Slovo 63 let starih betonskih plošč in dvokilometrskega "tresenja" v Logatcu

Začela se je sanacija dobrih 1,7 kilometra dolgega odseka, po katerem je promet več kot 60 let potekal po betonskih ploščah.

Po uvedbi vinjet se je s te ceste umaknilo precej dnevnih migrantov Direkcija za infrastrukturo je naročila sanacijo poškodovanega vozišča v dolžini 1.740 metrov. To je odsek med Logatcem in industrijsko cono Zapolje v smeri proti Vrhniki. z osebnimi avtomobili

Zagotovo se vas je že večina vozila po stari regionalni cesti med Logatcem in Vrhniko. Domačini jo uporabljajo vsak dan. Z osebnimi avtomobili je bila še veliko bolj obljudena pred uvedbo vinjet na avtocesti, saj je bila vožnja proti Ljubljani bistveno cenejša prek cestninske postaje na Vrhniki kot v Logatcu.

Najbolj znamenit je postal raven odsek na koncu Logatca, kjer je cestna podlaga že od začetka petdesetih let betonska, ob njej pa se bohoti eden najdaljših slovenskih drevoredov.

Betonske plošče so stare 63 let, zdaj jih bo zamenjal asfalt

Zdaj se tam marsikaj spreminja. Veliko obcestnih dreves so zaradi sanacije posekali, cesto pa so začeli pred dnevi obnavljati. Popravili bodo 1,7 kilometra dolg betonski odsek. Uradno gre za obnovo te državne ceste, ki ga izvaja CPG Nova Gorica.

Logaški župan Berto Menard je za različne slovenske medije v preteklosti že napovedal, da bi v primeru obnove ceste – njen neposredni naročnik je seveda direkcija za infrastrukturo – ob njej poskrbel tudi za zelo potrebno kolesarsko stezo in pločnik. Na logaški občini nam včeraj tovrstnih načrtov še niso potrdili.

Cesta polna tovornega prometa, motoristov in avtomobilov

S tega odseka regionalne ceste, ki je popotnike v znatno povečanem obsegu sprejela predvsem v času prometnih zamaškov na vzporedni avtocesti, se torej poslavlja znamenito tresenje in ropot z vožnje prek betonskih plošč. Prenova vozišča je pomembna tudi zaradi bližine industrijske cone v Zapolju, kamor se večji del tovornega prometa vozi prav prek tega starega cestnega odseka. Ta je zaradi dolgega ravnega odseka, številnih prehitevanj, vožnje krepko nad omejitvijo hitrosti in le malo prostora ob obeh prometnih pasov spadal tudi med nevarnejše cestne odseke v državi.

Kdo je gradil cesto?

Cesta je bila nekoč del cestne povezave med Dunajem in Trstom, bližnja Vrhnika pa je bila v tistih časih še pomembno rečno pristanišče. V začetku 17. stoletja so cesto po ukazu cesarja Karla VI. obnovili, uredili in razširili na slabih šest metrov. Na njej sta se tako že lahko srečala dva vozova. Na trasi med Dunajem in Trstom je bilo razvito furmanstvo, ki je vsaj do razvoja železnice vplivalo na stanje ceste.

Konec 18. stoletja so cesto obnavljali Avstrijci, v tem času se jo je prijel tudi vzdevek Cesta dveh cesarjev. Široka je bila že sedem metrov in je omogočala prevoz večjih tovorov do pristanišča v Trstu. Toda ko je furmanstvo zamrlo, se je enako zgodilo tudi z obnavljanjem ceste.

Domačini povedo, da so zdajšnjo podlago z betonskimi ploščami na odseku pri Logatcu uredili leta 1953. Na območju zunaj drevoreda so leta 1999 betonske plošče že odstranili in cesto asfaltirali, leta 2008 pa ob cesto zaradi večje varnosti postavili še ograjo.

Na stikih med betonskimi ploščami lahko pride do poškodb oziroma dviga plošč, kar je še posebej nevarno za motoriste. Betonskih cest je v Sloveniji malo, najpogosteje jih srečamo v predorih.

Betonske plošče slabše prenašajo visoke temperature kot asfalt

V Sloveniji so ceste iz betonskih plošč danes zelo redke. Tovrstna cestna podlaga je poleti tudi precej bolj nevarna od klasičnega asfalta, saj so betonske plošče slabše odporne proti visokim temperaturam. Beton se takrat namreč razteza in če fuge oziroma plošče niso sposobne prevzeti raztezkov, se plošča dvigne. Najbolj ogroženi so kajpak motoristi, saj lahko ob višji hitrosti nepričakovano naletijo na pravo rampo. V tujini, na primer pred leti v Nemčiji, so zaradi bolj razširjenih betonskih cest pred leti že beležili tudi smrtne žrtve.

Sanacija tudi za obcestni drevored iz Napoleonovih časov

Zaščitni znak te ceste pa je tudi drevored z okrog 300 lipami, ki jih je po ustnem izročilu leta zasadil Napoleon leta 1810. Takrat se je francoski general poročil s Marijo Luizo, hčerko avstrijskega cesarja Franca I. Po ljudskem izročilu so prav v ta namen tudi zasadili prve lipe ob cesti, obnavljanje katere so takrat prevzeli Francozi.

Drevored je danes dolg 1,9 kilometra, uradno pa ga sestavlja 290 dreves vrste lopovec in lipa. Od leta 1985 je drevored zaščiten kot spomenik oblikovane narave.

Mogočna drevesa je najprej pred leti oklestil žled, nato pa so jih začeli sanirati domala v celoti. Za zadnjo sečnjo in zamenjavo dreves, ki se je torej dogajala tik pred začetkom sanacije vozišča, je sicer stal Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije.