Vtisi
Torek, 26. 2. 2013, 14.40
2 meseca, 1 teden
Ocenili smo: Apple iMac 21,5"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4
Že uvodoma je treba reči, da novi iMac na računalniški mizi (oziroma katerikoli drugi) stoji zelo pompozno in je videti imenitno. Gre namreč za vrhunski oblikovalski dosežek in prav neverjetno je, kako zelo tanek je iz praktično vseh strani – le pozoren pogled iz profila razkrije, da je za zaslonom malce obilnejši, kot se zdi sprva. Ohišje na najtanjši točki meri le pet milimetrov – kar 80 odstotkov manj od predhodnika. Primerjava volumna sicer razkrije, da je novi iMac od svojega očeta kot celota manjši za približno 40 odstotkov, podobna pa je tudi razlika v teži – 9,3 proti 5,7 kilogramom.
21,5-palčni prikazovalnik ostaja enak kot prej, se pravi matrika IPS z najvišjo ločljivostjo 1920 x 1080 pik, a je razlika v kakovosti slike sploh v svetlih prostorih očitna – dvomilimetrske ožine med povrhnjico, se pravi steklom, in zaslonom namreč ni več, s čimer je odsev svetlobe z LCD-ja spodaj in stekla zgoraj skoraj popolnoma eliminiran. Dodatno za to poskrbi izredno tanka plast protiodsevne prevleke.
O kakovosti prikazanega sicer le najboljše – zaradi popolne odsotnosti kakršnihkoli odsevov, ki se sicer pojavijo šele, ko je zaslon nagnjen za 45 ali več stopinj, so sploh celozaslonske slike videti fenomenalno. Kontrast je odličen, ob najvišji svetlosti pa oči kar bolijo – nadvse navdušen sem bil namreč že nad sijanjem privzete ravni, pa sem pozneje ugotovil, da je svetlost nastavljena zgolj na 40 odstotkov …
Za običajna opravila je Core i5 v testiranem modelu iMaca dovolj uren, je pa res, da morebiten boljši performans s svojo počasnostjo zavira trdi disk. Za doplačilo je sicer mogoča vgradnja diskovnega pogona Fusion Drive, ki je skupek magnetnika in diska SSD – prvi je namenjen skladiščenju podatkov, drugi pa hitremu zagonu operacijskega sistema in aplikacij, ki jih nanj naložimo. Ker je razlika med uporabo računalnikov z in brez pogona SSD resnično opazna, je, če na nakup iMaca gledate kot na nekajletno investicijo, ki bo zlorabljena praktično vsak dan, Fusion Drive s 128-gigabajtim SSD-jem in enim oziroma tremi terabajti shranjevalnega prostora precej smotrna izbira.
Poleg diska je mogoče nadgraditi tudi procesor (Core i7, 3,1 GHz), količino delovnega pomnilnika (na 16 in 32 gigabajtov – RAM-a lastniki manjšega iMaca sicer ne morejo menjati oziroma dodajati sami, temveč je za to opravilo pristojen uraden Applov servis, ki dodatne komponente tudi mastno zaračuna) in grafično kartico.
Novost je podvojeno število priključkov Thunderbolt (prejšnja generacija je namreč imela zgolj enega), zbirko rež pa dopolnjujejo gigabitni priključek ethernet, reža za pomnilniške kartice SDXC in luknja za 3,5 milimetrski avdiopriključek. Iz neznanega razloga manjka FireWire 800, odsoten pa je tudi optični pogon, ki je najbrž žrtev rezanja centimetrov in kilogramov.
iMac poje tako zelo lepo, da je nakup dodatnih zvočnikov zdaj le še možnost, ne pa tudi nujnost. Vgrajeni zvočniki namreč izredno dobro simulirajo učinek večdimenzionalnega zvoka, kakovost slišanega pa se ne izgubi niti v večjem prostoru. Dvojni mikrofon pomeni še bolj čisto zvočno sliko, a najbrž ni uporaben za kakršnokoli resno snemanje, temveč predvsem za aplikacije, kot sta Facetime in Dictation.
Zaradi nove generacije procesorjev Core je iMac precej hitrejši od svojih predhodnikov – Cinebench, aplikacija za testiranje hitrosti procesorja pod maksimalno obremenitvijo, pravi, da je novinec s prej omenjenim Core i5 od starejšega modela z enakim procesorjem prejšnje generacije hitrejši za več kot 50 odstotkov.
iMac je zaradi superiornega eno- in večjedrnega performansa procesorja, hitrega pomnilnika in odličnega zaslona prvovrstna izbira za grafične oblikovalce, ki si v Photoshopu in Flashu ne želijo zatikanj. Če bi bil prisiljen izpostaviti relativno šibko strojno točko iMaca 21,5" (poleg diska), bi bila to morda privzeta grafična kartica. GeForce GT640M nikakor ni presežek, a je vendarle dovolj zmogljiva za poganjanje malce manj zahtevnih iger – preizkušeno s Spore in Lego Lord of the Rings.
Legenda ocen
1 – Raje umrem, kot da me kdo vidi s tem. 2 – Vzamem le, če bi mi rešil življenje. 3 – Če mi ga podarijo, ga morda vzamem. 4 – Še veliko mu manjka. 5 – Za silo bi bilo. 6 – Še kar. 7 – Na pravi poti. 8 – Dober izbor. 9 – Odlična naprava. 10 – Brez njega mi živeti ni.
