"Žajfnica" o spopadu za predsednika največje koalicijske stranke, od katerega naj bi bila odvisna ne samo usoda vladajoče koalicije, ampak države kot celote, dobiva vedno bolj sprevržene razsežnosti.
Padli angel
Pri tem ne gre zgolj za to, da v tem dogajanju ni prav ničesar epskega, saj nista ne Janković ne Bratuškova tista, ki obvladujeta sceno. To leti še posebej na premierko, ki bolj ali manj igra vlogo politične marionete, katere ravnanja usmerjajo drugi – recimo ta, ki jo v vlogi navadnega upokojenca obiskuje in ji deli nasvete. Gre za to, kako zlahka nekateri zavržejo svoja stališča, ki so jih zagovarjali še pred nedavnim, in se odrečejo tistim, ki so jim še pred nedavnim peli hvalo.
To je na lastni koži občutil nekdaj tako samozavestni Zoran Janković. Človek, ki je še pred letom in pol predstavljal upanje slovenske tranzicijske levice, je postal persona non grata. Odrekli so se mu tisti ugledneži, na čelu z nekdanjim predsednikom Milanom Kučanom, ki so tedaj romali na ljubljanski magistrat, da bi ga prepričali, naj se odpravi na državnozborske volitve in s tem Janši prepreči vrnitev na oblast. Zdaj pa ga taisti pozivajo, naj se odreče kandidaturi za predsednika stranke, s čimer naj bi storil "častno in državotvorno dejanje".
Podoben odnos do njega imajo dominantni mediji. Tudi ti so ga prikazovali kot supermenedžerja in velesposobnega župana, ki je edini zmožen uspešno vladati; zdaj pa ga taisti slikajo kot levega razbojnika v dvojcu z Janšo, se pravi kot nekoga, ki mu zaradi očitanih nečednosti ni mesta v državni politiki.
Dvoličneži
Nadvse naivno bi bilo trditi, da gre pri tem za novo prebujeno moralno senzibilnost. Nasprotno, gre za izrazito dvoličnost. Karkoli si že mislimo o aktualnem ljubljanskem županu, dejstvo je, da se v zadnjem času nikakor ni spremenil. Domnevna spornost njegovih poslovnih ravnanj in prepletenost družinskega gospodarstva z mestnimi posli sta bili znani že prej. S tem so bili seznanjeni tudi omenjeni romarji. In vsi drugi njegovi podporniki. A se tedaj za to niso zmenili. Takrat smo lahko prebirali zapise v stilu: pomembno je, da je učinkovit, četudi ni najbolj pošten. Zdaj pa so obrnili ploščo, potem ko so videli, da se Janković ni sposoben zavihteti na premierski položaj. S tem je zanje postal pogrešljiv.
Tako zdaj skušajo kot nekaj spornega prikazati to, da želi človek, ki je ustanovil stranko, ponovno postati njen voditelj. Kar je absurdno. Brez Jankovića Pozitivne Slovenije ne bi bilo – vsaj ne v zdajšnji obliki. Velika večina tistih, ki je na volitvah oddala glas zanjo, ga je oddala zaradi njega. Če bi ob ustanovitvi dali na predsedniško mesto namesto njega recimo Alenko Bratušek (ali koga drugega iz vrst tistih, ki so se zdaj zbrali okoli nje), se stranka verjetno niti ne bi uspela prebiti v parlament, kaj šele, da bi dosegla relativno zmago. Zato vsi ti, ki zdaj tvorijo strankino elito, na čelu z Bratuškovo, svojo politično kariero dolgujejo prav človeku, ki so mu potem ob prvi priložnosti obrnili hrbet. To pa je glede na dejstvo, da jih ima kar nekaj bogato zgodovino menjavanja strank, pravzaprav razumljivo. Svojo politično lojalnost pač prilagajajo vsakokratnim koristim.
Manipulatorji iz zakulisja
Dogajanje okoli Pozitivne Slovenije je dokaz deformiranosti demokracije, kakršna se je vzpostavila v tranzicijski Sloveniji. Kjer namesto izvoljenih predstavnikov dogajanje običajno diktirajo zakulisna središča moči, ki jih ni nihče izvolil in zato niso nikomur odgovorni. Kjer se odločitve namesto v predstavniških telesih sprejemajo na raznih kosilih ali večerjah z ozkim krogom izbrancev. To v svoji knjigi Padle maske jasno opisuje Zdenko Roter, nekdanji predsednikov svetovalec in eden glavnih insajderjev tega dogajanja. In ti potem odločajo, komu se nameni podpora in komu se jo odtegne. Nato se v igro vključijo njihovi "podporni sistemi", ki služijo uresničevanju predvidenega scenarija.
Seveda je v zvezi z nekdanjim rešiteljem tranzicijske levice marsikaj močno spornega. Problematično je njegovo razumevanje politične pozicije kot "fevda", ki služi zasebnim poslom. Še bolj problematična sta njegov način političnega delovanja in očitna protievropska usmerjenost. Vendar je Zoran Janković proizvod slovenskega razvojnega modela. Je proizvod "tovarišijskega kapitalizma", utemeljenega na ideologiji nacionalnega interesa, ki je omogočil ohranjanje starih principov, tj. vladavine starih struktur v novi preobleki. Za vzdrževanja tega sistema, ki je državo pahnil v globoko krizo, pa imajo poglavitne zasluge ravno ti, ki se zdaj tako neiskreno zgražajo nad svojim dovčerajšnjim ljubljencem.