Nedelja, 28. 1. 2018, 18.01
2 leti, 12 mesecev
Šli so v smrt: resnični junaki, ki jih ne poznate, pa bi jih morali
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,75
3
Predstavljamo zgodbe desetih izjemnih ljudi, ki so z razumom, iznajdljivostjo, pametjo in neizmernim pogumom za dobrobit človeštva naredili ogromno in tudi odločno vplivali na današnjo podobo sveta. Njihovih imen se obenem ne omenja ravno najbolj pogosto, zato je prav mogoče, da katerega od njih še ne poznate.
Trije pogumni Ukrajinci, ki so z lastno žrtvijo Evropo rešili pred jedrsko katastrofo
Dva od trojice ukrajinskih inženirjev, ki so pred skoraj 32 leti poskrbeli, da Evropa danes ni radioaktivna.
Deset dni po 26. aprilu 1986, ko se je zgodila nesreča v jedrski elektrarni Černobil, je, pa tega številni niso vedeli, vse kazalo na katastrofo epskih razsežnosti, ki bi lahko imela še stokrat hujše posledice kot prvi černobilski incident.
Kletne prostore jedrske elektrarne je namreč poplavila voda, ki je sicer ohlajala jedrski reaktor. Nestabilno in taleče se zelo vroče jedro reaktorja, ki je povzročilo prvo nesrečo, se je medtem počasi prebijalo skozi betonska tla elektrarne proti poplavljeni kleti.
Če bi jedro prišlo v stik z vodo, bi se najverjetneje zgodila termalna eksplozija, ki bi s tlemi zravnala ne le černobilsko elektrarno, temveč tudi okoliške vasi in gozdove. V zrak bi eksplozija vrgla toliko radioaktivnih snovi, da bi umrli milijoni ljudi, večji del Evrope pa ne bi bil več bil primeren za življenje.
Trije pogumni delavci elektrarne, Aleksi Ananenko, Valeri Bespalov in Boris Baranov, so se prostovoljno javili za samomorilsko misijo odprtja ventila, ki bi iz kleti elektrarne izpustil vodo. Vedeli so, da bodo plavali v vodi, ki je bila radioaktivna veliko bolj, kot je zdravo, a jim je ventil uspelo odpreti in vodo izčrpati, še preden se je jedro reaktorja prebilo skozi strop kleti.
Vasilij Aleksandrovič Arkipov
Sedemindvajsetega oktobra 1962, na vrhuncu kubanske krize, je bil svet res zelo, zelo blizu jedrskemu spopadu med ZDA in Sovjetsko zvezo, ki bi najverjetneje povsem spremenil tok človeške zgodovine.
Jedrsko vojno je takrat preprečil en sam človek, in sicer oficir sovjetske mornarice Vasilij Aleksandrovič Arkipov, ki je med odločanjem Sovjetov o tem, ali naj z jedrskimi torpedi napadejo Združene države Amerike, edini glasoval proti. Ker je bilo za odobritev napada potrebno soglasje vseh treh podmorniških oficirjev, je ta odpadel.
Za Arkipova, ki je umrl avgusta 1998, so številni strokovnjaki za zgodovino hladne vojne pozneje dejali, da je sam rešil svet. Napad sovjetskih podmornic na ZDA z jedrskim orožjem bi najverjetneje sprožil enako silovit odziv in svet bi se najverjetneje ujel v globalni jedrski spopad.
James Harrison
Vzdevek danes 81-letnega Jamesa Harrisona je "mož z zlato roko". Harrison je v življenju namreč že več kot tisočkrat daroval krvno plazmo. Njegova vsebuje zelo redek encim, ki lahko še pri nerojenih otrocih prepreči obolenje, imenovano nekompatibilnost Rh, ki je zanje lahko usodno.
Zdravniki menijo, da je James Harrison, ki je bil darovalec krvne plazme kar 57 let, življenje rešil skoraj 2,5 milijona otrokom.
Maurice Hilleman
Hilleman je bil ameriški mikrobiolog, ki je razvil več kot 40 cepiv za nalezljive bolezni, med drugim tudi cepiva za vodene koze, hepatitis A in B, meningitis, mumps, rdečke in pljučnico. Splošno sprejet konsenz v zdravstveni stroki je, da je Maurice Hilleman rešil več življenj kot kateri koli drugi znanstvenik s področja medicine v 20. stoletju.
Hilleman je bil skromen, a do svojih sodelavcev hkrati zelo grob in neizprosen človek. Njegov delovni prostor je bolj kot na laboratorij spominjal na vojašnico, veliko je tudi preklinjal, a njegovi zaposleni so ga naravnost oboževali. Umrl je leta 2005 v starosti 85 let.
Čiune Sugihara
Sugihara je bil japonski diplomat, ki je med drugo svetovno vojno delal na konzulatu japonskega imperija v Litvi.
Ko je postalo jasno, da nacistična Nemčija s Hitlerjem na čelu kuha zamero proti evropskim Judom in da se jim ne piše nič dobrega, je Sugihara več kot šest tisoč Judom rešil življenje tako, da jim je izdal potovalne vizume, s katerimi so lahko zapustili Evropo in potovali do Japonske ter nato naprej.
Čiune Sugihara je s tem početjem tvegal ne le svojo kariero, temveč tudi življenje in življenja svojih družinskih članov, a za svoja dejanja nikoli ni zares odgovarjal. Sovjeti so ga po koncu druge svetovne vojne skupaj z družino za leto in pol zaprli v taborišče za vojne ujetnike, a jih leta 1946 izpustili. Sugihara je umrl leta 1986.
Zanimivost: na Kitajskem je pred drugo svetovno vojno v skoraj obratni vlogi deloval nemški diplomat in član nacistične partije John Rabe, ki je pred japonskim masakrom prebivalcev kitajskega mesta Nanking rešil več kot 200 tisoč ljudi.
Larry Tesler
Lary Tesler, danes 72-letni računalniški programer, je junak skoraj vse ljudi, ki pri delu potrebujejo računalnik, saj jim je skupno najverjetneje prihranil na milijarde delovnih ur.
Larry Tesler je leta 1974 delal za ameriško tehnološko podjetje Xerox PARC, ki je razvilo nekaj najpomembnejših računalniških tehnologij (1, 2, 3) vseh časov.
Na Teslerjevem zelniku so zrasle funkcije Izreži (cut), Kopiraj (Copy) in Prilepi (Paste), ki so uporabniku omogočile, da je besedilo (in pozneje datoteko) z dvema pritiskoma tipk na tipkovnici z enega mesta prenesel na drugo.
To je pomenilo, da uporabniku besedila ni bilo več treba prepisovati in je zato prihranil ogromno časa.
Witold Pilecki
Witold Pilecki je bil poljski tajni agent, ki se je med drugo svetovno vojno septembra 1940 namenoma pustil ujeti nacistom, da bi ga zaprli v taborišče Auschwitz. Med nasprotniki Nemčije je do takrat krožilo prepričanje, da je Auschwitz najverjetneje zapor za vojne ujetnike, a poljski uporniki zoper nacistični režim so sumili, da gre morda za taborišče druge vrste.
Izkazalo se je, da so imeli prav, saj je Auschwitz s septembrom 1941 postal osrednje prizorišče holokavsta, organiziranega genocida nad judovsko raso. Pilecki, ki mu je v koncentracijskem taborišču uspelo preživeti več kot dve leti in pol, je svojim stikom zunaj Auschwitza ves čas na skrivaj predajal informacije o grozovitostih znotraj bodeče žice.
Pilecki je bil prvi človek, ki je zahodnim zaveznikom razodel načrt nacistov za poboj milijonov Judov in prek svojih nadrejenih večkrat zahteval, naj bombardirajo železniške tire, ki so vodili v Auschwitz, da Nemci tja ne bi več mogli voziti ljudi, a tega niso storili nikoli.
Pilecki je leta 1943 v drzni akciji pobegnil iz Auschwitza in se pozneje proti Nemcem boril še v Varšavi. Po vojni so ga Sovjeti leta 1948 na hitro obtožili, da je vohun za Britance, in ga ustrelili. Vsi dokumenti o podvigu Witolda Pileckega so nato poniknili za več kot 50 let, ljudje pa so za njegovo junaštvo med drugo svetovno vojno izvedeli šele v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja.
Norman Borlaug
Borlaug je bil ameriški znanstvenik na področjih botanike in genetike, ki je sredi 20. stoletja razvil proti boleznim odporne in zelo donosne vrste pšenice ter z njimi povzročil pravo kmetijsko revolucijo.
Zaradi njegovega dela so se Pakistan in Indija ter še nekatere druge države večinoma prenehale bojevati z lakoto, marsikje pa se je proizvodnja pšenice podvojila ali celo potrojila.
Norman Borlaug je bil za svoje delo odlikovan tudi z Nobelovo nagrado za mir. Njegova pšenica je v nekaterih političnih vročih točkah namreč stabilizirala proizvodnjo hrane, zato morebitna naraščajoča lakota ni več mogla biti dejavnik, zaradi katerega bi se razmere v teh regijah lahko dodatno zaostrile.
Za Borlauga pravijo, da je za vsako leto svojega življenja rešil 10,5 milijona ljudi, ki bi sicer umrli zaradi lakote. Glede na to, da je živel 95 let, lahko rečemo, da je rešil skoraj okroglo milijardo življenj.
Preberite tudi:
Deset ljudi, ki so imeli prav, a jih nihče ni hotel poslušati
3