Romunija - v osrčju dežele na robu Evropske unije

Iz ust srbskega novinarja: "Pogosto potujem in ob vračanju v rodno deželo imam vedno občutek, da se vračam na slabše. Razen ko sem v Romuniji. Takrat mislim, da se vračam v Ameriko."

1 / 28

Foto: Ciril Komotar

2 / 28

Foto: Ciril Komotar

3 / 28

Foto: Ciril Komotar

4 / 28

Foto: Ciril Komotar

5 / 28

Foto: Ciril Komotar

6 / 28

Foto: Ciril Komotar

7 / 28

Foto: Ciril Komotar

8 / 28

Foto: Ciril Komotar

9 / 28

Foto: Ciril Komotar

10 / 28

Foto: Ciril Komotar

11 / 28

Foto: Ciril Komotar

12 / 28

Foto: Ciril Komotar

13 / 28

Foto: Ciril Komotar

14 / 28

Foto: Ciril Komotar

15 / 28

Foto: Ciril Komotar

16 / 28

Foto: Ciril Komotar

17 / 28

Foto: Ciril Komotar

18 / 28

Foto: Ciril Komotar

19 / 28

Foto: Ciril Komotar

20 / 28

Foto: Ciril Komotar

21 / 28

Foto: Ciril Komotar

22 / 28

Foto: Ciril Komotar

23 / 28

Foto: Ciril Komotar

24 / 28

Foto: Ciril Komotar

25 / 28

Foto: Ciril Komotar

26 / 28

Foto: Ciril Komotar

27 / 28

Foto: Ciril Komotar

28 / 28

Foto: Ciril Komotar

72 ur za vožnjo po osrčju čudovite dežele

Pred pristankom v mestu Sibiu z okoli 160 tisoč prebivalci. Pred pristankom v mestu Sibiu z okoli 160 tisoč prebivalci.

Ker sem bil v Romuniji prvič, sploh pa premalo časa, da bi lahko sodil, se s srbskim kolegom težko strinjam, obenem pa ne morem z gotovostjo trditi, da nima prav.

Vem le, da sem bil v dobrih 72 urah, kolikor časa sem romunski asfalt in makadam teptal s porschejema macan in cayenne GTS, priča neverjetnim razgledom in podobno neverjetnim ljudem. Ob spremljanju podeželskega življenja, večinoma sicer skozi vetrobransko steklo, pa dobil nezmotljiv občutek dejavuja.

 

Arhitekturna izhodišča v nekaterih delih mesta Sibiu spominjajo na mesta, ki so Slovencem veliko bližje, kot je Romunija. In še to: Sibiu se je včasih imenoval Hermannstadt. Da, povezava z Nemčijo je še danes močna. Arhitekturna izhodišča v nekaterih delih mesta Sibiu spominjajo na mesta, ki so Slovencem veliko bližje, kot je Romunija. In še to: Sibiu se je včasih imenoval Hermannstadt. Da, povezava z Nemčijo je še danes močna.

... ko smo v prvem razredu peli slavo Titu ...

Romunija - fotogalerija reportaže

Potreboval sem nekaj ur, da sem iz svoje skladovnice zabeleženih spominov priklical podobne prizore. Kar sem videl predvsem med vožnjo, se je ujemalo z mojimi najzgodnejšimi spomini.

Rojen leta 1981 sem ujel še zadnjo oziroma predzadnjo generacijo pionirčkov, v prvem razredu osnovne šole pa smo vsako jutro peli slavo Titu. No, ti spomini so bolj za orientacijo enako starih ali starejših od mene …

Tisto, kar se videl ponovno, ni bilo povezano s političnimi režimi, karizmatičnimi voditelji ali diktatorji. Pa čeprav bi tudi tu uspel potegniti marsikatero vzporednico. Romunija me je v zgodnjo mladost popeljala zaradi drugih stvari.

[video: 59507 / ]

Ljudje so pogosteje uporabljali kolo, da o hoji sploh ne govorim ...

Romunija - fotogalerija reportaže

Še pomnite čas, ko konjske vprege na cestah, tudi tistih večjih in prometnejših, niso bile nič posebnega? Namenjene pa niso bile le prevažanju sena, ampak nekaj veliko dragocenejšega – ljudi.

Preden je osamosvojena Slovenija zakorakala v vse "razkošje", ki so ga ponujale nove priložnosti, je bilo avtomobilov predvsem na podeželju bistveno manj. Ljudje so pogosteje uporabljali kolo, da o preprosti hoji sploh ne govorim. In v trgovino se je šlo pogosto le po osnovne dobrine – mleko (če to ni priteklo kar neposredno iz sosedove krave), kruh, časopis …

"Fast forward" v leto 2016. Sedim v enem najsodobnejših avtomobilov sploh. Medtem ko mi družbo dela vsa najnovejša tehnologija, ki jo avtomobilski svet premore, je na drugi strani zatemnjenega stekla, tako se mi zdi, leto 1986. Le nekaj kilometrov stran od središča mesta Sibiu, kjer sem pristal slabih 12 ur nazaj, spoznanje romunske realnosti. Takšne, ki z bliščem Bukarešte nima nič skupnega. "Fast forward" v leto 2016. Sedim v enem najsodobnejših avtomobilov sploh. Medtem ko mi družbo dela vsa najnovejša tehnologija, ki jo avtomobilski svet premore, je na drugi strani zatemnjenega stekla, tako se mi zdi, leto 1986. Le nekaj kilometrov stran od središča mesta Sibiu, kjer sem pristal slabih 12 ur nazaj, spoznanje romunske realnosti. Takšne, ki z bliščem Bukarešte nima nič skupnega.

Na čelu voza starejši moški ...

Romunija - fotogalerija reportaže

Ogromno ljudi hodi. Ne le od hiše do hiše, ali pa od doma do trgovine in nazaj. Ljudje hodijo po mestih, ljudje hodijo od vasi do vasi – še posebej če je v eni od obeh sejem. Tudi če je vmes nekaj kilometrov. Tisti, ki ne hodijo, pogosto sedijo na vozu.

Pogost prizor je videti tako: na čelu voza, ki ga vleče en konj, v izrednih primerih pa dva, je starejši moški. Poleg pa dve ali tri ženice in vsaj toliko otrok. Avtomobilski promet je presenetljivo redek, v rokah pešakov pa pogosto štruca kruha, namesto mleka pa velika plastenka vode. To je Romunija, kakršno sem spoznal jaz.

Pobereva dve ženski

Starejša gospa dvakrat na leto odpotuje v Hamburg, kjer čisti, kuha in pomiva. Včasih gre za delodajalca tudi po nakupih. Pravi, da je tako bistveno lažje preživeti. Stiska v njeni vasi je huda. Njen nasmeh pa kljub številnim prehojenim kilometrom velik in pristen. Starejša gospa dvakrat na leto odpotuje v Hamburg, kjer čisti, kuha in pomiva. Včasih gre za delodajalca tudi po nakupih. Pravi, da je tako bistveno lažje preživeti. Stiska v njeni vasi je huda. Njen nasmeh pa kljub številnim prehojenim kilometrom velik in pristen.

Prav veliko pristnega stika z domačini nisem imel. Tudi zato sva s sovoznikom izkoristila vsako priložnost za pogovor. Vsekakor je pomagalo dejstvo, da je preteklost področja, kjer sem vozil, vključno z mestom Sibiu, tesno povezana z Nemčijo. Sibiu se je nekdaj imenoval Hermannstadt in je bil v dveh različnih obdobjih (del srednjega veka in v 18. stoletju) glavno mesto pretežno nemško govoreče pokrajine Transilvanije.

Veliko ljudi še danes občasno dela v Nemčiji in zato tudi veliko ljudi še danes nemško tudi govori. Tudi dve ženski (ena starejša in ena srednjih let), ki sva ju s sovoznikom pobrala na poti med eno in drugo vasjo. Torbe so bile videti težke, oddaljenost od cilja pa, tako je ob koncu poti povedal potovalni računalnik, kar sedemkilometrska.

[video: 59508 / ]

 

Služb očitno ni

Romunija - fotogalerija reportaže

Ko ustavim v središču ene na prvi pogled revnejših vasi, skromne razmere postanejo še bolj očitne. Sredi tedna, okoli desetih dopoldne, so na prašni makadamski cesti številni ljudje. Starejši, mlajši, ženske in moški. Služb očitno ni. Približa se fant. Najprej ga zanima avto. Za tem njegov zvočni sistem. Preizkusi celo slušalke za pristnejše doživetje infozabavnega sistema druge vrste z dvema zaslonoma v vzglavnikih velikih usnjenih sedežev.

Ko skrbno odmerjen čas vljudnostnih fraz mine, iztegne roko in reče: "One hundred, please." Kdor ne izkoristi vsake priložnosti, kot tista ženica na poti v Hamburg, ki bi si že zdavnaj zaslužila pokoj, se mu slabo piše.

Ko naselja postanejo redkejša, ceste še slabše vzdrževane kot sicer, narava pa vzame več sape z vsakim prevoženim kilometrom, Romunija udari z lepoto epskih razsežnosti. Slapovi, gore, ceste – pa ne le sloviti Transfagarasan, ki velja za enega najslavnejših trakov (izmučenega) asfalta na svetu. Spektakularni kontrast alpskim dolinam, obdanim z gozdovi iglavcev, so gorate kulise, vredne dvostranske slave revije National Geographic. Ko naselja postanejo redkejša, ceste še slabše vzdrževane kot sicer, narava pa vzame več sape z vsakim prevoženim kilometrom, Romunija udari z lepoto epskih razsežnosti. Slapovi, gore, ceste – pa ne le sloviti Transfagarasan, ki velja za enega najslavnejših trakov (izmučenega) asfalta na svetu. Spektakularni kontrast alpskim dolinam, obdanim z gozdovi iglavcev, so gorate kulise, vredne dvostranske slave revije National Geographic.

To je Marian

Romunija - fotogalerija reportaže

Z nadmorsko višino so redkejša tudi srečanja z ljudmi. So pa tista, ki se zgodijo, toliko bolj zanimiva. Nekje na sredini vzpona na omenjeni prelaz nam pot prekriža na videz neskončna čreda ovac.

Brez besed ji poveljuje Marian, morda petnajstletni fant, ki v tandemu s črnim mešancem (Bobi) čredo vodi od ene do druge serpentine, od ene do druge zelene travnate "flike".

Marianu ni dosti mar za porscheje – tu jih je videl več kot jih bo verjetno marsiko v življenju. Tako je, če je tvoja pisarna prelaz v katerega se je zaljubil celo Jeremy Clarkson. I Foto: Saša Kapetanovič Marianu ni dosti mar za porscheje – tu jih je videl več kot jih bo verjetno marsiko v življenju. Tako je, če je tvoja pisarna prelaz v katerega se je zaljubil celo Jeremy Clarkson. I Foto: Saša Kapetanovič

Za hip se mi zazdi, da sem v pravljici ...

Ob vrnitvi proti dolini pa dokaz, da so v svoje gore zaljubljeni tudi domačini. Dve skupini svatov spremljata poročno fotografiranje srečnega para. In ko za hip sredi zelene doline vidim le nevesto v snežno beli obleki, se zazdi, da sem v pravljici. Prizor se čez dober kilometer ponovi. Spustim sovozniško steklo in iz mojih ust skoraj nenadzorovano zleti: "Congratulations! V zameno dobim nemški "Dankeschön". Povedni trenutek, ki stvari postavi na svoje mesto. Ne le starejši, tudi mlajši Romuni srečo in denarno blagostanje iščejo v tujini.

Trije dnevi in okoli 700 prevoženih kilometrov

Romunija - fotogalerija reportaže

Niti približno dovolj za celovit vtis o državi, ki je v dobesednem in prenesenem pomenu na robu Evropske unije. Pa vendar dovolj, da vsaj približno razumem tako veselje in pristnost kot kruto realnost trdoživih ljudi, ki živijo v njenem osrčju – na deželi. Srčnost je tista, ki jim daje, tako se zdi, nepremagljivega duha, ki ni obremenjen s patetičnim pomilovanjem tujcev iz "prvega sveta". Preveč dela imajo s preživetjem.

Romunija - fotogalerija reportaže

 

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano