Ne 16-urno delo ali hedonizem, ampak zmerno življenje #intervju

Odnos do prostega časa je tudi osrednja tema njegovega doktorata, v katerem je združil različne vede - sociologijo, antropologijo in psihologijo.

V pogovoru ne skriva nezadovoljstva nad ameriško družbo, ki dovoljuje in celo spodbuja prekomerno delo, ampak zagovarja to, da bi več časa namenili sprostitvi in povečanju kakovosti življenja. Velik del odgovornosti je v izkoriščevalski družbi, vendar tudi v posamezniku, ki ga žene pohlep.

Ali potrebuješ denar, da uživaš v prostočasnih aktivnostih?

Nekatere najgloblje in koristne izkušnje ne stanejo nič, na primer sprehod v parku, sedenje na soncu ali igranje z otroki. Vsakdo lahko to počne.

Pa večina res lahko uživa v teh aktivnostih, ima dostop do parka?

V Chicagu in vseh večjih mestih v ZDA je veliko čudovitih parkov, tudi v neposredni bližini stanovanjskih naselij, vendar si ljudje z otroki ne upajo vanje, saj so jih prevzele tolpe, ki so s seboj prinesle droge in orožje.

V središču Chicaga je Millennium park, ena naših najbolj znanih turističnih znamenitosti. Umetniško stvaritev Cloud gate si ogledajo ljudje od vsepovsod po svetu. Park je izjemno lep, vendar je njegova postavitev stala kar 500 milijonov dolarjev.

Medtem zunaj ožjega središča praktično nimamo varnih parkov.

"Neskladje v prihodkih in posledična nedostopnost določenih aktivnosti sta nepravična, vendar verjamem, da so ljudje odporni in najdejo način, kako uživati življenje," je povedal Dan Hibbler. Foto: Ana Kovač

Kaj potem še preostane ljudem z nižjimi prejemki?

V Chicagu in drugih mestih obstajajo različne organizacije, ki ponujajo brezplačne programe, na primer kino pod zvezdami, kamor lahko s seboj prineseš vino in sir. Tudi zvezna vlada zagotavlja programe za manj premožne, vendar še zdaleč ne dovolj.

Dejstvo je, da revni nimajo enakega dostopa do storitev. Tako je v izobraževanju in zdravstvu. Največje razlike so opazne v preživljanju prostega časa.

Če ljudje ne potrebujejo denarja za kakovostno preživljanje prostega časa, zakaj je to več tisoč milijard vreden posel, ki se naglo povečuje?

Aktivnosti, ki stanejo, bodo vselej bolj privlačne. Industrija, kot so potovanje in turizem, zabava, šport in rekreacija, umetnost, gledališče in glasba, je zato po prihodkih največja in se tudi najhitreje povečuje. Ljudje so pripravljeni za to porabiti ogromno denarja.

Ko sem se v ZDA, pa tudi drugod po svetu, udeležil športnega dogodka, sem lahko za vstopnice, športne drese in druge rekvizite, prigrizke in pijačo zapravil več sto dolarjev. Se velike ekipe v NBA, NHL, NFL in drugih franšizah pri trženju osredotočajo izključno na premožne posameznike?

Če bi prižgali tekmo na televiziji in pogledali gledalce na profesionalni NBA-tekmi, bi videli premožne belopolte posameznike. Med njimi bodo le redki temnopolti in Latinoameričani, saj ti običajno pripadajo nižjemu prihodkovnemu razredu in si ogleda tekme ne morejo privoščiti.

"Ogromno je ljudi, ki pridejo v službo ob 5. uri zjutraj in gredo domov ob 10. uri zvečer. In s tem se še hvalijo. Pogledam jih in si mislim, da je to nekaj najslabšega," je dejal Dan Hibbler. Foto: Ana Kovač

Se je industrija morda prilagodila in s storitvami začela nagovarjati tudi posameznike z nižjim standardom?

Seveda ne, to je kapitalizem. Tisti z denarjem imajo priložnost za udejstvovanje v različnih aktivnostih. Tisti, ki ga nimajo, ostanejo praznih rok.

Torej so vrata športnih dogodkov zanje zaprta?

Morda se jih udeležijo enkrat na leto, če zares varčujejo ali pa se jim uspe dokopati do brezplačnih vstopnic, ki jih zakupijo mestne oblasti in razdelijo otrokom in manj premožnim.

Nekatere športne ekipe se v javnosti prikazujejo kot delavske.

Hokej že od nekdaj velja za šport, ki ga podpira delavski razred. Realnost je drugačna. Sam se imam za visoko izobraženega in prejemam precej spodobno plačo, vendar bi lahko šel morda na eno ali dve hokejski tekmi na leto, saj so zame predrage. Zdaj pa pomislite na nekoga, ki ni šel na univerzo in nima dobre službe. Za njegovo družino je lahko tekma dogodek, na katerem bodo zapravili 400 dolarjev.

Podobna zgodba je z rockovskimi koncerti. Če misliš, da se boš zlahka udeležil koncerta Beyonce, Jay Z ali Rolling Stones, se motiš. To ne pomeni, da boš zaradi tega prikrajšan in ne boš mogel uživati v prostem času. Pomembno je le to, kdo si in v čem uživaš.

Za temnopolte velja, da prosti čas raje uživajo doma, se družijo z družino, imajo piknike na vrtu, kartajo, plešejo in igrajo glasbo. To ne stane veliko.

Neskladje v prihodkih in posledična nedostopnost določenih aktivnosti sta nepravična, vendar verjamem, da so ljudje odporni in najdejo način, kako uživati življenje.

Torej je od tvojega socialnega statusa odvisno, kako preživljaš prosti čas?

Vsekakor. Če si temnopolt in imaš visoko plačo, si bolj nagnjen k uživanju v tradicionalnih evropskih in ameriških dejavnostih. Višina tvojih prejemkov bo določala, katerih dejavnosti se boš lotil. Če nimaš veliko denarja, boš šel morda na krajše izlete z avtomobilom. Če imaš veliko denarja, pa morda obiščeš francosko riviero ali Slovenijo (smeh, op. p.).

Foto: Ana Kovač

Je pri manj premožnih večja verjetnost, da bodo v športnih aktivnostih iskali rešitev za svoj socialni status?

V ZDA ogromno ljudi verjame, da je šport njihova pot iz revščine. Ne nujno profesionalni šport. Moraš biti ravno dovolj dober, da dobiš štipendijo za igranje košarke, hokeja, ali nogometa in s tem tudi možnost za brezplačno šolanje. Poznam veliko ljudi, ki otroke učijo, da morajo blesteti v športnih aktivnostih, saj bodo le tako pobegnili z ekonomskega dna.

Ali za posameznike, ki imajo nižje prihodke, obstaja večja verjetnost, da zaidejo v slabo družbo, povzročajo težave in končajo v zaporu?

Da, vendar to še ne pomeni, da so slabi ljudje. Zaradi socialne nepravičnosti imajo malo priložnosti in morajo najti načine za preživetje, v skrajnem primeru prodajajo mamila in kradejo. Naredil boš vse potrebno, da poskrbiš za družino.

Vemo tudi, da so naši zapori zaradi kriminalizacije revščine polni temnopoltih in Latinoameričanov. Temu se reče zaporniška industrija, a to je že druga dolga zgodba.

V Skandinaviji, ki velja za napredno družbo, resno preigravajo možnost uvedbe krajšega delovnika. V enem od večjih mest na Švedskem so izpeljali dveletno poskusno obdobje, v katerem je osebje delalo šest ur. Rezultati so bili spodbudni. Kljub večjim stroškom dela se je zmanjšalo število bolniških dopustov, zaposleni so se počutili bolj zdrave, izboljšala se je tudi kakovost dela. Več časa so imeli za družino. Je to odgovor na težave, s katerimi se srečujemo kot družba? Tudi na pomanjkanje delovnih mest zaradi robotizacije.

Prezgodaj je reči, v katero smer bomo šli. Vsekakor bodo raziskovalci še naprej preučevali to pomembno vprašanje in ugotavljali, kaj bi bilo najbolj smiselno.

Vprašanje pa je, ali bi delovnik skrajšali zato, da bi bilo manj brezposelnih, ali pa si resnično želimo izboljšati kakovost življenja prebivalcev.

V ZDA zagotovo ne razmišljajo o tem. Delovni teden se ne krajša, tudi delovnih ur ni manj. Ravno obratno. Verjeli smo, da bomo z avtomatizacijo in razvojem tehnologije prišli v položaj, ko si bomo lahko privoščili več prostega časa. Vendar ni tako.

Zaradi uporabe računalnika in pametnega telefona lahko danes svoje delo opravimo v krajšem času kot v preteklosti. Ampak namesto da bi preostanek časa namenili počitku ali prostočasnim aktivnostim, ga izkoristimo za delo in naredimo več kot prej.

Foto: Ana Kovač

Zakaj?

Obstaja nekaj, čemur rečemo puritanska delovna etika. Izvira iz časov, ko so kolonisti prišli na območje današnjih ZDA. Verjeli so, da hudič živi v brezdelju (angl. Idle hands are the devil's workshop). Če so imeli kaj prostega časa, se niso smeli prepustiti brezdelju, ampak so ga zapolnili z drugim delom. Po 200 ali 300 letih je to še vedno del naše kulture.

Sam verjamem, da bi morali prosti čas zapolniti z aktivnostmi, s katerimi izboljšamo svoje življenje ali, še pomembneje, življenje ljudi okoli nas. V idealnem svetu bi morali ljudje delati manj in prosti čas nameniti uživanju. Življenje je kratko. Ali si res želimo priti do konca in ugotoviti, da smo večino časa delali?

Kot sem že rekel, pa bi se v primeru skrajšanja delavnika verjetno zgodilo, da bi ljudje delali več, zato da bi imeli več denarja in si privoščili več stvari. Če gredo po tej poti, bodo imeli slabšo kakovost življenja in tudi pričakovana življenjska doba se bo zmanjšala.

V nekaterih naprednih šolah po svetu so začeli drugače gledati tudi na to, kako njihovi učenci preživljajo svoj čas. Ne pustijo, da bi nosili delo domov in večino prostega časa namenjali delanju domačih nalog.

Učenje in delanje šolskih nalog v popoldanskih in večernih urah je na žalost posledica našega šolskega sistema. V šolah je ogromno pritiska. Ves učni proces je podrejen temu, da učenci pravočasno predelajo obsežno učno gradivo in opravijo vse bolj zahtevne izpite.

V mnogo gospodinjstvih po ZDA je povsem običajno, da starši otrokom po prihodu domov dovolijo kratko malico, potem pa jih posedejo za mizo z učbeniki in delovnimi zvezki. Tudi pri nizkih starostih učenci dobivajo domače naloge. To je tradicija po vsej državi.

Študije so dokazale, da moraš v življenju loviti ravnotežje. Seveda je treba delati in otroci morajo hoditi v šolo, to je njihova služba. Ampak vsi moramo imeti čas za kreativnost, počitek, sprostitev in druženje z družino. Ljudje smo na svetu zato, da ustvarjamo. Naj bo to glasba, umetnost ali zabava.

Po drugi strani veliko mladih večino prostega časa nameni igranju videoigric, namesto da bi ga preživljali zunaj, ali se družili s prijatelji ob različnih aktivnostih, ki izboljšajo fizično in psihično zdravje.

Drži, to res predstavlja veliko težavo. Nedavno sem obiskal prijatelja in opazil, da imajo posebno sobo za igranje iger in stol, ki stane več kot 500 dolarjev. Na njih sedijo ogromno časa in se ne premikajo, razen prstov na rokah. To je zelo nezdravo.

V manj premožnih družinah bodo starši delali nadure, da bodo lahko otrokom omogočili igranje videoiger. Ravno dovolj so ugodne, da si jih lahko privošči vsak, tudi ljudje s slabšim ekonomskim statusom.

Foto: Ana Kovač

Ali družba spodbuja otroke k temu, da gredo iz stanovanja in se družijo?

Priložnosti za to vsekakor so, vendar imamo na drugi strani vsemogočno zabavno industrijo, ki je iz otrok naredila odvisnike. Podobno je pri odraslih, neprestano smo priključeni na različna omrežja in elektronske naprave. Ne znamo nehati.

Ne pravim, da je zabavna industrija slaba, ampak pri vseh teh stvareh je treba najti ravnotežje. Lahko gremo tudi v drugo skrajnost, v hedonizem. Ko sem potoval po jugovzhodni Evropi, sem slišal veliko o Dalmatincih in o tem, kako znajo uživati. Tudi na obali Kolumbije so ljudje, tako imenovani Costeños, ki živijo sproščeno, brez obveznosti. Nočem soditi njihovega ravnanja, vem pa, da se moramo vsi naučiti živeti zmerno.

Verjetno ste že slišali, da imamo v ZDA pandemijo debelosti. Smo ena od držav z največjo stopnjo debelosti na svetu. Tudi otroci imajo težave s prekomerno težo in pojavom diabetesa. Vse to bi lahko preprečili, če bi se gibali.

Večkrat ste izpostavili zmernost, predvsem enakovredno razmerje med delom in prostim časom. Pogosto govorite o tako imenovanem kolesu življenja (ang. Wheel of life), znanem in učinkovitem orodju za oceno stanja in izboljšanje kakovosti življenja.

Z njegovo uporabo zelo hitro ugotovimo, na katerem področju pretiravamo in na katerih moramo še kaj postoriti.

Preprosto narišemo tortni grafikon in v njem navedemo ključna področja, kot so kariera, denar, rekreacija in zabava, osebnostni razvoj, ljubezen ... Ocenimo, koliko energije usmerjamo v ta področja, in nato označene točke med seboj povežemo. Če dobimo popoln krog, se kolo življenja tekoče vrti in živimo v harmoniji. Bolj ko se posamezne vrednosti razlikujejo, bolj zahtevno je "kotaljenje" s kolesom skozi življenje.

Kolo življenja Foto: dosezisanje.si

Menedžerje in druge zaposlene, ki delajo po 16 ur dnevno in so neprestano dosegljivi, se od nekdaj povzdiguje v oblake. Živijo za to, da delajo. V nekaterih podjetjih so začeli razmišljati drugače. Zaposlenim ne dovolijo, da delo nosijo domov, prepovedujejo uporabo e-pošte zunaj pisarne. Bi lahko rekli, da delamo za to, da živimo, ali pa je to rezervirano za nekatere srečne posameznike?

Ogromno je ljudi, ki pridejo v službo ob 5. uri zjutraj in gredo domov ob 10. uri zvečer. In s tem se še hvalijo. Pogledam jih in si mislim, da je to nekaj najslabšega. Ljudje potrebujemo počitek, sprehod, telesno aktivnost.

Za mentaliteto prekomernega dela se lahko skriva tudi vrsta drugih razlogov. Morda so ljudje oddaljeni od družine. Ampak ključna težava je, da je neprestano delo v družbi postalo sprejemljivo. To bo vodilo do propada sodobne družbe. Ideja, da je treba vseskozi delati.

Imamo veliko ljudi, ki ne znajo odklopiti in gredo v posteljo z elektronskimi napravami. Sam v spalnici ne dovolim nobene elektronske naprave. Telefon izklopim in ga pustim v kuhinji. Enako je z računalnikom.

Specialisti za spanje na podlagi študij opozarjajo, da je postelja namenjena samo za spanje in seks. Nič drugega se ne bi smelo dogajati v postelji. Ne bi smeli jesti, gledati televizije ali biti za računalnikom.

Ogromno ljudi si ne more privoščiti, da se po osmih urah odklopijo. Prejemajo minimalno plačo in morajo delati nadure ali celo dodatno službo, da preživijo družino. Kakšna je rešitev zanje, zvišanje plač?

To bi delno rešilo problematiko. V ZDA vselej poteka boj za zvišanje minimalnih plač. Trenutno učitelji po vsej državi protestirajo, ker zaslužijo premalo.

Vendar bi bilo treba spremeniti mišljenje in pri ljudeh ustvariti zavedanje, da z delom in večjim zaslužkom ne bodo dobili tistega, kar potrebujejo. Ljudje v prvi vrsti potrebujejo "facetime". Ne govorim o aplikaciji za iPhone, ki omogoča videopogovore (smeh, op. p.), ampak o pristnem druženju z bližnjimi. Starši morajo biti popolnoma prisotni v stiku z otroki.

Na žalost pa bo večina ljudi, kot sem že dejal, več prostega časa zapolnila z več dela.

Foto: Ana Kovač

To verjetno ne drži za slehernega posameznika. Tudi v Sloveniji je veliko podjetij, ki pritiskajo na zaposlene in jih silijo v nadurno delo, češ da si zaradi ostre konkurence ne morejo privoščiti novih delavcev in bi jih to pokopalo.

To je res.

Na drugi strani imamo ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki velja za najmočnejšo in posledično tudi najbolj zaposleno osebo na planetu, vendar skoraj polovico tedna preživi v letovišču, kjer igra golf. To pomeni, da si lahko danes vplivni in premožni privoščijo več prostega časa?

Drži, Donald Trump si privošči več dopusta kot katerikoli predsednik pred njim.

Več denarja imaš, več diskrecijske pravice imaš za odločitev o tem, ali boš delal manj ali več.

Za razliko od bolj revnih.

Nekdo, ki prejema minimalno plačo in ima dva ali tri otroke, mora medtem delati nadure. Delodajalec mu brez težav ustreže. Omogoči mu, da dela dodatne štiri ure in mu plača več denarja. Toda za kakšno ceno. Veliko prijateljev mi je že potožilo, da ne poznajo več lastnih otrok. Ne vedo, kaj jih veseli in kaj ne, kaj radi jedo in kako se oblačijo. To je zelo nezdravo za našo družbo. Še posebej ker veliko očetov ni vključenih v vzgojo.

Zakaj se družba ne zaveda te destruktivnosti?

Ker to ni vgrajeno v kapitalistično doktrino. Ljudje se ne smejo odločati o tem, ali si bodo vzeli več časa zase. Kapitalizem uči, da več ko boš delal in ustvaril, več boš imel. V ZDA obstaja rek, da zmaga tisti, ki ima največ igrač, ko umre. To je absolutno grozljivo. Ljudje ne potrebujemo toliko stvari.

Podpirate uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka?

Prvič slišim za to.

Gre za dohodek, ki bi ga država izplačevala vsakemu državljanu. Ta bi s tem denarjem pokril življenjske stroške, namesto da dela samo za to, da preživi. Ljudje bi lahko kljub temu delali in si povečali prihodke. Kar je pomembneje, imeli bi dovolj denarja, da si privoščijo več prostega časa, s tem pa dvignejo kakovost življenja.

Razumem to idejo, vendar ljudem po mojem ne bi smeli razdeljevati denarja. To je oblika socialne pomoči.

Foto: Ana Kovač

Že zdaj veliko manj premožnih prejema socialno pomoč, vendar sistem dodeljevanja veliko stane. Namesto tega bi ljudem razdeljevali recimo tisoč dolarjev na mesec, ki bi jih lahko vsak porabil, kakorkoli bi želel.

Nekateri bi to izkoristili in uživali v brezdelju.

Ampak tako je že zdaj, ko mnogi izkoriščajo socialno pomoč.

Socialna pomoč je v veliko primerih kratkoročna rešitev, zato da se ljudje poberejo na noge, si najdejo službo in vzdržujejo družino.

Tudi ko se v ZDA razpravlja o idejah, kot je univerzalno in vsem dostopno zdravstvo, so zagovorniki označeni za socialiste, kar je pri vas že skorajda bogokletna beseda.

Se strinjam. Zame je univerzalno zdravstvo osnovna človeška pravica. Nihče ne bi smel umreti, ker nima denarja. Morali bi ti pomagati. Obama je poskrbel za zdravstveno reformo in uvedel Obamacare. Mnogi imajo z njim težave, res ni popoln sistem, vendar verjamem, da bi morali imeti v ZDA vsi dostop do zdravstva.