Kdor ne ceni svojih korenin, si ne zasluži prihodnosti

Tako razmišlja Mladen Bogić, ravnatelj Železniškega muzeja v Ljubljani, in na kratko oriše zgodovino nastanka muzeja. "Začetki muzeja segajo v leto 1972, ko je steklo zbiranje vozil in materiala za prihodnji muzej. Deset let pozneje je potem nastal odsek za muzejsko dejavnost, po letu 2000 pa smo prišli v te prostore nekdanjih delavnic na Parmovi in naredili muzej, kot je videti danes in ki je seveda nikoli končana zgodba."

Med zgledi v tujini in strahom pred ukinitvijo

Pri snovanju muzeja so si pogledali primere v tujini, pri čemer so, kot poudarja Bogić, lahko samo vzdihovali, saj so se zavedali, da sami kmalu ne bodo mogli doseči takšne ravni. Po drugi strani pa so lahko zadovoljni, da so muzej kot institucijo sploh obdržali, saj so bila obdobja oseke, tako Begić, ko so se slovenske železnice zaradi nižanja stroškov želele znebiti muzeja.

"Ko se klestijo stroški, se to po navadi dela brez občutka, za kratkoročni učinek. Sčasoma pa so na SŽ le ugotovili, da to ni dobro. Negovanje preteklosti je porok prihodnosti. Kdo ne ceni svojih korenin, si namreč ne zasluži prihodnosti," poudarja ravnatelj Mladen Bogić.

Ne le "lokomotivski muzej"

Železniški muzej sestavljata dva objekta, Bogić ju preprosto imenuje A in B. V prvem, v rotundi, so stare lokomotive, v drugem pa so predstavljene druge železniške stroke. "Večina si železniški muzej predstavlja kot lokomotivski muzej, a so železnice še vse kaj drugega," meni Bogić.

V tem "paradnem" delu sicer premorejo 12 starih lokomotiv, z najstarejšo med njimi, lokomotivo iz leta 1861, ki je bila tisti čas najboljša tovorna lokomotiva južne železnice. Kot zelo dragoceni Begić omeni še parni lokomotivi, ki sta vozili po vsej Avstro–Ogrski in sta bili skonstruirani posebej za slovensko ozemlje, ena izmed iz njih je trenutno še aktivna in poganja muzejski vlak.

V muzeju imajo tudi prvo električno lokomotivo iz Italije, t. i. mehovko 362, pa prvo dizelsko lokomotivo, t. i. kennedyja iz leta 1961, ki bi lahko bila takoj vozna, če bi šla skozi en temeljit servis.

V svoji zbirki imajo sicer skupno 62 lokomotiv, ki so kot muzejski primerki razmeščene v različnih krajih po Sloveniji, praviloma na železniških postajah.

Najbogatejša zbirka signalno-varnostnih naprav v Evropi

V objektu B najprej vstopimo v starinski prometni urad, potem so na ogled železniški tiri, telekomunikacijske naprave, ki so jih uporabljali nekoč, in železniške uniforme. Še posebej pa so v tem delu muzeja, kor poudarja Bogić, ponosni na signalno-varnostne naprave, saj gre za najbogatejšo tovrstno zbirko v Evropi.

V zgornjih prostorih pa je še umetnostna galerija, kjer so na ogled slike na temo železnic izpod čopiča akademskega slikarja Staneta Kumarja, ki je kot zbiratelj železniških predmetov tudi začetnik železniškega muzeja.

Za "gomulko" premalo prostora

Kdaj pa bo v muzeju svoj prostor našla tudi znamenita gomulka iz novejše dobe železnic? "Ker je ogromna in dolga, zanjo trenutno preprosto nimamo prostora. Čakamo, da se še zadnja izloči iz prometa, zdaj jo še vzdržujejo za bolj zahtevne naloge, kot je prevoz navijačev," pravi Bogić.

Na leto več kot 10 tisoč obiskovalcev

Železniški muzej letno obišče približno 11 tisoč obiskovalcev, dnevno tudi do 100, med njimi je največ skupin iz osnovnih in srednjih šol ter vrtcev, zanimivi pa so tudi univerzam za tretje življenjsko obdobje. Med individualnimi gosti pa je največ tujcev, ljubiteljev vlakov.

Kot še pove Bogić, so zelo dobro obiskana tudi mesečna srečanja v muzeju, ki jih pripravljajo v sodelovanju z ljubljanskim in celjskim društvom ljubiteljev železnic, kjer razstavijo in po dvorišču prirejajo vožnje z manjšimi modelnimi primerki.

Nekoč kot del tehničnega muzeja?

Železniški muzej je še v lasti SŽ, v perspektivi pa se vidijo v okviru Tehničnega muzeja Slovenije kot železniški ali kot del prometnega muzeja na tem območju.

O tem je pred desetletjem že bila podpisana izjava o nameri med SŽ in kulturnim ministrstvom, ampak zaradi krize je projekt obstal.