Torek, 6. 8. 2019, 16.17
4 leta, 8 mesecev
Če bi bilo tisti dan oblačno, bi jim bila prihranjena peklenska eksplozija
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,65
6
Tako je bila videti Hirošima zgodaj spomladi leta 1946 oziroma dobrih sedem mesecev po eksploziji atomske bombe, ki je večji del mesta tako rekoč zravnala s tlemi.
Na današnji dan pred 74 leti, 6. avgusta 1945, so Združene države Amerike nad japonskim mestom Hirošima sprožile prvo atomsko bombo v zgodovini vojskovanja. Nepričakovana eksplozija, ki se je tri dni pozneje ponovila še nad mestom Nagasaki, je Japonsko spodbudila k predaji in 2. septembra 1945 prinesla uradni konec druge svetovne vojne. Izbrskali smo nekaj zanimivosti o Hirošimi, v sodobnem besednjaku sicer sopomenki za jedrsko apokalipso, ki jih morda še ne pozna vsak. Hirošima bi, na primer, ostala cela, če 6. avgusta 1945 ne bi imela lepega vremena.
Uničenje bi lahko bilo še veliko strašnejše: prva atomska bomba je bila pravzaprav izredno neučinkovita
Eksplozija atomske bombe Little Boy oziroma Deček je po ocenah zgodovinarjev takoj ubila od 70 tisoč do 80 tisoč ljudi in v krogu s premerom treh kilometrov s tlemi zravnala večino vseh zgradb v Hirošimi.
Bomba je bila dolga tri metre in široka dobrih 70 centimetrov, tehtala pa je skoraj štiri tone in pol. Le majhen delež teže je predstavljalo tisto, zaradi česar se je Little Boyu sploh reklo bomba – sredica iz 64 kilogramov urana-235. Ob detonaciji je sprostila moč, ki bi ustrezala eksploziji 15 tisoč ton TNT, široko uporabljanega eksploziva.
Deček bi lahko povzročil veliko silovitejše razdejanje, če ne bi bil zelo neučinkovit. Od 64 kilogramov obogatenega urana, kolikor ga je vsebovala bomba, ga je bilo v verižni reakciji porabljenega manj kot kilogram.
Ne le to, po ocenah znanstvenikov se je večina tega urana spremenila v druge radioaktivne elemente, eksplozivno energijo pa je nad Hirošimo z vajeti spustilo zgolj od 0,6 do 0,7 grama obogatenega urana. Za primerjavo: kovanec za en evrski cent tehta več kot trikrat toliko.
Atomsko bombo je ameriška vojska zaupala posadki bombnika B-29 Superfortress. Letalo je bilo znano po vzdevku Enola Gay, kar je bilo ime mame pilota Paula Tibbetsa. Posadka Enole Gay, izbrana za bombardiranje Hirošime, je štela 12 mož. Zadnji član posadke, navigator Theodore Van Kirk, je umrl konec julija 2014. Star je bil 93 let, kar pomeni, da je prvi gobasti oblak v zgodovini vojskovanja videl kot 24-letnik.
Če ZDA ne bi uporabile atomskih bomb, bi se Tihi ocean morda obarval rdeče
Potem ko je bilo druge svetovne vojne v Evropi s predajo Nemčije 8. maja 1945 nepreklicno konec, je bila fronta na Pacifiku, kjer so se ZDA merile z japonskim imperijem, še vedno odprta. Ameriške sile so sicer že pred koncem vojne v Evropi začele načrtovati kopensko invazijo na Japonsko.
Strategija je imela precej nasprotnikov, saj bi morebitna kopenska invazija zahtevala ogromno smrtnih žrtev – po nekaterih ocenah do milijon zavezniških življenj ter med petimi in desetimi milijoni življenj Japoncev.
Spomin na dan D, uspešno, a za mnogo vojakov tudi samomorilsko osvajanje okupirane Francije junija 1944, ko je v enem dnevu ugasnilo deset tisoč zavezniških življenj, je bil pri Američanih še kako živ.
Ameriška vojska se je na invazijo začela pripravljati konec leta 1944, ko so nad Japonsko poleteli prvi bombniki B-29 in začeli več kot šestmesečno uničevanje strateških ciljev. A medtem je bilo že pripravljeno kontroverzno orožje, atomska bomba, ki bi lahko in ki morda tudi je ohranila na milijone življenj.
Nekatere prebivalce Hirošime je doletela usoda, ki je bila strašnejša od takojšnje smrti
Dobili so vzdevek "aligatorji, ki hodijo kot mravlje". To so bili ljudje, ki so bili neposredno izpostavljeni izredno visokim temperaturam zaradi eksplozije atomske bombe, a niso umrli takoj.
Vročina jim je dobesedno stopila obraze, njihove oči, nosovi, ušesa, ustnice in lasje so izginili, se spominjajo očividci. Tam, kjer so imeli nekoč usta, so imeli le še zevajoče luknje, iz katerih so prihajali strahotni zvoki, spominjali so na oglašanje kobilic.
Kot mravlje so hodili zato, ker so v vročinskem valu izgubili dlani in stopala. Večina jih je umrla nekaj ur po eksploziji.
Hirošime Američani za jedrski napad niso izbrali po naključju. V izdihljajih druge svetovne vojne je bila drugo največje japonsko mesto (za Kjotom), ki ga niso razdejali ameriški zračni napadi. Za Japonsko je bila strateškega pomena, saj je bila eno od industrijskih in komunikacijskih središč imperija. V Hirošimi so imele skladišča tudi japonske oborožene sile. Mesto, ki je takrat štelo približno 350 tisoč prebivalcev, domujočih v strnjenih četrtih, je bilo zato idealna tarča atomske bombe. Ameriška vojska je letalskim silam prepovedala bombardiranje Hirošime. Tako njeni prebivalci kot japonska vojska so se spraševali, zakaj je bilo to Hirošimi in še trem drugim mestom, ki so bila prav tako potencialne tarče jedrskega orožja, prihranjeno, ko pa so drugi deli Japonske kar ječali pod bombami ameriških letal. Odgovor so dobili 6. avgusta 1945.
"Točka nič", lokacija tik pod eksplozijo atomske bombe, je bila zasebna bolnišnica, ki deluje še danes
Atomsko bombo Deček je razneslo približno 600 metrov nad Hirošimo, eksplozija pa je bila za zagotovitev kar največjega uničenja usmerjena navzdol.
Neposredno pod eksplozijo, na tako imenovani točki nič (ground zero po angleško) je bila zasebna bolnišnica Šima, ki jo je ustanovil zdravnik Kaoru Šima. On in ena od njegovih medicinskih sester sta bila tudi edina preživela med osebjem ali pacienti, saj ju v času eksplozije ni bilo v Hirošimi.
Šima se je že naslednji dan vrnil v Hirošimo in začel pomagati preživelim ter hkrati tudi snovati načrte za obnovo bolnišnice, ki jo je eksplozija atomske bombe dobesedno odpihnila. Bolnišnica je vrata ponovno odprla leta 1948, na isti lokaciji pa deluje še danes:
Eden od preživelih je bil od točke nič oddaljen manj kot 200 metrov
V trenutku eksplozije je bil Eizō Nomura od bolnišnice Šima, ki velja za točko nič, oddaljen zgolj 170 metrov. Bil je v kleti bližnje zgradbe, kjer je bilo še 36 drugih ljudi.
Večina je umrla takoj po eksploziji atomske bombe, osem jih je pobegnilo, a so kasneje umrli zaradi poškodb, ki jih je povzročilo radioaktivno sevanje. Nomuri je medtem nekako uspelo preživeti, umrl je šele leta 1982.
Na fotografiji je Cutomu Jamaguči, eden od več kot 150 ljudi, ki so preživeli obe eksploziji atomskih bomb, kar pomeni, da so bili 6. avgust v Hirošimi, 9. avgusta pa v Nagasakiju. Jamaguči, ki je umrl leta 2010, je bil sicer edini človek, ki ga je japonska vlada tudi uradno priznala kot preživelega v obeh napadih. Jamaguči je bil 6. avgusta 1945 na poslovnem potovanju v Hirošimi, ko je ameriško letalo na mesto spustilo atomsko bombo. Utrpel je hude opekline in preživel noč v mestu. Zatem se je vrnil v svoj domači Nagasaki, oddaljen okoli 300 kilometrov, ki je bil tri dni kasneje tarča drugega napada z atomsko bombo.
Hirošima in Nagasaki sta v desetletjih po koncu druge svetovne vojne zasenčila še hujše bombardiranje Japonske
Pet mesecev pred napadoma z atomskima bombama na Hirošimo in Nagasaki so ZDA nad Japonsko izvedle najbolj uničujoče bombardiranje v zgodovini sodobnega vojskovanja.
Predvsem zaradi zažigalnih bomb, ki so med 9. in 10. marcem deževale po japonski prestolnici, še vedno na gosto posejani z leseno infrastrukturo, je umrlo od 100 tisoč do 120 tisoč ljudi, približno milijon pa jih je ostalo brez domov.
Panorama Tokia 10. marca 1945 po zavezniškem odmetavanju zažigalnih bomb. Prizor pravzaprav zelo spominja na opustošenje Hirošime po eksploziji atomske bombe.
Poveljstvo japonske vojske za uničenje Hirošime ni vedelo do naslednjega dne
Da je bila Hirošima skoraj popolnoma uničena, je japonski politični in vojaški vrh izvedel šele naslednji dan, ko so nad mesto poslali izvidniško letalo. Drugega načina za pridobitev informacij namreč ni bilo, saj je bila komunikacijska infrastruktura uničena. Pilot je velik oblak dima nad Hirošimo nato opazil že z razdalje 150 kilometrov.
Japonsko vojaško poveljstvo se je o razsežnosti napada na Hirošimo dokončno prepričalo šele šestnajst ur po eksploziji, ko so podrobnosti izvedeli iz javnega oznanila Združenih držav Amerike, da je njihova vojska Japonsko napadla z atomsko bombo.
Vrhovni vodja oboroženih sil japonskega imperija, cesar Hirohito, je naprej po Hirošimi in nato še tri dni pozneje po Nagasakiju vendarle uvidel, da mu je v rokavu zmanjkalo asov. S pojasnilom japonskemu ljudstvu, da ima sovražnik strahovito novo orožje in da raje reši več milijonov življenj, kot da bi se še naprej bojeval, je 15. avgusta razglasil kapitulacijo. 2. septembra 1945 je na ameriški letalonosilki USS Missouri predajo v navzočnosti vrhovnih poveljnikov vojske ZDA podpisal takratni japonski zunanji minister Mamoru Šigemicu (na fotografiji) in druge svetovne vojne je bilo konec.
Japonci so sicer že prej pravilno predvidevali, da Hirošima ni bila tarča klasičnega bombardiranja, saj na območju prejšnji dan niso zaznali približevanja večjega števila letal.
V Hirošimi je mogoče videti sence umrlih
Ekstremna vročina zaradi eksplozije atomske bombe je na nekatere zgradbe v Hirošimi, ki so preživele udarni val, vtisnila trajne sence ljudi.
Glede njihovega nastanka je dolgo veljalo prepričanje, da je atomska bomba nesrečneže, ki so za sabo pustili sence, preprosto uparila in na površinah za njimi pustila njihov ogljični odtis, a se je kasneje izkazalo, da ni tako, saj so se na poslopja vtisnile tudi sence predmetov.
To je najverjetneje najbolj znana fotografija človeške sence, ki je na stopnicah in na steni nastala po eksploziji atomske bombe nad Hirošimo. | Foto: Ameriška vojska
Najverjetneje so sence nastale zato, ker je peklenski sijaj atomske bombe pobelil zgradbe, ponekod pa so mu bili napoti ljudje, ki so vročino vpili namesto zidov.
Gobasti oblak na eni najbolj znanih fotografij napada na Hirošimo v resnici ni nastal zaradi atomske bombe
Če bi bil to pravi gobasti oblak Dečka, bi moral biti ta glede na velikost silovitejši od najmočnejše atomske bombe, kar so jih do zdaj sprožile ZDA.
Zgornja, dobro znana fotografija gobastega oblaka nad Hirošimo, ki jo je izdala ameriška vojska, je nastala približno tri ure po detonaciji atomske bombe. Dolgoletno prepričanje, da gre za "atomski" oblak, je sicer zmotno: v resnici je nastal zaradi požarov, ki so mesto zajeli po eksploziji.
To je pravi gobasti oblak, ki se je dvignil po eksploziji atomske bombe:
Mesto, ki ga je pred uničenjem rešilo lepo vreme
Če 6. avgusta 1945 Hirošima ne bi imela lepega vremena, bi bila sopomenka za prvo uporabo jedrskega orožja v sodobnem vojskovanju Kokura (danes Kitakjušu), ne Hirošima. Kokura je bila namreč rezervna tarča atomske bombe Deček.
9. avgusta 1945 je Kokuro še enkrat rešilo vreme. Mesto so namreč prekrivali oblaki in dim, ki se je valil iz pravkar bombardiranega bližnjega mesta Yahata, zato je posadka letala, ki je s seboj peljalo drugo atomsko bombo, Debelinka (Fat Man), izbrala rezervno tarčo, in sicer Nagasaki.
Preberite tudi:
6