "jaz z gorskim kolesom potrebujem več kot eno uro, da pridem gor."
    
Bolho sem pregledoval zato, da si končno spet kupim dobrega ponyja in se v prvi kolesarski dirki v svojem življenju prihodnje leto tudi sam, v mešanici hoje in poganjanja kolesa, povzpnem na vršiški prelaz.
    
Pony je namreč Rogovo kolo in na Rog me vežejo posebni spomini.

 


Zakaj se v petek popoldne ne vozim na morje
Kdo naj plačuje bolniške:zaposleni, podjetje ali država?
Vstala je s kavča in zapustila moža, ki jo je pretepal


 

Če je kak gorski prelaz v Sloveniji, pri katerem si ljudje med seboj izmenjujejo rezultate in se hvalijo, koliko časa potrebujejo za vzpon, je to Vršič. Če je kak gorski prelaz v Sloveniji, pri katerem si ljudje med seboj izmenjujejo rezultate in se hvalijo, koliko časa potrebujejo za vzpon, je to Vršič. Foto: Stanko Gruden/Red Bull Content Pool

Rog in vsa njegova kolesa

Kot se lahko poučimo, je bila sprva na lokaciji Roga usnjarna, ki je bila tam postavljena že v 19. stoletju. Podjetnik Karel Pollak jo je v začetku 20. stoletja postopno razširil in tam zgradil moderno proizvodno podjetje za strojenje kož. Leta 1904 je Pollak območje obdal z zidom, ki tam stoji še zdaj, zraven pa je zgradil čudovito stanovanjsko vilo, v kateri je prebival.
    
Pogosto sem se smukal okoli nje. Tovarna Rog je bila namreč prva tovarna, ki sem jo videl v življenju. Še več, to je bila tovarna, na katero sem vsak dan gledal iz stolpnice, kjer sem preživel več kot polovico svojega dozdajšnjega življenja. Do Roga, ki se je v tovarno koles spremenil nekaj let po nacionalizaciji leta 1945 in kjer so kolesa proizvajali skoraj natančno štirideset let, sem imel samo streljaj. Mulci smo bili redni gostje v okolici tovarne, kjer je komu občasno uspelo izprositi kak zastonjski rezervni del za svoje kolo. 
    
Takrat smo seveda vsi imeli Rogova kolesa. Rasel sem z Rogovimi kolesi. Preizkusil sem vsa, od majhnega prek večjega ponyja pa vse do dirkalnega maratona z desetimi prestavami, ki me je ponesel tudi na moja prva kolesarska potovanja. Najbolj mi je ostalo v spominu, ko sem z njim en mesec kolesaril po hrvaških otokih in obali. Po nekaj tednih so se moje mišice tako okrepile, da mi je tudi z zgolj desetimi prestavami in težkimi torbami na prtljažniku uspelo priti v vsak klanec.
    
Moj prelom z Rogom se je zgodil jeseni leta 1990, ko sem si zaželel takrat še ne povsem uveljavljeno gorsko kolo. Rog na tem področju ni bil posebej konkurenčen, kar so s pridom izkoriščali podjetni uvozniki in ponujali raznovrstna sodobna gorska kolesa. Tako sva si s prijateljem takrat privoščila dve gorski kolesi italijanske znamke Legnano. Njemu so ga hitro ukradli, meni pa ga je čvrsta ameriška ključavnica uspešno ohranila in zato deluje še danes, več kot četrt stoletja pozneje.

Rog brez koles

Najbrž se je podobno zgodilo tudi mnogim drugim nekdanjim uporabnikom Rogovih koles. Rog ni zmogel ustreznega konkurenčnega prehoda v novo generacijo mestnih in gorskih koles, zato so z mestne lokacije na Trubarjevi proizvodnjo koles umaknili leta 1991, torej pred četrt stoletja. Nekaj let so potem še vztrajali s proizvodnjo drugod, dokler jih ni dokončno povozila konkurenca.
    
Spomnim se, kako sem si v začetku tretjega tisočletja na pobudo enega od poslovnih partnerjev, ki je nekaj sto njihovih koles dobil kot kompenzacijo pri nekem poslu, bolj za šalo privoščil eno od Rogovih mestnih koles. Takrat že dodobra navajen Scottovih izjemno trpežnih in gladko delujočih koles sem preveč mehansko Rogovo po nekaj prevoženih kilometrih postavil v kolesarnico, kjer sameva še zdaj, sinova pa z njega sem ter tja vzameta kaj za rezervne dele.
    
Že skoraj četrt stoletja torej traja drama tovarne Rog na Trubarjevi. Zdajšnji rogovci za njen začetek niso krivi in tudi Janković ne. Težava, kaj narediti z Rogom, se je začela že davno prej. Poglejmo.

Že skoraj četrt stoletja torej traja drama tovarne Rog na Trubarjevi. Že skoraj četrt stoletja torej traja drama tovarne Rog na Trubarjevi. Foto: Matej Leskovšek
    
Kot piše v uradni zgodovini tovarne Rog, je bil že leta 1992 "sprožen postopek spremembe prostorskega akta, ki predvideva industrijsko proizvodnjo, izdelane strokovne podlage, v katerih je predlog za zaščito proizvodne zgradbe ob Ljubljanici". Leta 1992! V naslednjih letih me je kot Rogovega sostanovalca začelo vse bolj motiti, da iz "tega Roga" nič ne naredijo.
    
Sredi devetdesetih sem se odselil in spomin na Rog je počasi polzel v pozabo, saj me je zgolj sem ter tja dohitela vest o kakem od neskončnih administrativnih postopkih, s katerimi so tako ali drugače želeli, žal neuspešno, obuditi Rog. Ko sem občasno obiskal mamo na stari lokaciji, sem z žalostjo gledal opustele tovarniške zidove in razmišljal, kako dobro bi bilo, če bi tej veliki površini uspeli dati neko dobro vsebino, saj bi s tem mestno življenje lahko podaljšali vse do konca Trubarjeve. Nič se ni zgodilo. Rog je postajal eden od simbolov neuspešnosti ljubljanske mestne administracije, ki iz izjemne lokacije ni zmožna narediti in potegniti prav ničesar.

Rog in aktivizem

Ob koncu drugega tisočletja me je v zvezi z Rogom spet zbudila informacija, da v njem Vinci Vogue Anžlovar snema svoj celovečerec Poker. Že takrat je šlo za neke vrste aktivistično dejavnost. Generalni pokrovitelj filma je bil Stilles iz Sevnice s svojim stilnim pohištvom, s katerim so zapolnili opuščeni Rog v središču Ljubljane. V njem je bila postavljena scenografija za vse interjerje. Takrat je Rogu grozilo rušenje, zato se je snemanje začelo takoj, ko je bilo to mogoče. Prvi kadri Pokra so bili posneti konec januarja 1999, sledilo pa je skoraj mesec dni snemanja na različnih lokacijah. V Rogu so večinoma snemali ponoči, kjer so "polarni mraz neuspešno preganjali plinski grelniki".
    
Marca leta 2006 se je zgodila resnejša aktivistična "zasedba" Roga, o kateri se lahko kar dobro poučimo tudi v dokumentarnem feljtonu Začasna tovarna, ki ga je posnela nacionalka. Temu procesu, pri katerem so sodelovali različni ljudje, od študentov do družboslovcev, so takrat rekli aktivizacija degradiranega prostora.
    
V tem dokumentarcu je iz kar nekaj izjav jasno vidno, da je vse skupaj potekalo s tihim privoljenjem takratnih odgovornih na Mestni občini Ljubljana (MOL). Ti pa, kot kaže, od sebe na to temo vseeno niso dali kakšnih konkretnih in resnih pisnih zavez in dokumentov.

Rog danes

Zaradi preteklega, zdaj že četrtstoletnega dogajanja na območju Roga, ki ga je MOL kupila pred skoraj petnajstimi leti (2002) in za katerega so v okviru svojih zmožnosti zadnjih deset let skrbeli aktivisti, mi je bil povsem logičen njihov buren odziv na grobo in v nadaljevanju celo dokaj nasilno ponedeljkovo intervencijo na tej lokaciji. Ta je še posebej ironična ob dejstvu, da se je začela ravno v tednu, ki ga bo spet zaznamoval Maraton Franja, pri katerem so Rogova kolesa in ekipe sodelovale že od samega začetka v zgodnjih osemdesetih.
    
Rogovi aktivisti namreč logično čutijo, da imajo zaradi svoje desetletne prisotnosti pri Rogu (ki jo je vsaj neformalno odobrila tudi MOL) tudi svoje prihodnje pravice. MOL pa je na tej točki pač začela uveljavljati iz svoje perspektive prav tako logične lastniške pravice in načrte.
    
Uporabniki Tovarne Rog so se v zadnjih dneh močno aktivirali in v četrtek na odprtju razstave DSU (Decentralizacija sodobnih umetnosti) povabili široko občinstvo. Iz tega lahko sklepamo, da se ne bodo predali kar tako. MOL je vse skupaj predala pravnim mlinom, ki bodo seveda mleli po svoje.
    
Težko je napovedati, kaj se bo zgodilo.

Uporabniki Tovarne Rog so se v zadnjih dneh močno aktivirali. Uporabniki Tovarne Rog so se v zadnjih dneh močno aktivirali. Foto: Matej Leskovšek

Rog jutri

Veliko laže pa je reči, kaj bi bilo najboljše za to lokacijo. Po mojem mnenju bi bil najboljši pameten kompromis med obstoječimi in novimi dejavnostmi. Sam vidim vsaj dve ustrezni novi vsebini za to lokacijo, kamor bi se s svojimi dejavnostmi lahko priključili tudi trenutni uporabniki.
    
Prva je Hiša eksperimentov. Ta izjemen projekt zdaj že nekaj časa domuje na Trubarjevi malo naprej proti mestu in ima že dolgo prostorske težave. Ustrezno velik prostor bi Hiši eksperimentov lahko dal neznanski pospešek in omogočil preobrazbo v prvovrstno (tudi turistično) atrakcijo, kamor bi trumoma prihajali mladi vseh starosti od blizu in daleč. Ko gledam Rog, v njem vidim skoraj idealno možnost za prostor, primerljiv z Experimentariumom v Köbenhavnu, ki je ogromna Hiša eksperimentov, v kateri sem ob obisku vedno preživel kar nekaj zabavnih naravoslovno-tehničnih ur.
    
Druga vsebina pa bi seveda bila skupen prostor za umetniške akademije, ki so zdaj razmetane na različnih lokacijah po Ljubljani, dolgoročno pa se želijo združiti pod eno streho. Pri tem je projekt zidave na Roški, kolikor vem, za zdaj zamrznjen. Uporaba Rogove lokacije za umetniške akademije bi sem prinesla kakovostne kulturne vsebine, hkrati pa Trubarjevo dokončno spremenila v pravo mestno ulico z lokali, restavracijami, prodajo umetniških in etno izdelkov ter podobnim.
    
Seveda pa nikakor ne bi smel manjkati tudi kolesarski servis za Rogova kolesa. Ta bo nedvomno še dolgo zanimiv za kolesarje.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

1
  • predsednik5 / 13.06.2016. ob 00:03

    lastniki zemljišča ROG ni MOL ampak so izvorni lastniki oziroma njihovi dediči,ki zagotovo obstajajo in bodo sami odločili kaj bodo naredili .To ,da je MOL ali pa država lastnik neke nepremičnine je potegavščina in kršitev najmanj 33.člena ustave.Prava privatizacija že trka na vrata in bo kmalu tu.

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Svet

Kim izziva Trumpa

5,5
Najbolj brano