Torek, 29. 5. 2018, 13.06
6 let, 5 mesecev
Demokratični socializem pred vrati
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,25
"Demokratični socializem je socializem, kjer večina krši človekove pravice manjšini in ne manjšina večini." To definicijo sem pred časom napisal na Twitter in je pred temi volitvami spet aktualna. Vprašanje je namreč, ali si bomo demokratično nataknili zanko za vrat.
Prva menda sporna teza je, da socializem krši človekove pravice. Še posebej našim levičarjem, ki se imajo za poklicane varuhe pravic, to ne gre v račun. Bistvena pravica, ki jo socializem krši, je pravica človeka, da je najprej posameznik, da je v posesti svojega telesa in duha ter da so sadovi njegovega telesnega ali umskega dela njegova last.
Socializem krši človekove pravice
Socializem sistematično krši pravico do zasebne lastnine, ker izhaja iz prepričanja, da premoženje nastaja v skupnosti in da gre za to, da kar smo skupaj ustvarili, pravično razdelimo. In najbolje znajo deliti oni – socialisti, ki prepišejo, koliko kaj stane in koliko je kakšno delo vredno.
Da bi se ljudje lahko med seboj dogovorili, koliko je kaj vredno, v to ne verjamejo. Če bi se smeli, bi politika izgubila nekaj oblasti, predvsem pa orodje, da si pridobiva glasove.
Ker večina ljudi ne mara, da se posega v njihove človekove pravice, socializem nikoli ni prišel na oblast tako, da bi za svoje početje dobil mandat na volitvah. Še nikoli. Vsi socialistični režimi 20. stoletja so prišli na oblast v razmerah, ko je bila praviloma zaradi vojne načeta normalna ureditev države in je bilo mogoče načete državne strukture z razmeroma majhnim naporom uničiti.
Vse revolucije so se dogajale v zavetju nekih drugih procesov, sovjetska v državi, izmučeni od svetovne vojne, slovenska revolucija pa je imela pomoč v okupaciji. To se zdaj spreminja.
Da bi ostali na oblasti, so socialistični režimi sistematično kršili še vse druge človekove pravice, ne samo tiste do premoženja. Omejili so svobodo govora in združevanja, da bi onemogočili soočenje idej. Manjšina je ohranjala oblast tako, da je človekove pravice kršila večini.
Tako je bilo to v 20. stoletju do leta 1989, ko se je tudi na vzhodu Evrope zgodila demokracija. Zahod pa je imel demokracijo ves čas. Ampak tudi tam so se stvari spreminjale.
V času, ko je bil postavljen princip en človek, en glas, so države prerazporejale okrog deset odstotkov vsega ustvarjenega. Delež državne porabe v BDP je znašal manj kot deset odstotkov. Tako je bilo v ZDA ob nastanku države in še stoletje po tem.
V obdobju uvajanja splošne volilne pravice po Evropi so ti deleži znašali do dvajset odstotkov, če država ni bila v kakšnem izjemnem položaju (prva svetovna vojna, velika recesija ipd.) pa okrog deset odstotkov. Oblast, ki so jo ljudje izbrali v začetnem obdobju evropske demokracije, je prerazporejala desetino ustvarjenega bogastva.
Ob koncu 20. stoletja se je slika popolnoma spremenila. V celinski Evropi so vlade prerazporejale okroglo polovico vsega ustvarjenega. Postopoma so začeli volivci odločati o tem, komu se vzame in kdo dobi. In volivci so si želeli vedno več tega prerazporejanja, saj smo zdaj pristali pri polovici vsega ustvarjenega.
Pri volitvah kar naenkrat ne gre več samo za plemenito vprašanje, kdo bo bolje vodil državo, kdo so levi in kdo desni, čigave vrednote so komu bližje, ampak povsem praktično za to, kdo bo več pobral drugim in dal meni.
Upokojenci, javni uslužbenci in prejemniki socialnih transferjev kar naenkrat postanejo pomemben, če ne celo večinski del volilnega telesa. In seveda bodo glasovali za tiste, ki jim bodo obljubili visoke pokojnine, čim več dobro plačanih mest v javnem sektorju in čim bogatejše socialne prejemke.
Priložnost za demokratične socialiste
V tem je sprijenost sodobne demokracije in priložnost za demokratične socialiste. V nasprotju s časi pred letom 1989 bo vrečo držala večina volivcev in neka partijska elita.
Seveda bo sistem, ki bo kaznoval produktivne, ekonomsko podobno neučinkovit kot sistem nedemokratičnega socializma in prej ali kasneje bi se volivci naučili, da je treba najprej ustvariti, da bi lahko delili, da mora biti cilj čim več ustvariti in da je treba tistim, ki imajo kako idejo, kako zaslužiti, čim bolj olajšati delo, ne pa jih zadušiti z davki in birokracijo.
Vsi smo za to, da se več vlaga v znanje, inovacije, razvoj, zadovoljne zaposlene ... Razlika je samo v tem, kdo naj bi bolje vedel, v kaj natanko in v kakšnih razmerjih naj bi vlagali. Tisti, ki je zaslužil, kar bi vlagali, ali politiki.
Ampak oblast je sladka in s posegom v svobodo tiska in druge človekove pravice lahko osla, ki mu nataknete zelena očala, do smrti pitate z oblanci. Danes levica zmaguje na volitvah tako, da volivcem obljublja tuj denar, desnica pa, da bodo lahko obdržali več svojega lastnega.
Kaj bolj vleče, je menda jasno, ampak vsaj pametnejši volivci bi lahko premislili, kaj deluje tudi na dolgi rok. In dali glas za tiste, ki imajo vsaj približno vzdržne ideje, kako narediti državo bogatejšo.
Avtor kolumne Žiga Turk je eden od podpisnikov pisma petih publicistov, v katerem so med drugim jasno izrazili nezadovoljstvo s preteklo levo koalicijo. A ne levici še ne pomeni tudi brezpogojnega da desnici. Prihodnja vlada bi se morala po njihovem mnenju odpovedati spogledovanju z avtoritarnimi rešitvami, ki so vzniknile vzhodno od nas. S tem so jasno povedali, da objemov prvaka SDS Janeza Janše z madžarskim premierjem Viktorjem Orbanom ne podpirajo.
