Nedelja, 4. 10. 2015, 18.42
7 let
Glavno, da ostane Ljubljana
Pogajanja glede slovenskega dostopa do odprtega morja so potonila v kotičke internetnih portalov in na obrobje papirnatih novic, v javnosti pa pustila le vtis amaterizma, zbeganosti in prislovičnega "eh, bomo že, saj ni prav pomembno!". Nadaljujejo se, seveda, a ni videti, da bi še koga zanimala. Kar je čudno – gre za del ozemlja države, ki ga nima na odmet, in dostop do odprtega morja, torej pomembno državotvorno temo. Pri čemer smo lahko brali, recimo: "Problem Piranskega zaliva je namišljen, brezpredmeten, nepomemben." (vir) V članku je citiran pisatelj Miljenko Jergović: v EU smo, torej ni meja, prepir je nesmiseln. Redkokdaj je bila kakšna trditev tako hitro postavljena na trda tla – še preden so se elektroni dobro posušili, so že Madžari odmotavali svaljke bodeče žice po svojih mejah. Združene Evrope so fantazma, ki se vrača od propada Rima dalje, torej ideja o njej pride in gre, meje pa ostanejo. Po domače: bolje vrabec v roki kot združen golob na strehi. Začel sem razmišljati, zakaj se nam zdi ta lahkota boja za državne meje tako samoumevna in naštel bom nekaj domnev, ki so se mi porodile. Prosim, prispevajte svoje.
Zanimivo, kako še danes, po vseh teh letih, del prebivalstva obžaluje Maistrov pogum: "Če ne bi bilo generala Rudolfa Maistra, nam na Štajerskem ne bi bilo slabo, spadali bi pod Avstrijce, plače bi bile dobre, življenje boljše ... Aja, pa po firmah bi iz pisarn gledali pa se Hrvatom drli 'halo du jugo'. Zdaj se pač Avstrijci nam derejo," je izjavil Igor Marinič, predsednik podmladka SDS v Šentilju (vir), predstavnik stranke, ki naj bi bila desna, torej veliko bolj občutljiva za državne meje.
Seveda ne govorim o tem, da bi morali po Piranskem zalivu tekati z orožjem, marveč o miselnosti, ki dostikrat pokuka na plano, tudi v zgodovini, kot smo videli. Nekdo govori o Sloveniji, a v resnici misli le na Ljubljano, torej o formuli Slovenija = Ljubljana. Dokler torej ne izgubimo Ljubljane, nam lahko vzamejo karkoli, kjerkoli in zato Piranski zaliv, do katerega mestni promet ne vozi, ni omembe vreden.
(Zdaj mi je za hip postalo žal, da ne gledam športnih prenosov. Kajti tu tiči najbolj pogosta priložnost preveriti, če znamo zmagati dobljen položaj ali se sesujemo sami vase.)
Kdaj pa se je plaz amaterizma začel valiti v javnost? Očitno je Sloveniji v pogajanjih dobro kazalo. Hrvaški mediji so že objavljali novice, da smo dobili celoten Piranski zaliv in s tem dostop do morja, potem pa so se na naši strani začele neprimerne izjave, zamahovanje z roko, češ, kaj je to pomembno, hrvaška stran je potegnila na plan prisluhe in vse je šlo, kamor je šlo.
Kaj, če smo se ustrašili – joj, zmagali bomo! Saj mi ne znamo ravnati kot zmagovalci! Mar se ne počutimo bolje brez Piranskega zaliva in brez dostopa do odprtega morja? Kakšno veselje bo, ko se bomo imeli nad čim pritoževati, tarnati, se zgražati nad Hrvati.
Koliko iztočnic za pogovore! In če sem prej omenil miselnost, po kateri je Ljubljana vsa Slovenija, takoj moram omeniti soodvisnost vseh preostalih krajev, ki tako miselnost podpirajo z večnim: "Saj bi kaj naredili, ampak v Ljubljani nam ne dajo ... ne dovolijo ... ne smemo ... Itd".
Če bo dostop do odprtega morja naš, ne bo zaradi naših prizadevanj, marveč njim navkljub.