Petek, 13. 8. 2021, 0.15
3 leta, 3 mesece
Naš svet udobja se spreminja
Covidni trenutek resnice
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
77
Danes je morda težje kot kadarkoli biti optimist. Ni nemogoče, je pa večji izziv kot nekoč.
Verjetno najpomembnejša lekcija epidemije covid-19 (ne glede na to, ali je uradno razglašena ali ne) je, da bi se morali sprijazniti s tem, da nismo nepremagljivi, neranljivi in nesmrtni ter da imata vsako naše dejanje in vsaka naša odločitev veliko daljši doseg in žal neredko tudi veliko škodljivejši učinek na druge, kot si mislimo.
Danes je morda težje kot kadarkoli biti optimist. Ni nemogoče, je pa večji izziv kot nekoč.
Še tisti, ki ne jemljejo za samoumevno vsega, kar vidijo, slišijo ali preberejo, imajo prevečkrat veliko težav, kako ločiti zrno od plevela (najbolj očitne nebuloze ranga čipirana cepiva s sprejemniki 5G ne spadajo v ta okvir, pri tem bi moralo biti vsakomur vse jasno že na daleč).
Strahovi spodbujajo nezaupanje
Ena od posledic epidemije in negotovosti, ki jih je ta prinesla, je namreč tudi splošno nezaupanje, kar so izjemno plodna tla za teoretike zarote in številne druge, ki svoje mesto pod soncem in ob tem velikokrat tudi priložnost za svoje stanje na bančnem računu iščejo v tem, da so drugačni in da z všečnim besednim zakladom ponudijo rešitve in "rešitve". Natančneje – natanko to, kar si množice želijo slišati.
Zgodovina, ki bi morala biti naša velika učiteljica, je polna podobnih primerov, že vsak osnovnošolski učbenik zgodovine jih hitro razkrije kar nekaj.
Dvom je koristen, če pripomore k razjasnitvi
Vsekakor pa moramo razčistiti, da utemeljenega dvoma in iskanja odgovorov na pomembna vprašanja nikakor ne smemo enačiti s teoretiki zarote. Če kdo sprašuje, še ne pomeni, da zanika, le želi biti prepričan, da je njegova odločitev res najboljša mogoča.
Če kdo sprašuje, še ne pomeni, da zanika, le želi biti prepričan, da je njegova odločitev res najboljša mogoča.
Toda pogosto spreminjanje stališč, navodil, priporočil in ukazov zdravstvenih in državnih oblasti, kar, moramo priznati, nikakor ni slovenska posebnost, temveč globalni pojav, močno otežuje iskanje pravih odgovorov in maje zaupanje, ki je v zapletenih okoliščinah, kot je epidemija, še kako pomembno.
Vsak izmed nas namreč sprejema svoje odločitve na podlagi tega, kar ve in komu zaupa. Vsak od nas sam odloča na podlagi tistega, za kar meni, da je v danih razmerah in danem trenutku najboljše, s takšnimi odločitvami pa vrednoti in sprejema tudi nekatera tveganja.
Vsak od nas sam odloča na podlagi tistega, za kar meni, da je v danih razmerah in danem trenutku najboljše, s takšnimi odločitvami pa vrednoti in sprejema tudi nekatera tveganja.
Zadnjih sto in še nekaj let nas je razvadilo
Ob vseh strašnih dejstvih in napovedi (naravne nesreče, epidemija …) smo prehitro pozabili, kako močno nas je v zadnjih stotih letih ali morda še kakšnem desetletju več pravzaprav razvadil znanstveni in družbeni napredek.
V tem razmeroma zelo kratkem času (kajti človeštvo ne obstaja samo, odkar imamo zapise o kakih pojavih) se je naša pričakovana življenjska doba več kot podvojila – ta rast sicer ni bila enakomerna povsod po svetu, a je trend vendarle primerljiv.
Od druge polovice 19. stoletja do danes se je pričakovana življenjska doba več kot podvojila, za kar se lahko najbolj zahvalimo dosežkom medicine.
Z manj napora pridelamo več hrane
Ta neverjetni preskok, pravzaprav napredek kakovosti življenja lahko pripišemo predvsem trem močnim gonilnim silam. V tem obdobju smo dosegli ogromen napredek pri pridelavi hrane – danes znamo na veliko manjših površinah kot nekoč pridelati veliko več hrane, ta zadošča potrebam veliko večjega števila prebivalcev in jih celo presega.
Že res, da lakota ni izkoreninjena povsod po svetu, a je je danes, ob bistveno večjem številu prebivalcev kot v drugi polovici 19. stoletja, veliko manj kot takrat.
Kakovostna pitna voda in osebna higiena
Ogromen napredek smo naredili tudi na področju osebne higiene, ker je eden od zelo pomembnih dejavnikov zagotovo dostop do ustrezno kakovostne in neoporečne pitne vode.
Za današnje razmere že preprosto kloriranje ali ozoniranje vode pomeni smrt za povzročitelje kolere, tifusa in številnih drugih bolezni, ki so nekoč odnašale številna življenja in vplivale na takrat veliko krajšo pričakovano življenjsko dobo.
Ogromen napredek v kakovosti življenja je zagotovil dostop do ustrezno kakovostne in neoporečne pitne vode.
Ogromen napredek medicine in nerealna pričakovanja
Levji delež k podaljšanju pričakovane življenjske dobe pa je prinesla medicina. Pred manj kot 200 leti je tuberkuloza odnašala toliko življenj, da so smrt zaradi nje obravnavali kot naravno, a je odkritje delovanja penicilina, ki ga danes v tem kontekstu jemljemo kot samoumevnega, pomenilo izjemen preboj.
Pravzaprav se je pri marsikom razvil vtis, da imamo za vsako bolezen in vsako težavo tableto, ki bo učinkovala takoj in trajno. Žal nimamo. Najbrž tega nikoli ne bomo dosegli, v času naših življenj zagotovo ne.
Pri marsikom se je razvil vtis, da imamo za vsako bolezen in vsako težavo tableto, ki bo učinkovala takoj in trajno. Žal nimamo.
Človeško telo je zelo zapleten organizem in na zdravje, kakor tudi na obolevanje in potek bolezni, vplivajo številni dejavniki, ki se včasih izključujejo. Zato zdravilo, ki bo nekoga obudilo od mrtvih, drugemu ne bo pomagalo, a to še ne pomeni, da je zdravilo ali cepivo slabo.
Dosežki medicine so nas razvadili tako, da smo prepričani, da ima vsaka bolezen takojšnje in trajno zdravilo.
Gole številke ne pomenijo nič in lahko celo zavajajo
Zagotovo tudi zaradi opisane razvade, ki se je krepila zadnjih sto ali nekaj več let, se je precej razširilo prepričanje, da je cepljenje proti bolezni covid-19 nekakšen neprebojni ščit, ki takoj in za vedno ščiti vsakogar že pred prisotnostjo virusa SARS-CoV-2, povzročitelja bolezni covid-19.
Žal to ni in ne more biti res. Toda še bolj kot zabloda o tem, kaj cepivo zmore, je nevaren odziv, ki ga sproži prizemljitev, ko se pokaže sicer povsem normalno dejstvo, da popolne neprebojnosti cepivo ne more zagotoviti. To, da kdo od cepljenih pristane v bolnišnici, pravzaprav ne pomeni nič, če ne vemo, koliko je ta oseba stara, ali ima pridružene bolezni, ali ima morda oslabljen (kompromitiran) imunski sistem, ali jemlje zdravila, ki zmanjšujejo odpornost …
Polne bolnišnice so težava vse družbe
Zdravniki se na medicinski fakulteti šolajo šest let do diplome, potem je na vrsti staž, morebitna specializacija, za nekatere še doktorat. Morda bomo le morali priznati, da že to pomeni, da zgolj iz številk zunaj konteksta ne more prav vsak ob kavici ali kozarčku ali pred zaslonom računalnika ali mobilnega telefona sprejemati utemeljenih zdravstvenih sklepov in tolmačenj.
Nikakor si ne želimo, da bi bil zdravstveni sistem popolnoma podrejen oskrbi bolnikov s težjim potekom bolezni covid-19.
Žal ni vsak zdravnik vedno vreden zaupanja, povsod se najdejo gnila jajca, a zato še ni pošteno, da bi se odrekli dosežkom in prispevkom medicine.
Da, tudi cepljeni zbolevajo in umirajo, ne nazadnje bomo vsi umrli in ni ga cepiva, ki bi nas rešilo pred tem. So pa bolnišnice zaradi cepljenja manj zasedene – koliko manj, ne moremo natančno vedeti in nam tega niti ni treba vedeti na tretjo decimalko natančno.
Da, tudi cepljeni zbolevajo in umirajo, ne nazadnje bomo vsi umrli in ni ga cepiva, ki bi nas rešilo pred tem.
Covid ni edina bolezen
Pomembno je, da ne bo vse zdravstvo popolnoma podrejeno covidu in da pridejo na vrsto za zdravniško obravnavo tudi drugi oboleli.
V senci covida in njegovih številk, prevečkrat brez nujno potrebnega konteksta, ostajajo številni, ki še čakajo svojo obravnavo pri zdravniku, ker so se ob covidu čakalne vrste podaljšale. Nekateri svoje vrste žal niti niso dočakali, a o njih slišimo premalo.
Popolne varnosti ni (in je ne bo)
Čeprav s cepljenjem ne dobimo nepredušne varnosti, smo z njim varnejši – koliko varnejši, pa ne moremo opredeliti s številkami. Spet zato, ker si definicijo povečane varnosti marsikdo prilagaja, eni zaradi neznanja, drugi zaradi nekega svojega interesa.
Da, cepljeni lahko prenašajo virus, a bodo v večini takšnih primerov imeli v sebi manjše količine virusa za krajši čas. Da, kateri od cepljenih bo tudi umrl – nekomu, ki šteje dva abrahama in ima težko spremljajočo bolezen, niti cepivo ne bo pomagalo, pa naj se še tako grdo sliši.
Nismo nepremagljivi, smo ranljivi – in minljivi. Cepiva nas ne bodo rešila vsega slabega, a so v tem trenutku za večino najboljše in največ, kar znamo in zmoremo, da se poskusimo čim prej približati staremu normalnemu pred letom 2020.
Nismo nepremagljivi, smo ranljivi – in minljivi.
Ne nazadnje se tudi virusi s svojimi mutacijami bojujejo za preživetje, kar naša prizadevanja in učinkovitost cepiv (lahko) deloma razveljavi – zato se bomo morali sprijazniti, da nam bolezni covid-19 ne bo uspelo premagati v bliskoviti vojni (blitzkrieg), tega še ne znamo. Z njim se bomo morali naučiti živeti, tako kot živimo s prehladom, gripo, malarijo in drugimi boleznimi, ki ravno tako jemljejo številna življenja.
Raje skupinska kot čredna imunost
Še eden izmed konceptov, ki ni izpolnil svojih pričakovanj, je skupinska imunost, nekateri ji ponesrečeno rečejo čredna imunost. Pojem skupinske imunosti se je uveljavil v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko so imela cepljenja vedno večje vidne uspehe.
Preprosto povedano: gre za statistično doseganje ugodnih razmer, ko se virus ne širi več (ali vsaj ne v neobvladljivem obsegu) med prebivalstvom. Več ko je posameznikov, ki so imunost dosegli s prebolelostjo ali cepljenjem, manjše so možnosti nadaljnje širitve.
Bolj kot številke je pomembna prenosljivost različic
Načelo pridobljene imunosti je medicinski stroki omogočilo obvladovanje virusov, a je te učinke težko količinsko opredeliti. Licitacije o zahtevanem deležu precepljenosti za doseganje skupinske imunosti so v splošni javnosti ustvarile ravno nasproten učinek od želenega, ker je v ozadju številk še vedno premalo zavesti, da se virusne različice močno razlikujejo po svoji prenosljivosti.
Španija je le ena od držav, v katerih je sev delta zaradi svoje visoke prenosljivosti zelo hitro po prvem pojavu postal prevladujoč. Na srečo se prvotne ocene o njegovi smrtnosti niso potrdile.
Sprva smo slišali, da želimo 60 odstotkov precepljenih, zdaj se že sliši, da tudi do 90 – in zmeda v javnosti narašča. Bolj kot razmetavanje s številkami bi bilo treba poudariti, da je različica delta veliko bolj prenosljiva kot predhodnice in da je to naša največja težava z njo.
Za lastno zaščito niso dovolj drugi
Na srečo se vedno bolj kaže, da koronavirusna različica delta le ni bolj nevarna od predhodnic. Že navaden prehlad nam nakazuje, da so najbolj razširjeni virusi tisti, ki praviloma ne puščajo hudih posledic, a če pride tudi takšen "zmeren" virus do starejše osebe z oslabljenim imunskim sistemom in/ali kako drugače ogrožene, bo vendarle dovolj rušilen, povzročil bo težje in najtežje posledice.
Zato je napačno in nevarno razmišljanje, predvsem starejših, ki so bolj izpostavljeni težjemu poteku bolezni, da bo cepljenje vseh preostalih vse, kar potrebujejo za svojo primerno zaščito. Če so vsi potniki v vseh drugih avtomobilih pripeti z varnostnim pasom, vi pa ne, boste pred nenadnim zaviranjem še vedno popolnoma nezaščiteni.
Če so vsi potniki v vseh drugih avtomobilih pripeti z varnostnim pasom, vi pa ne, boste pred nenadnim zaviranjem še vedno popolnoma nezaščiteni.
Previdno, po pameti
Ravno zato, ker popolne varnosti pred virusi ni in ne bo in ker skupinske imunosti – kakorkoli jo kdo doživlja ali količinsko opredeljuje – ne bomo dosegli čez noč, je pomen zdravorazumske previdnosti izjemno velik.
Zagotovo je popoln nesmisel nadeti si kirurško masko, ko se sami sprehajamo po gozdu (čeprav so v več državah pravila nekoč narekovala tudi to!). V neprezračenem prostoru ali nabito polnem mestnem avtobusu in povsod, kjer ni mogoče vzdrževati varne razdalje in je tako verjetnost prenosa večja, pa je smiselno razmišljati o izvajanju previdnostnih ukrepov.
Maske, ki pokrivajo nos in usta, ne tiste, ki jih imajo številni za "modni dodatek" za brado, so eden od glavnih stebrov uradne strategije za zajezitev epidemije - toda njihova nepravilna in/ali pretirana uporaba ima lahko celo nasprotne učinke.
Učinek padajočih domin
Ne samo zato, da ne bi mi od koga pobrali virusa, temveč tudi, da ga ne bi kdo pobral od nas, če ga morda imamo, a se tega niti ne zavedamo. Določena količina virusa, ki jo naš imunski sistem morda še obvladuje, je lahko za koga drugega usodna, ko se prenese nanj, zato se – tako kot v prometu in številnih drugih pogledih vsakdanjega življenja – moramo zavedati, da s svojimi dejanji močno vplivamo tudi na druge.
Kdor se pijan usede za volan, lahko vzame življenje povsem nedolžnim ljudem, podobno, kot če se ne potrudimo zmanjšati verjetnosti za širjenje okužbe. Veliko je primerov, ko s svojimi odločitvami vplivamo na druge ali jih lahko prizadenemo, epidemična preventiva (ali njena odsotnost) je le vrh ledene gore.
77