Janez Šušteršič: Ali ima vlada moralno pravico poviševati davke?

Ali ima vlada moralno pravico poviševati davke?

Švicarski ekonomisti so v številnih analizah pokazali, da je pripravljenost ljudi za plačevanje davkov odvisna od tega, koliko imajo vpliva na njihovo višino in porabo. V tistih kantonih in lokalnih skupnostih, kjer imajo ljudje več možnosti za neposredno odločanje o davkih in njihovi porabi, je tako imenovana davčna morala višja. Višja je tudi pri ljudeh, ki bolj zaupajo državnim institucijam in sodstvu.

Razvojno uspešnost skandinavskih držav so številni ekonomisti pojasnjevali s tem, da gre za "družbe soglasja". Njihove posebne kombinacije visokih davkov in bogate socialne države, a hkrati konkurenčnega gospodarstva, dejansko ni mogoče ustvariti brez širokega soglasja in predvsem temeljnega zaupanja v poštenost politikov ter uspešnost in učinkovitost tistega, kar se financira z davki – pa naj gre za socialo, šolstvo, zdravstvo, državno upravo, policijo ali kaj drugega.

Davki, zaupanje in nadzor

Pri nas nimamo ničesar od tistega, kar ljudi prepriča, da so pripravljeni plačevati visoke davke.

Zaupanje v državne institucije in sodstvo je nizko, referendume o davkih in javnih financah smo prepovedali s spremembo ustave. Po odgovornosti politikov in nadzoru nad korupcijo nas Svetovna banka uvršča okoli 50. mesta, po delovanju pravne države na 36. mesto. Po kakovosti predpisov, ki jih ustvarjata naša državna uprava in politika, smo okoli 50. mesta na svetu. Danska in Švedska, kjer so ljudje pripravljeni plačevati visoke davke, sta po teh merilih med prvimi desetimi državami na svetu.

Javni sistemi, ki jih financiramo z davki, niso niti uspešni niti učinkoviti. O dostopnosti zdravstva in višini pokojnin se govori toliko, da ni treba ponavljati. Podobno je, na primer, s pretežno javno financiranim izobraževanjem. Danska in Švedska imata vsaka po dve univerzi med najboljšimi stotimi na svetu, naše ni nobene niti med prvih 500. Po uspešnosti naših raziskovalnih institucij smo na 54. mestu na svetu.*

In ob teh skromnih rezultatih, ki jih dosegata naš javni sektor in politika, si vlada upa pomisliti, da lahko doseže družbeno soglasje za višje davke?

Po mojem skromnem mnenju, dokler ne začne urejati vsega naštetega in pokaže vsaj nekaj rezultatov, nobena vlada, niti ta niti kakšna druga, enostavno nima moralne pravice ali, če vam je ljubše, družbene legitimnosti, da višje davke sploh kakorkoli omenja.

Obdavčite soseda, ne mene!

Obstaja seveda način, kako je tudi v sedanjih slovenskih razmerah možno doseči soglasje za višje davke. Poiščete nekaj lahkih tarč ter začnete razlagati, da so bogati in da ne plačujejo dovolj. Nato proti njim začnete križarsko vojno in dosežete družbeno soglasje vseh ostalih, da se te nepridiprave dodatno obdavči.

Težava s takšnim pristopom, ki bi mu lahko preprosto rekli "Obdavčite soseda!", je v tem, kot sem pokazal v člankih o obdavčitvi kapitala in obdavčitvi dela, da dobičkov podjetij ter ljudi z visokimi plačami in premoženjem ni toliko, da bi na tak način lahko nabrali kaj dosti davčnih prihodkov.

Foto: Thinkstock

Zato morate dodatno obdavčiti tudi tiste, ki niso tako zelo bogati in ki čisto pošteno živijo od svojega dela ali posla. Ko ljudje ugotovijo, da davčna tarča ni le njihov sosed, ampak so tudi oni sami, je seveda pravljice o soglasju za višje davke hitro konec.

Povedano ne pomeni, da naš davčni sistem ne potrebuje sprememb. V nadaljevanju je nekaj predlogov, ki so precej zunaj okvirjev, znotraj katerih običajno razmišljamo. Ne verjamem, da jih bo kdo upošteval, se mi jih pa vseeno zdi vredno zapisati. Če ne za zdaj, pa za kdaj drugič.

Splošna olajšava za prispevke

Prispevki se danes plačujejo od skoraj vsega, kar nekdo zasluži, tudi če gre za na primer priložnostno in slabo plačano delo in tudi če ti prispevki ne bodo na koncu nič prispevali k temu, da bi imeli kaj višjo pokojnino. Ljudje z nizkimi dohodki zato plačajo bistveno več prispevkov kot dohodnine.

Če bi uvedli splošno olajšavo za prispevke – se pravi, spodnjo mejo dohodka, od katerega se prispevkov ne bi plačevalo – bi lahko močno poenostavili sistem ogromnega števila različnih osnov in prispevnih stopenj, hkrati pa zelo pomagali prekarcem in drugim, ki ne zaslužijo veliko.

Zgornja meja prispevkov

Ljudje z visokimi plačami plačujejo sorazmerno visoko dohodnino in skupaj s prispevki so lahko njihovi dohodki obdavčeni tudi za več kot 50 odstotkov. Zato bi se morali zgledovati po številnih državah, ki določajo zgornjo mejo dohodka, nad katero se dodatni prispevki ne plačujejo več. Če nič drugega, bi bilo pošteno omejiti pokojninske prispevke, saj omejujemo tudi najvišjo pokojnino, ki jo je možno dobiti.

Oboje – splošna olajšava in zgornja meja – bi seveda pomenilo, da bi s prispevki zbrali bistveno manj kot sedaj. Torej bi morali za zdravstvo in pokojnine dati (še) več iz proračuna, hkrati pa bolj kot doslej spodbujati zasebna zavarovanja za višje pokojnine, brezposelnost, zdravstvene storitve izven obvezne košarice in podobno. Ob nižjih prispevkih bi ljudje to tudi lažje in raje plačevali kot zdaj.

Ukinitev prispevkov in višji DDV

Luka Mesec, ki o davkih govori več od finančnega ministra, je v nekem intervjuju omenil, da se mu zdi zanimiv danski sistem, kjer prispevkov za socialno zavarovanje sploh nimajo, imajo pa visoko in enotno 25-odstotno stopnjo davka na dodano vrednost.

Foto: Thinkstock Ne boste verjeli, ampak prav vesel sem, da se lahko z Mescem kdaj tudi strinjam. To bi bila še boljša rešitev od omejevanja prispevkov s spodnjo in zgornjo mejo. Ni posebnega razloga, da bi morali sredstva za zdravstvo, nadomestila za brezposelnost ali porodniško zbirati s prispevki, in ne z davki. Pri pokojninah pa je prepričanje, da si s plačevanjem prispevkov zagotavljamo neko določeno pokojnino za starost, že dolgo navadna iluzija. Koliko dobimo na koncu, je odvisno od zakona, ki takrat velja, ne glede na to, da smo prispevke plačevali, ko je veljal kakšen drug zakon, po katerem bi dobili več.

Seveda bi višji DDV in ukinitev znižane stopnje dvignila cene, toda hkrati bi večini ljudi ostalo 22,1 odstotka njihovih dohodkov, ki jih zdaj poberejo prispevki. Za tiste z zelo malo dohodki pa imamo sistem socialnih prejemkov, ki bi jim moral pomagati.

Davčni odbitek namesto dohodninske olajšave

Ko je Janševa vlada dvignila splošno olajšavo pri dohodnini, so kar naenkrat vsi razumeli, da splošna olajšava bolj znižuje davčno obveznost tistim, ki zaslužijo več. Enako velja seveda tudi za olajšavo za vzdrževane družinske člane.

Rešitev tega problema je resnično enostavna. Namesto da olajšave določamo kot zmanjšanje davčne osnove, bi jih moral določiti kot odbitek od davčne obveznosti.

Sliši se zapleteno, pa ni. Deluje takole: danes FURS sešteje dohodke, odšteje olajšave, nato pa izračuna, koliko morate plačati dohodnine. V sistemu davčnega odbitka pa bi najprej izračunal dohodninsko obveznost, nato pa od njej odštel zakonsko določen znesek zmanjšanja davčne obveznosti. Če bi se pri kom izkazalo, da bi bil moral biti odbitek višji od izračunane davčne obveznosti, bi se mu neizkoriščeni odbitek izplačal na račun kot tako imenovani "negativni davek".

Usmerjevalno namesto nabiralno obdavčenje premoženja

Z obdavčenjem premoženja je cela vrsta načelnih problemov. Gre za edini davek, ki se ne plačuje iz tekočega dohodka. Premoženje običajno nastane z varčevanjem in vlaganjem dohodka, ki je že bil obdavčen z drugimi davki, ko je bil zaslužen, torej gre za neke vrste dvojno obdavčevanje.

Obdavčitev premoženja ljudem sporoča, da je denar bolje zapraviti kot prihraniti. Ker dohodkovna varnost ljudi, dolgoročno pa tudi gospodarski razvoj, temeljita na varčevanju in investiranju, ne pa na potrošnji, je zato bolje imeti visok DDV kot pa obdavčevati prihranke in premoženje.

Foto: Bojan Puhek Smiselni bi lahko bili edino davki, ki bi spodbujali uporabo (oddajanje) praznih stanovanj ter uporabo in sanacijo okoljsko neizkoriščenih in degradiranih zemljišč. Na ideje, da bi morali premoženje nasploh obdavčiti bolj, kot je danes, je treba enostavno čim prej pozabiti.

Tihi minister

Medtem ko Luka Mesec javno postavlja usmeritve za pripravo davčne reforme, ministri pa predstavljajo načrte za reforme na svojih področjih in tekmujejo v tem, kdo bo napovedal več dodatnih izdatkov, in to v stotinah milijonov evrov, finančni minister sedi ob strani in včasih kaj potihem pripomni o finančni vzdržnosti reform in podobnih stvareh.

Če bo šlo tako naprej – da bodo višino javnih izdatkov in spremembe pri davkih določali vsi drugi, samo finančni minister ne – bo morda prvič, ko se bo zares oglasil, že bral svojo odstopno izjavo.

* Vir za uvrstitev univerz je lestvica QS. Vir za kakovost raziskovalnih institucij je kazalnik Svetovnega gospodarskega foruma, izračunan za države iz podatkov Scimago. Uvrstitve po merilih Svetovne banke so povzete iz njene baze podatkov o kakovosti upravljanja držav.