Izvirni zločin oblasti – kdo ima jajca, da nosi greh?

Kraljevska narava oblasti Vse to so pojavi, iz katerih smo stkani kot človeška bitja, zato jih ne zmoremo kar tako izolirati in jih opazovati zunaj sebe. Dejstvo je, da brez pojava, ki ga imenujemo oblast, ne obstaja nobena človeška skupnost, kar daje slutiti, da je oblast eden od bistvenih pogojev za kolektivno preživetje. Brez oblasti ni človeške družbe, bi se torej glasil logičen sklep, ki si ga ljudje sicer redko na takšen način ubesedimo, vseeno pa oblast dojemamo kot zelo močno, skoraj mistično kategorijo. V razmerju do oblasti skratka nihče ne more ostati hladen in nevtralen. Na ravni intuicije tradicionalno človeško predstavo o oblasti še najbolje povzema podoba kraljevske, od Boga dane oblasti. Kraljevska komponenta oblasti predstavlja najpomembnejšo združevalno lastnost in družbeno moč vsake oblasti. Od Boga dana kraljevska oblast ni nujno pravična, niti modra, niti racionalna, niti usmerjena k blagostanju skupnosti, vendar celo v svoji nepravičnosti, neracionalnosti, brezobzirnosti, nezrelosti in neumnosti skupnosti prinaša vitalnost in preživitveno sposobnost, kakršne ta brez oblasti ne bi imela. Naj so bili nekoč cesarji še tako nepravični, kruti in celo nori, so njihova ljudstva vseeno preživela v nasprotju z neorganiziranimi, anarhičnimi plemeni. Hamletovski občutek o izvirnem zločinu oblasti Od tod vrojeno strahospoštovanje do pojava oblasti, ki pa se lahko izraža na zelo raznolike načine – od brezpogojnega oboževanja kraljevske, od Boga dane oblasti do hamletovskega občutka, da v ozadju oblasti vedno obstaja zločin. Izvirni zločin oblasti, ki je nosilcu oblasti nekoč v sivi preteklosti omogočil primarno akumulacijo oblasti v svojih rokah. Obema odnosoma do oblasti – oboževanju in hamletovskemu sumničenju – pa je vendarle skupno priznavanje velikega, celo usodnega pomena, ki ga oblast ima za posameznika in njegovo skupnost. Kar je v nasprotju s sodobnejšimi, funkcionalističnimi pogledi na oblast kot na servis za zaznavanje in zbiranje skupinskih družbenih interesov ter iniciacijo skupinskih, racionalno organiziranih in strateško premišljenih dejavnosti za uspešnejši razvoj družbe. Pri tem je treba poudariti, da tudi sodobnejši, funkcionalistični odnos do oblasti ne more zanikati pomena mitološke (kraljevske) komponente oblasti, ki tudi v sodobnih družbah združuje, orientira in daje skupinsko energijo za delovanje človeških skupnosti. Dobra oblast mora tudi v današnjem času opraviti svojo združevalno, mitološko, kraljevsko funkcijo, hkrati pa je seveda zaželeno, da oblastnik ni nezrel, muhast otročaj, temveč da njegova oblast omogoča tudi čim boljšo koordinacijo družbenih interesov. Cankar in slovenski model oblasti Cankar se v Kralju na Betajnovi z izjemno lucidnostjo sprašuje o nastajanju oblasti v slovenskem okolju. In takoj ko začne avtor secirati mehanizme prvobitne akumulacije oblasti v domačem okolju, kjer se vsi poznamo, nujno zdrsne v hamletovsko spraševanje o prvobitnem zločinu oblasti. Vprašanje o prvobitnem zločinu oblasti je na površinski ravni verjetno porojeno iz preproste zavisti – kako drugače kot z zločinom lahko "navaden človek" v slovenskem revnem okolju nenadoma tajkunsko obogati in dobi oblast nad drugimi ljudmi? Na nekoliko globlji ravni pa vprašanje o prvobitnem zločinu oblasti izhaja iz dejstva, da moramo oblast, če naj bo ta učinkovita, nujno dojemati kot morilsko, kot zmožno ubijanja. Žezlo oblasti namreč učinkuje samo v tolikšni meri, kolikor je žezlo tudi morilska palica. Oblast deluje, ker lahko deli tudi kazen in smrt. Žezlo, ki ni (vsaj potencialno) krvavo, torej ne more biti prepričljiva oblast. Zato za vsakogar, ki mu priznamo oblast, ljudje predpostavimo tudi njegovo zmožnost morilskosti. Naša predstava o prvobitnem zločinu oblasti torej ni sumničenje, da se je ta zločin zgodil, pač pa je nujno prepričanje, da oblast kaj takega lahko stori. Ljudje, ki ljubijo oblastnika, ljubijo predvsem njegovo smrtonosno žezlo, pri tem pa ne izgovarjajo besed o smrti, ampak raje hvalijo zlat in diamanten blesk, ki prekriva smrtno vsebino žezla. Udejanjanje človeške potrebe po žezlu so bile v preteklosti kraljevske oblasti, ki so od Boga dane prehajale iz kraljevskega roda v rod, pri čemer je bilo bolj razsvetljenim voditeljem jasno, da ni kralj kot oseba tisti, ki je pomemben, ampak je pomembno zgolj njegovo žezlo. Čeprav je bil kralj pohabljen ali umsko prizadet, je bil še vedno kralj, še vedno je držal žezlo smrti, ki je skupnosti omogočalo preživetje, in zaradi tega je bil tudi nori kralj vreden spoštovanja. Podobno, kot je bil duhovnik vreden spoštovanja zaradi hostije, ki jo je držal v roki, in ne zaradi sebe samega. Kako se mora novi oblastnik prilagoditi oblasti Cankarjeva drama Kralj na Betajnovi je pravzaprav drama prihajajočega kralja – Kantorja, ki se mora v (pre)kratkem času prilagoditi oblasti. Kot vsi kralji, ki niso že z rojstvom določeni za oblast in torej niso (v)rojeni v prepričanju, da jim je oblast dana od Boga, je tudi Kantor v težavah, ker mora ob prevzemanju oblasti iti skozi nujni postopek razosebljanja. Dokler oblastnik jemlje oblast kot del svoje osebnosti, je namreč v mučni zmoti, ker si odnos ljudi do mita žezla interpretira kot odnos ljudi do samega sebe. Oblastnik, ki mu oblast ni vrojena, postane zrel in prilagojen oblasti šele takrat, ko mu na globinski ravni vrednot in prepričanj postane jasno, da je samo nosilec žezla, da ljudje ne potrebujejo njega, ampak žezlo, in da se ljudje ne obračajo na njegovo osebnost, marveč njihove poglede privlači magnetizem tisočletnega mita kraljevske oblasti. Cinizem do kraljevega žezla – najhujša zmota oblasti V drami Kralj na Betajnovi imamo tako dve žrtvi, ki zaradi zazrtosti v lastne osebne zgodbe nista prilagojeni novi obliki oblasti: novokomponiranega oblastnika Kantorja in njegovo opozicijo Krneca. Ker Kantor oblasti ni dobil od Boga, jo kot vsak oblastnik začetnik jemlje osebno. Pri tem ne gre toliko za dejstvo, da je za oblast pripravljen iti tudi prek trupel – to je v oblastniških igrah neredko nujen in nekako "normalen" način vzdrževanja oblasti, čeprav z različnimi stopnjami grobosti in očitnosti. Huje pa je, da Kantor zaradi osebnega jemanja svoje oblasti poistoveti svojo osebnost z žezlom, ki ga ima v rokah. In ker sebe zaradi dejanj, ki jih je storil, ne more spoštovati kot osebnost, preneha spoštovati tudi žezlo, ki ga drži v rokah. Kantor iz razočaranja nad svojimi človeškimi lastnostmi in zaradi lastnega poistovetenja z žezlom postane zaničevalski – ciničen – tudi do žezla, ki ga drži v rokah. To pa je najhujše, kar se lahko zgodi oblastniku. Ko oblastnik neupravičeno poosebi tisočletni mit žezla, postane njegov odnos do mita preslikava odnosa do samega sebe. Oblastnik, ki je dolžan ohranjati in varovati mit žezla, s poosebljanjem postane njegov najnevarnejši cinični zanikovalec in uničevalec. To nujno privede do tega, da začne oblastnik podcenjevati in sovražiti mit, katerega varuh bi moral biti. In v tem sovraštvu začne namerno početi stvari, ki cinično zanikujejo tisočletni mit žezla. Zgodovina pozna številne primere diktatorjev, ki so dobesedno znoreli v prizadevanjih, da bi zanikali obstoj večnega mita žezla (ki jim teži vest), ter ga nadomeščali z namerno absurdnimi, muhastimi, ciničnimi in navadno zelo krvavimi osebnimi odločitvami. Cinizem oblastnika do svojega žezla je najhujša deviacija, ki se lahko pripeti oblastniku in družbi – po eni strani osebnostno razruši oblastnika, po drugi strani pa družba ostaja brez mita, ki se je v tisočletjih razvil kot nujni pogoj za delovanje človeških skupnosti. Napadanje kraljevega žezla – najhujša zmota opozicije Druga žrtev drame Maks Krnec pa je lastna žrtev zato, ker iz lastne bolečine Kantorja jemlje povsem osebno in sklene z njim obračunati za njegove človeške dolgove. Pri tem pa podobno kot Kantor ne opazi, da Kantor v očeh ljudi, ki potrebujejo oblast, izgublja lastnosti človeka in postaja predvsem nosilec žezla, ki ga ljudje potrebujejo. In ko začne Krnec dokazovati, da je Kantorjevo žezlo smrtonosno in zatorej lažno, mu zaradi osebne vpletenosti ne pride na misel, da je prav smrtonosno žezlo tisto, kar ljudje potrebujejo od oblastnika. In ko ljudje sprejmejo Kantorja kot nosilca smrtonosnega žezla, celo Kantor s svojim priznanjem ne more več preusmeriti njihove pozornosti na sebe kot na osebo, kajti v transformaciji je postal Kantor v očeh ljudi oblast, to je neoseba, ki po definiciji mora nositi smrtonosno žezlo. Drama Kralj na Betajnovi zato ni moralka, kot jo radi pojmujemo Slovenci, temveč je predvsem nerazrešena hamletovska tragedija, kajti v njenem dramatičnem dogajanju noben od obeh protagonistov – niti Kantor niti Krnec – ne uzre in ne najde svoje lastne vloge, pomena, motiva, vrednote, smisla. Kantor gre v akcijo iz povsem osebnega koristoljubja, a njegovo dejanje, ki je v osnovi dejanje grabežljivega tatiča, v očeh ljudi dobi podobo voditeljske moči in karizme. V malem okolju ljudje sanjajo o mogočnem, odločnem voditelju, hkrati pa zaradi omejenih izkušenj nimajo predstave, kakšne so dimenzije prave voditeljske moči. Zato jim že samo nekoliko izstopajoče, čeprav po vsebini povsem koristoljubno dejanje posameznika lahko zbudi asociacijo in celo upanje, da so končno našli svojega voditelja. Potem pa so ob vzhičenju nad svojim prividom in varnostjo, ki bi jim jo prinesel voditelj, pripravljeni dobrohotno in naivno interpretirati vsako dejanje svojega izbranca, čeprav ta ostane povsem navaden lopov. Ampak to, da ljudje kakršnokoli moč, tudi povsem koristoljubno ali celo zločinsko in nečloveško, interpretirajo kot voditeljsko karizmo, v zgodovini ni nič novega. Akumulacija moči številnih, celo svetovno poznanih voditeljskih rodov (kraljevskih, političnih, bogataških) je nastala iz ne pretirano častnih dejanj – ropanja, brezobzirnega izkoriščanja, politikantstva, mafijskih poslov. In tudi v naši lastni zgodovini lahko najdemo ničkoliko primerov, ko so ljudje v dejanjih, ki so bila povsem sebično motivirana, prepoznali voditeljsko karizmo in ubogljivo sklonili glavo pred njo. Kar pravzaprav ni nobena posebna tragedija. Voditeljstvo, ki vsebuje izvirni greh ali celo zločin, verjetno še ni nujno obsojeno na tragičen propad, če tisti, ki se znajde na voditeljskem položaju, svoj položaj pravočasno prepozna ter ga brez izmikanja sprejme z vsemi njegovimi zahtevami in posledicami. Največja tragedija oblasti – poosebljanje žezla Kantor, ki je s svojim zločinom postal voditelj, svojega voditeljstva ni bil zmožen sprejeti, še manj osmisliti. Obremenjen s slabo vestjo malega tatiča ni opazil, kaj od njega v resnici pričakujejo ljudje. Kantor je, vživet v vlogo malega tatiča, od ljudi pravzaprav nenehno pričakoval, da ga bodo razkrinkali in kaznovali. In ker mu ljudje niso in niso uresničili njegovega pričakovanja, jih je začel cinično podcenjevati in pravzaprav sovražiti. Kantorjeva tragedija je, da se je zaradi obremenjenosti s samim sabo začel spreminjati v ciničnega ljudomrzneža, kar je najslabša različica voditelja, ki si jo je mogoče zamisliti. Voditelj, ki se pred svojimi ljudmi počuti kot mali tatič, je obseden s sumničavostjo, nezaupljivostjo, iskanjem zarot, ob tem pa seveda ni sposoben realno opazovati ljudi in še manj prepoznavati potreb skupnosti, ki jo vodi. In v končni fazi gre pri voditeljih prav za to, da čutijo skupnost kot celoto in znajo pravočasno na svoji koži začutiti vetrove, ki napovedujejo tak ali drugačen vihar. Vsak voditelj, vsaka oblast ima svoj izvirni greh, če ne celo izvirni zločin. Seveda velikost tega greha ni brez pomena, ampak še pomembneje je, da ga oblastnik zna prenesti in nositi na vladarski način, ki je na neki način zanikovanje samega sebe. Oblast, ki se mora neprestano ukvarjati s svojimi izvirnimi grehi bodisi tako, da jih prikriva, bodisi tako, da jih preoblači v različne herojske maske, pa je v nasprotju z vladarstvom obsojena na nenehno samoobrambno spletkarjenje. Taka oblast ima slabo vest pred tistimi, za katere bi pravzaprav morala skrbeti, zato jim ne zna pogledati v oči, ne zna oceniti njihovih potreb, ne zna vzpostavljati komunikacije, ne zna loviti razpoloženja in počutja ljudi. Kantor je simbol slabe oblasti, ne toliko zaradi svojega izvirnega zločina kot zaradi tega, ker potem, ko so mu ljudje dali oblast, ni bil zmožen začutiti njihovih potreb in želja, ampak je čutil zgolj strah in slabo vest ter celo zaničevanje do tistih, ki bi jih moral voditi. In tudi Krnec, ki je postal v političnem smislu nekakšna opozicija, je bil slaba opozicija iz enakih razlogov, kot je bil Kantor slaba oblast. Tudi Krnec je, obseden od osebne bolečine, začel razkrinkavati Kantorja kot zločinca (in bil v tem smislu Kantorju še najboljši "prijatelj"), ne pa kot slabega voditelja brez voditeljskega talenta in moči. In logično je, da drama, v kateri protagonisti ne najdejo in ne razumejo svojih naravnih življenjskih vlog, postane tragedija, v kateri propadejo vsi: Krnec, ki iz osebne bolečine ni znal uzreti Kantorjeve resnične šibkosti – voditeljske nemoči, Kantor, ki si je zaradi svoje voditeljske impotence že na začetku ustvaril sovražnike v tistih, ki so ga izbrali za voditelja, ter ljudstvo, ki zaradi majhnosti in zaprtosti ni imelo izkušenj s pravo voditeljsko močjo in se je zato pustilo prepričati že mali, tatinski gesti, izvedeni iz brezobzirnega koristoljubja, ne pa iz voditeljskega navdiha, vizije in moči. (Prirejen odlomek iz knjige Državljanski eseji.)