Domotožje po prihodnosti? Nič več …

Bilo je nekega lepega majskega dne v Plečnikovem hramu v Križankah; tja sva najverjetneje prišla z univerze, kjer sem takrat imel pisarno. Aleš me je obiskoval, še preden je odšel v Ameriko, iz katere sem se pred tem vrnil tudi sam. Tik preden je šel, se je pri meni na rektoratu oglasil tudi njegov oče; skrbelo ga je, kako bo s sinom v tej – zanj eksotični – kulturi. Moj nasvet je bil, ker je bilo to v času aidsa, naj pazi nase. Aleš je temu rekel "gumice". Ko je odšel, se je vedno oglašal z razglednicami – to je bil takrat njegov trik za vzdrževanja stikov.

Kje sva se spoznala, se ne spomnim, verjetno na kakšnem literarnem srečanju. Tisti čas sem objavljal tudi sam, večinoma pri Cirilu Zlobcu v Sodobnosti. Ker je v odnosih feeling (ne čustva) vedno recipročen, lahko rečem, da sva si bila z Alešem zarotniško kolegialna. To se je ustalilo po tem, ko mi je napisal spodbuden predgovor k moji nikoli objavljeni pesniški zbirki Afriške meglice. (Spomnim se, kako mi je – deset let starejšemu – na primer dobrohotno svetoval, ker sem saški genitiv pobral iz angleščine, naj se izogibam posesivnega rodilnika: poletna pesem namesto pesem poletja.)

Stvari postanejo jasne šele v vzvratnem ogledalu, zato mi je žal, da sem iz neresnega domotožja po prihodnosti (sintagma je moja) popustil pesniško rabo, izgubil stik s pesniško srenjo in z Alešem Debeljakom. Tempi passati.

Napisal mi je tudi spremno besedo h knjigi Od blaznosti do blagoslova s psihološko zadetim naslovom (o meni) Bodi hladen ali vroč, če ne, te izpljunem proč (vir). Takole pravi:

"Če so pesniki res nepriznani zakonodajalci sveta, kot pravi Shelley, potem bo najbrž držalo, da so intelektualci priznani komentatorji sveta, ki so mu pesniki figo mar. Tak svet, v katerem smisel za romantično neskončnost in neposredno izkustvo biti vzdržujejo samo še redki pesniki, mistiki in puščavniki, medtem ko vesoljne množice mnogo bolj zanima imeti, je seveda tudi naš, svet sodobnega slovenstva, še zlasti po domači 'žametni revoluciji' in nastopu naše različice primitivnega kapitalizma. Komentirati njegova protislovja, vzpone in padce je nehvaležna in vse prej kot lahka naloga. Čisto intelektualno zrenje namreč ne zadošča, saj ga karakterizira tista brezbrižnost, ki sicer lahko domuje v slonokoščenem stolpu znanosti, za soočenje z neposrednim dogajanjem v areni življenja pa pogreša bistvene razsežnosti moralnega dejanja: strast, zavezo in ljubezen do javno pomembnih stvari, res publica."

Na koncu tega – kot vedno tudi avtobiografskega besedila – je razvidna Debeljakova življenjska dilema:

"Vendar nas bolečina sili k razmišljanju, razmišljanje nas nemara utegne popeljati na pot modrosti, modrost pa dela življenje nekoliko znosnejše."

Ali je bila Aleševa poezija eksistencialistična, prepuščam literarnim kritikom. Če jim to ni očitno, sam vem, da je bila. Še več, "bolečina sili k razmišljanju", a vsako pravo pesnikovanje je luščenje plasti, samoanaliza. Skozi koncentrične kroge vodi k osrediščenju. Tam se pesnik sooči s svojim nezavednim. Pesnik daruje ljudem tisto, česar nima. Debeljakovo "razmišljanje", to mi je takrat sam povedal, je bilo beg pred to eksistencialno ugotovitvijo.

Ker je bilo že toplo, sva v Križankah lahko sedela v preddverju, zunaj. Zakaj mi je po tolikerih letih in po tolikerih "dogodkih" prav to srečanje, kot bi bilo danes dopoldne, ostalo v spominu? Tempi passati.

Vsi prijatelji jočejo, ko pesnik umre.

Vsi jočejo, njegovo zvezdo bomo pokopali na širnem žitnem polju.

Mar je zato, mar je zato, žitno polje zdaj preplavljeno s plavicami?

(vir, prevod B. M. Z.)

Tu smo od nekod na dopustu: ne vemo, od kod smo prišli, kaj tu sploh počnemo in kam gremo. A ko umre pesnik, ki se nam je vsem razdajal v tistem, česar ni imel, to nevédenje v nas odpre prodore – kot so bili njegovi –, da bi njegovo zvezdo res pokopali na širnem žitnem polju in da bi na njem vzbrstele plavice. Plavice so simbol transcendentalne solidarnosti.