Torek, 19. 5. 2026, 18.30
2 tedna, 5 dni
Skupina Plateau: Ne bomo zahinavili tega, da smo še vedno Slovenci in da je naš jezik dar #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,12
Gašper Turk je avtor, kitarist in pevec zasedbe Plateau.
Mlada novomeška glasbena skupina Plateau s svojimi avtorskimi pesmimi nagovarja vedno širše slovensko občinstvo. Glasbeniki, ki so nastali iz skupnega glasbenega druženja, so v nekaj letih postali skupina, ki ve, kakšno glasbo želi ustvarjati in katere poslušalce si želi z njo nagovoriti. Njihov ustvarjalni zanos so prepoznali tudi v strokovni komisiji zlata piščal, ki je skupino Plateau letos nominirala v največ kategorijah. V intervjuju za Siol.net je o delovanju štiričlanske zasedbe, njenih ciljih, izzivih in tudi željah v prihodnosti spregovoril njen ne najbolj značilen frontman Gašper Turk, ki tega položaja ne priznava in zase pravi, da v bendu le igra kitaro, poje in ustvarja pesmi. "Ne bi se zares predstavljal kot frontman v tradicionalnem smislu, saj skupino Plateau še vedno dojemam kot štiri prijatelje, ki so enakovredni in so vsi v ospredju na svojem položaju. Vsak k pesmim in bendu prispeva enako ter skupini da svojo dušo. Z nazivom frontmana se torej ne obremenjujem, ker je vsaj v našem primeru izmišljen," nam pove sogovornik, ki pri nagradah za zlato piščal skupini napoveduje zmago le v eni izmed kategorij. Kateri, izveste v spodnjem intervjuju.
Vaša skupina je iz dijaškega preigravanja prerastla v nekaj več. Kdaj se je zgodil tisti prelom, ko ste postali resna zasedba, ki je začela avtorsko ustvarjanje?
Sprva smo igrali na dijaškem dogodku Kolektivc v Novem mestu. Tam se nam je pridružil Andrej na harmoniki. Takrat smo bili še trio, z Anžetom na kanti za smeti, nekakšnimi bobni, in Martinom na basu. Jaz sem igral kitaro in pel. Takrat je Andrej tudi rekel: "Mi bi pa lahko bili dejansko bend." Vedel je, da pišem komade, takrat smo že igrali Reko, naš prvi slovenski komad, ki sem ga napisal. Rekel je: "Ajde, naredimo to," in nato smo resno začeli ter zagnali zadevo. Vse drugo je zgodovina, šele nato smo začeli avtorsko ustvarjanje.
Gašper Turk o slovenski glasbeni sceni:
Kdaj ste resneje pristopili k zgodbi vaše skupine?
Prav spomnim se, kdaj smo nastali. V dejansko skupino smo prerasli iz neke šale. Bil je 4. september 2019, moj rojstni dan, ko smo šli v Ljubljano in se tam spomnili imena ter rekli: "Evo, to je to, zdaj smo pa bend." Potem smo začeli vaje, pisanje pesmi in nastopanje. Začeli smo tudi s koncerti.
"Pomembno je, da smo mi štirje zadovoljni s tem, kar delamo. Po tem principu je nastajala naša prva glasba."
Kako ste se odločili za ime skupine? Sprva se namreč niste imenovali tako kot danes.
Da, najprej smo se imenovali Gšprnžmrtn, potem pa smo enkrat sedeli v piceriji v Trebnjem in je naš basist rekel, da se moramo zdaj spomniti novega imena za skupino. Potem smo "brainstormali", a se nikomur nobena ideja ni zdela dovolj dobra. Naenkrat je Martin rekel: "Plateau." Zdelo se nam je odlično in smo rekli, da je to to.
Kaj vaše ime pomeni?
Ker se nam je ideja zdela dobra, smo začeli okoli tega imena plesti tudi določene teorije. Razlagali smo si ga tako, da je Plateau nekakšna planota, ki je načeloma dvignjena od preostalega sveta in smo tam gor samo mi štirje. To je ta občutek združevanja vsega tega, da smo mi tam in igramo glasbo ter da nikogar ni okoli nas.
To se nam je zdelo zelo lepo. Da ni zunanjih vplivov, ki bi lahko uničili to, kar delamo, ali pa bi se igrali s tem. Pomembno je, da smo mi štirje zadovoljni s tem, kar delamo. Po tem principu je nastajala naša prva glasba.
"Moj primarni fokus je pisanje pesmi, ustvarjanje glasbe ipd.," priznava Gašper Turk.
Ko omenjate vplive, ne samo glasbene – ste imeli v času, ko ste postajali vedno bolj prepoznavni, težave z menedžerji ali slabe izkušnje z ljudmi, s katerimi ste sodelovali?
Težko je najti menedžerja in težko je najti človeka, ki je nekdo tretji zunaj benda, ki bi se zares vrgel v to zgodbo, se potrudil ter bil stoodstotno aktiven in prisoten. Imeli smo že kar nekaj oseb, ki so se preizkusile v vlogi menedžerjev.
Bend smo z razlogom, vsak igra svoj instrument z razlogom in si želi, da se ta instrument sliši.
Ampak tu je problem, saj gre po navadi za prijatelje, ki bi poskusili biti menedžerji, a se to potem nikoli zares ne izide. Do danes smo še vedno sami svoji menedžerji. Torej delamo sami svoje stvari, se dogovarjamo za videospote, si urejamo koncerte itd. Glede tega gre za zelo singularno zadevo. Ampak se, hvala bogu, sam ne ukvarjam toliko s tem. Moj primarni fokus je pisanje pesmi, ustvarjanje glasbe ipd. S temi zadevami se zelo rad ukvarja na primer bobnar, podobno tudi Andrej, ki je študiral ekonomijo, zato so mu te stvari zelo jasne.
"Težko je najti menedžerja in težko je najti človeka, ki je nekdo tretji zunaj benda, ki bi se zares vrgel v to zgodbo, se potrudil ter bil stoodstotno aktiven in prisoten."
Torej slabih izkušenj niste imeli?
Ne zares. Obstajajo ljudje, ki nam bodo solili pamet, in obstajajo ljudje, ki nam bodo konkretno svetovali, ker nam želijo dobro. To je vedno dobrodošlo. Takih izkušenj ne manjka in vse to te gradi ter utrjuje na tak ali drugačen način.
Letos ste si na slovenskih glasbenih nagradah zlata piščal, ki letos prinašajo novost – dodatnih osem žanrskih kategorij –, prislužili kar pet nominacij, kar je največ med vsemi. Je bila katera izmed nominacij za vas presenečenje?
Presenetile so nas vse. Nikoli še nismo bili sploh nominirani za zlato piščal. Letos pa smo bili petkrat in to je za nas neopisljivo. Tudi sam tega res nisem pričakoval in zelo mi je všeč, da je naš zadnji album tako prepoznan na tem področju. Veseli smo.
Koliko "nagrad" izmed petih kategorij pričakujete, da bi jih lahko osvojili?
To bomo videli, ko pride sreda. Ampak jaz osebno upam na vsaj eno. Pri tem sem popolnoma realističen. Iskreno mislim, da lahko zmagamo samo v eni kategoriji, ampak bomo videli.
In ta kategorija je?
V kategoriji komad leta.
Zakaj? Menite, da je v vseh drugih premočna konkurenca?
Da, konkurenca je zelo močna. Letos oziroma preteklo leto so izšli izvrstni albumi. To so hudi bendi, ki so imeli res dobra leta oziroma preteklo leto. Lahko smo samo počaščeni, da smo v isti družbi kot oni.
"Nekako nam je uspelo oblikovati idejo in naš cilj, da delamo glasbo, ki je nam dobra, nam dobro zveni in nam dogaja."
Kateri od drugih nominirancev poleg vaše zasedbe pa je najbolj nagovoril vas osebno oziroma vas presenetil?
Kot sem omenil, Mrfy so izdali odličen album letos oziroma lani, ki mi je res segel do dna duše. Tako kot veliko stvari, ki jih oni delajo. Kokosy imajo odličen album z izvrstnimi komadi, Magnifico je izdal krasen album in on je seveda tak "šef".
Potem so tukaj tudi Dan D, ki so izdali neverjeten album, njihov zadnji album Rabim človeka. Potem pa so razpadli, kar je že samo po sebi zelo simbolično. Poleg tega je na albumu tudi odlična glasba. Ogromno je ljudi in zasedb, ki so v zadnjem letu res dali vse od sebe.
Kako bi lahko nagrade in nazivi vplivali na vašo nadaljnjo ustvarjalno pot? Vas bo to motiviralo? Kako gledate na to, da vas je prepoznala tudi strokovna komisija?
Že to, da si za nagrade nominiran večkrat v različnih kategorijah, je zelo pozitiven znak, ki nam daje zagon.
Krasno je to delati zase, to je bistvo vsega. Ampak zdi se mi, da bi se vsak glasbenik v Sloveniji zlagal, če ne bi rekel, da je tudi neka prepoznavnost oziroma potrditev drugih ljudi zagotovo velik faktor za to, da nadaljuješ na tej ustvarjalni poti.
Člani zasedbe so: Gašper Turk (vokal, kitara), Martin Koncilija (bas kitara, spremljevalni vokal), Aljaž Ogulin (bobni), Andrej Kaferle (klaviature).
Kako poteka vaše ustvarjanje in kaj želite s svojimi deli sporočiti poslušalcem?
Kaj si želimo sporočiti z ustvarjanjem? Da je mladost samo ena, da je kratka, da se je lepo zaljubiti, da si upaš biti to, kar si, in da, če imaš slab dan, nisi sam in nisi edini. To je glavno sporočilo. Vsi gremo čez iste korake v odraščanju in zdaj, ko smo enkrat že odrasli, je pred nami cel širni svet in celo življenje. Zato želimo nekako krmariti čez to skupaj.
Komadi pa nastajajo tako, da jih običajno jaz napišem, besedilo in glasbo. Potem pesmi prinesem bendu in člani povedo, kaj jim je dobro in kaj zanič. Nato skupaj oblikujemo naš zvok, vsak tudi igra tako, kot mu paše. Vsak izmed nas je zelo dober glasbenik, to lahko rečem. Tako nastanejo naše pesmi.
Kaj pa glede produkcije – se poslužujete bolj naravnega zvoka benda ali radi dodajate umetne efekte?
Bend smo z razlogom, vsak igra svoj instrument z razlogom in si želi, da se ta instrument sliši. Zato tudi vadimo te instrumente, ker želimo dobro zveneti, dobro igrati in se tudi dobro počutiti medtem, ko to delamo.
Produkcijsko pa je to čisto drug svet. Studio je, tako kot pravijo številni, sam svoj instrument. V njem imaš vse te "fore", ki jih lahko delaš, lahko posnameš toliko linij, kolikor jih želiš. To je zelo dobro. Ampak treba je poskrbeti tudi, da komad nastane tako, da bo potem tudi v živo dobro deloval. Veliko je nekih faktorjev. Ne sme te zavesti, ker lahko ogromno stvari posnameš in komad v studiu zveni odlično, potem pa, ko ga izvajaš v živo, ni najboljše.
"Ne bi rekel, da je bil na začetku prisoten kakšen strah. Mi smo vsi zelo prepričani v pesmi, ki jih delamo, in smo ponosni nanje ter jih z veseljem zastopamo."
Je bil pred avtorskim ustvarjanjem prisoten kakšen strah, kako bo vaše ustvarjanje sprejelo občinstvo? Kako se skozi avtorstvo odpirate svetu?
Predvsem smo nastali kot dijaški bend. Ko smo začeli, nismo skrivali svojih komadov ali pripravljali nečesa velikega, ampak smo bili nekako neposredno vrženi v to, da nastopamo pred občinstvom in da je prisotnen takojšen odziv. Tudi Novo mesto je glasbeno zelo bogato in polno zgodovine, prav tako so na vsakem koraku ljudje, ki so dobri glasbeniki, vedo, kaj delajo, in ti stvari tudi povedo brez dlake na jeziku.
Ne bi rekel, da je bil na začetku prisoten kakšen strah. Mi smo vsi zelo prepričani v pesmi, ki jih delamo, in smo ponosni nanje ter jih z veseljem zastopamo. Nekako smo se naučili, da odzivi ljudi niso najpomembnejši. Nekdo bo rekel nekaj negativnega in ti bo morda malce pokvaril dan, ampak dobro, greš naprej. Srečo imam, da se sam ne potrebujem truditi, da nek komad nastane, tak je moj modus operandi. S pisanjem pesmi dajem stvari iz sebe, namesto da bi na primer hodil k psihiatru. To je zame velik dar, da lahko to delam, da sem se tega naučil in navadil, da je to del mojega vsakdana.
"To je zame velik dar, da lahko to delam, da sem se tega naučil in navadil, da je to del mojega vsakdana."
Kaj vam pomeni glasba? Je ustvarjanje lastne glasbe in koncertiranje cilj zasedbe?
Nekako nam je uspelo oblikovati idejo in naš cilj, da delamo glasbo, ki je nam dobra, nam dobro zveni in nam dogaja. Če dogaja še komu drugemu, ko to koncertiramo, pa je še toliko bolje. Naša številka ena oziroma glavna prioriteta je, da delamo glasbo, na katero smo lahko ponosni, in tudi takšno, ki je kakovostna, dobro napisana in dobro zveni.
Vsi štirje člani zasedbe smo tako tesno povezani z glasbo že od malega, da nam glasba zagotovo predstavlja način življenja oziroma je vsaj del nas. Brez glasbe si jaz ne predstavljam življenja in verjamem, da tako meni tudi vsak član naše zasedbe Plateau.
"Vsi štirje člani zasedbe smo tako tesno povezani z glasbo že od malega, da nam glasba zagotovo predstavlja način življenja oziroma je vsaj del nas."
Veljate za mlado prepoznavno zasedbo, ki je del novega mladega vala slovenske glasbene scene. Kako gledate na svoje glasbene kolege in kakšne odnose imate z njimi?
Smo majhni, poleg tega nas je v tej branži veliko. Med seboj se imamo radi, konkurenca je pozitivna in ni nekega sovraštva ali zaničevanja, ampak gre za medsebojno podporo. To moramo nadaljevati in ohranjati, ker se bomo edino tako skupaj premaknili še bolj naprej.
Imate raje nasvete mlajših zasedb ali starejših, že bolj uveljavljenih? Zagotovo ste od enih in drugih že dobili kakšne dobronamerne nasvete.
Dobro vprašanje. Imamo veliko kolegov, ki so v tej industriji že dolgo, na primer Arnija, ki dela kot tonski mojster in "roadie" ter ima zelo veliko svoje opreme na Dolenjskem. Bil je tudi že na zelo veliko krajih po Sloveniji.
Tudi naš prvi producent prvega albuma, Bort Ross (Borut Antončič), ki deluje v Lotos Studiu v Šentjerneju, nam je nasolil ogromno pameti, ki je bila za nas neprecenljiva in je tako še danes.
Zdi se mi, da se bolj nagibamo k nekim starešinam, tudi zato, ker jih spoštujemo. Seveda pa je tu ogromno naših sodobnikov oziroma kolegov iz glasbene industrije, ki so podobne starosti in imajo za povedati ogromno pametnih stvari. Predvsem pa poslušamo tudi sebe.
Čemu še poleg svoje glasbe, za katero pravite, da mora biti v prvi vrsti kakovostna, dajete največji poudarek? Kaj je poleg samega glasbenega ustvarjanja glasbenikom danes najtežje?
Najtežje je danes zagotovo zapakirati komad, tudi vizualno, in ga nato prodati kot nek PR-izdelek. S tem imamo največ težav. Dandanes je pač žalostno dejstvo, da brez te PR-žilice ne boš uspel. Posledica tega je, da mora vsak poleg tega, da snema in izdaja glasbo, snemati tudi videe, videospote, se "metati okoli" ter delati TikToke. Nenazadnje mora biti prisoten na družbenih omrežjih. To vsi vemo, da je to stalnica pri tem poslu. Zdi se mi, da največ pozornosti namenjamo prav tem zadevam.
"Najtežje danes je zagotovo zapakirati komad, tudi vizualno, in ga nato prodati kot nek PR-izdelek. S tem imamo največ težav," priznava.
Se boste morali v prihodnosti tem zadevam še bolj posvečati? Kako gledate na ustvarjanje vsebin za večjo promocijo svoje glasbe – vam to odgovarja ali vam je v breme?
Mislim, da živimo v svetu in času, kjer je vse tako dehumanizirano, da se v bistvu tudi čustva prodajajo. Tržijo se osebnosti, ki stojijo za temi pesmimi. Zdi se mi, da bo tega vedno več. Hkrati pa se mi zdi, da se nek odgovor skriva tudi v ljudeh in da se vsak tega enkrat naveliča. Vse je prenatrpano in informacij je preveč. Menim, da se bodo ljudje vrnili nazaj k nekemu pristnemu odkrivanju glasbe zaradi glasbe same. To je tudi pri meni glavna poanta. Glasba še naprej ostaja glasba. Vseeno pa se "mainstream" premika v smer, da bo tega vedno več, torej prodajanja samega sebe v narekovajih.
S čim se še ukvarjate poleg pogostih glasbenih obveznosti in kako vse usklajujete? Nenazadnje ste v skupini štirje člani.
To je težko. Vsak ima neko svojo pot. Na primer jaz delam na radiu Val 202. Moj kolega Andrej na klaviaturah ima svojo firmo doma v Trebnjem in je zelo priden. Martin piše magistrsko nalogo iz razrednega pouka oziroma pedagogike. Tudi naš bobnar še vedno študira jazz bobne v Gradcu in prav tako končuje študij. Torej, če se dobimo, se lahko vsi štirje dobimo samo za konec tedna, ker je naš bobnar med tednom v Avstriji.
Vedno, ko stopiš na oder, si moraš sam pri sebi zapomniti: "Tukaj sem, da se imam fino ter da ljudem v občinstvu pričaram dobro vzdušje in dober čas." To je vse, kar je glasbenik na koncu.
Veliko frontmanov zasedb sprva ni bilo predvidenih za to pozicijo v skupini. Je bilo tudi pri vas tako in kdaj ter kako ste odkrili svoj odrski izraz? Ste imeli na začetku kaj treme oziroma neprijetnega občutka?
Morda je moj obrambni mehanizem pred tem, da na odru nastopam pred ljudmi, to, da mi je vseeno oziroma da se lahko na tak način zelo sprostim.
V bistvu gre za zelo osvobajajoč občutek, ki ga ne znam razložiti. Nekako naravno sem padel v to "špuro" oziroma pozicijo, ker sem tudi pisal komade v tistem času in jih še vedno. Poleg tega sem rad pel pesmi in tako smo se nekako naravno sestavili.
Ampak kljub temu se ne bi zares dojemal kot frontman v tradicionalnem smislu, saj še vedno dojemam skupino Plateau kot štiri prijatelje, ki so enakovredni in vsi v ospredju na svoji poziciji.
Vsak doprinese pesmim in bendu enako ter skupini da svojo dušo. S titulo frontmana se torej ne obremenjujem, ker je vsaj v našem primeru izmišljena. Igram kitaro in pojem v bendu.
"Vsak doprinese pesmim in bendu enako ter skupini da svojo dušo. S titulo frontmana se torej ne obremenjujem, ker je vsaj v našem primeru izmišljena. Igram kitaro in pojem v bendu."
Niste pa imeli na začetku kakšnih neprijetnih občutkov na odru? Ali je oder vaš dom in menite, da tja spadate?
Ko smo začeli, sem bil zelo prepričan v našo glasbo. Torej nekih "ojoj, ojoj" trenutkov nismo imeli. Trema seveda pride in je prisotna pred vsakim nastopom. Trema je dobra in mora biti, vendar zaradi tega nimam veliko kriznih trenutkov, saj verjamem v svoje komade. So lepi in dobri, občinstvu pa moraš pokazati, kaj znaš in kdo si.
Predvsem ste svoje ustvarjanje osredinili na slovenska besedila, vmes pa se znajde tudi angleška pesem, tudi vaša nominirana Love Don’t Mean a Thing (For a Girl Like You). Boste še naprej večinoma ustvarjali v slovenščini ali boste eksperimentirali tudi na tem področju?
Odziv na ta komad je bil izjemno pozitiven. V bistvu še nismo dobili takšnega odziva na nobeno našo pesem in smo se zamislili, da je angleščina očitno ena izmed naših močnih točk. Ampak nikakor ne bomo zanikali oziroma ignorirali dejstva, da smo še vedno Slovenci in da je naš jezik dar ter da smo v veliki manjšini ljudi na svetu, ki govorimo ta jezik.
To se nam zdi zelo lepo. Naš jezik je lep, rahločuten in ima ogromno čudovitih nians. V slovenščini obstaja neverjetna poezija ter predvsem to mene in nas vse navdihuje, da nadaljujemo petje v slovenščini, ker nam je to zelo pomembno.
"Nikakor ne gre za slavo, niti za denar, ker smo v Sloveniji. Denarja v tej stroki, kjer ustvarjamo, ni zares veliko."
Ustvarili ste tudi posebno vez s svojimi poslušalci oziroma oboževalci. To skupnost, ki je nastala, imenujete Plateau družina. Kaj lahko poveste o tem in ali vam interakcija z oboževalci veliko pomeni?
Da, ta interakcija nam je zelo pomembna. Treba je vzdrževati stike, ki so podobni stikom v družini, kjer se je treba stalno povezovati. Tudi v današnjem medijskem prostoru, ki se je zdaj odprl za vse bende, je predvsem pomembno, da si dobro povezan in da veš, kdo je tvoje občinstvo. Tudi če še ne veš, kdo je, je pomembno, da si to, kar si, in da to predstavljaš drugim. Poslušalci bodo sčasoma vzljubili tvoj "vibe" in jih bo zanimalo, kaj pripravljaš in ustvarjaš.
Družina pa se tukaj pojavlja v pomenu, da smo z vsemi, s katerimi smo sodelovali in ki radi prihajajo na naše koncerte, kolegi. Ne gre za nobeno hierarhijo ali karkoli podobnega. Skupaj se navdušujemo nad glasbo, ki jo igramo, in to nas združuje.
Vedno, ko stopiš na oder, si moraš sam pri sebi zapomniti: "Tukaj sem, da se imam fino ter da ljudem v občinstvu pričaram dobro vzdušje in dober čas." To je vse, kar je glasbenik na koncu.
"Treba je vzdrževati stike, ki so podobni stikom v družini, kjer se je treba stalno povezovati. Tudi v današnjem medijskem prostoru, ki se je zdaj odprl za vse bende, je predvsem pomembno, da si dobro povezan in da veš, kdo je tvoje občinstvo."
Želite to iskrico ohraniti tudi takrat, ko boste postali še večji profesionalci, kot ste danes?
Seveda, saj je to nekaj, kar si obljubiš, dokler obstajaš kot bend. Gre predvsem za skupnost, ki jo gradiš, in ne za posameznika.
Ne gre za ego ali za to, da bi bil nekdo slaven. Nikakor ne gre za slavo, niti za denar, ker smo v Sloveniji. Denarja v tej stroki, kjer ustvarjamo, ni zares veliko. Predvsem gre za dobro voljo in neko samoizpolnjevanje, ker je ustvarjanje glasbe za nas res zelo izpolnjujoč občutek.
Kakšne načrte ima skupina za prihodnost, s čim se spogledujete? Je to popolna predanost glasbi in želja po nastopih na večjih slovenskih odrih ali celo skok v tujino?
Naš cilj je ustvarjati glasbo in še naprej pisati pesmi. To je že od nekdaj naš cilj. Vse, kar je prišlo zraven – koncerti, poslušalstvo, sledilci –, je samo plod glasbe, ki smo jo ustvarili.
To je filozofija, s katero gremo naprej. Dobra glasba bo vedno zmagala. Želimo si torej čim več koncertirati, napisati čim več pesmi, snemati in izdajati albume. Sto albumov bomo izdali, evo, amen (smeh, op. p.).
Še vprašanje o festivalih. Pretekli konec tedna je potekala tudi Evrovizija. Spremljate take festivale in ali boste sodelovali na katerem izmed slovenskih?
Ne, ne spremljamo je. Evrovizija mi je predvsem zaradi situacije v povezavi z Izraelom mimo. Raje se v to ne poglabljam. Od nekdaj mi je bilo to malo drugotnega pomena, saj se mi zdi, da je Evrovizija glede slogana Glasba na prvem mestu malce izprijena. Glasba na Evroviziji ni bila nikoli na prvem mestu, morda nekaj desetletij nazaj. Ampak ta čas je minil in tudi kakovost pesmi po mojem mnenju pada. Evrovizija torej ne, z veseljem pa bi igrali na festivalih po vsej Sloveniji.
"To je filozofija, s katero gremo naprej. Dobra glasba bo vedno zmagala," je prepričan Turk.
Vseeno ji popolnoma ne zapiramo vrat, a naše odločitve nastajajo nekako spontano. Trenutno ustvarjamo eno pesem, ki še ni izdana, in jo gradimo. Iz tega smo razvili neko šalo, da bi se s to pesmijo prijavili na Melodije morja in sonca. Gre za neko popevko, baladico. A to nastaja zgolj iz naše volje in zabave do ustvarjanja, ker se pri tem zabavamo. Najpomembneje je namreč, da uživaš v tem, kar delaš, in da si pri tem stoodstotno prisoten s srcem.
Preberite še:
