Petek, 16. 12. 2022, 22.31
1 leto, 4 mesece
Jasna Pečjak, žena enega izmed pionirjev elektromobilnosti v Sloveniji
Izjemna Slovenka: njen sanjski je bil GTI, zdaj so želje čisto druge
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,08
3
Jasna Pečjak rada pove, da praznuje tri rojstne dneve. Pred leti so ji presadili pljuča, zaradi covida-19 je bila prav tako dolgo v umetni komi.
Ni le žena Andreja Pečjaka in nekdanja Ljubljančanka, ki so jo avtomobili navdušili že kot najstnico v sedemdesetih letih. Je tudi navdušena alpinistka, ki so ji pred leti presadili pljuča, in srčna ženska, ki skupaj z možem že desetletja sobiva z električnimi avtomobili in je skupaj z njim v elektromobilnosti našla tudi priložnost za posel ter preboj na evropski trg.
Jasni Pečjak so pred leti presadili pljuča, nato se je navdušena plezalka in avtomobilistka spopadla še s hudimi posledicami okužbe s covid-19. Dvakrat je začela z ničle, pravi in obenem potrka po mizi, da je z zdravjem zdaj na srečo vse v redu. Vračata se ji kondicija in mišična masa, vzame si čas zase in za šport, pazi na prehrano. Obe preizkušnji pa ženi Andreja Pečjaka, enega pionirjev elektromobilnosti v Sloveniji, kljub temu nista bistveno spremenili dojemanja življenjskega vsakdana.
"Ne, z Andrejem sva vedno živela za sproti. Ko te kaj takega doleti, se s tem spopadeš. Od kovida sta minili že dve leti, to je preteklost, ne razmišljam o tem, odnos do življenja se ni spremenil," je za Siol.net povedala Jasna Pečjak, ki je že od mladosti navdušena avtomobilistka in plezalka. Nekoč je na cesti gledala za porscheji in v volkswagnu sciroccu GTI videla svoj sanjski avtomobil, s katerim je na vsakem križišču malo dvignila vrtljaje motorja.
Nekoč uživala v sciroccu GTI, danes živi za električne avtomobile
Tudi danes v avtomobilu vidi predvsem svobodo, čeprav so njena strast zdaj električni avtomobili. Njen mož Andrej je bil pionir elektromobilnosti v Sloveniji, skupaj sta podirala začetne rekorde tako z dacio na električnem reliju Monte Carlo kot med rekordno vožnjo do Dubrovnika z doma predelano mazdo 5. Električni avtomobili so za oba danes postali del vsakdana. Tako zasebno kot poslovno. Z novim letom bo začel Metron Inštitut poslovati tudi na Severnem Irskem, kar odpira pot na veliki britanski trg.
"Avtomobil z dizelskim motorjem, ki na neki dolgi poti porabi pet litrov goriva na sto kilometrov, ni tako velika težava. Toda ko se hladni dizli ali bencinarji množično vozijo v mesto, pa je to neposredno onesnaževanje na tisti točki, na primer v ljubljanski kotlini. Pri Šentviškem predoru si pozimi na obraz raje namestim masko, saj tega zraka ne želim dihati," pravi Pečjakova.
Skupaj z Andrejem Pečjakom vodita Metron Inštitut, ki je mednarodno priznan proizvajalec polnilnih kablov in postaj.
Je bil vaš mož Andrej tako tesno povezan z avtomobili, že ko sta se spoznala?
To me je pri Andreju tudi najbolj pritegnilo. Bila sva še zelo mlada, sama sem bila v zadnjem letniku gimnazije, on pa v prvem letniku strojne fakultete. Z njim sem končno dobila sogovornika o avtomobilih. Bil je dovolj potrpežljiv, da mi je razlagal o tehniki, ki je nisem razumela, a me je zelo zanimala. Moja starša sta bila namreč oba družboslovca in zato nisem bila dovolj tehnično podkovana.
Bila sem lačna tega znanja in zelo me je motilo, da nič ne vem oziroma vem premalo. Ko mi je pozneje kdaj ponagajal avtomobil, sem znala vsakemu mehaniku teoretično razložiti, kaj mora narediti. Le prakse nisem imela, so me pa kar debelo gledali, ko sem jim v pravem strojnem jeziku razložila, kaj ne dela, kaj naj podrgne oziroma popravi.
Od kod pa je prišla ta vaša mladostniška navdušenost nad avtomobili?
Poznala sem vse avtomobile z domače ulice v Ljubljani. Navdušena sem bila nad renaultom 16 – super oblika in praktičen. Doma smo imeli fička in tristača, torej zastavo 1300. Moji starši niso vplivali name. Avtomobil je bil zanje zgolj prevozno sredstvo, meni pa je že takrat pomenil nekaj več. Gledala sem tiste "ta prave" avtomobile, če pa je življenje naneslo, da sem se vozila s hroščem, sem bila prav tako zadovoljna. Nisem komplicirala, seveda pa sem na cestah rada pogledala porscheje. Imam velike želje in te občudujem, a tudi če jih ne dobim, ni nič narobe.
Skupaj z doma predelano mazdo 5, električnim enoprostorcem, kakršnih serijskih še ne izdelujejo.
Predpostavljam, da ste tudi vozniški izpit hitro naredili?
O da, vozniški izpit sem naredila 26. marca 1976.
No, tole je pa zanimivo, da ste si tako dobro zapomnili ta datum ...
To mi je bil tako strašno pomemben datum. Postala sem samostojna. Resda s fičkom, a nič zato.
Omenili ste že fička, je bil to tudi vaš prvi avtomobil?
Ta fičko je bil mamin. Še isto poletje pa sem spoznala Andreja in nato sva se vozila z njegovim hroščem. To je bila v primerjavi s fičkom prava limuzina. Nato so šle stvari naprej, dokler nisem prišla do svojega sanjskega avtomobila, volkswagen scirocca GTI. Uf, to pa je bil pravi avtomobil. Imel je drugo odmično gred in na križišču sem morala vsakič malo dvigniti vrtljaje motorja. Seveda je imel tudi spojlerje, da sem malo drsala po gorenjskih cestah.
Kdaj sta se z Andrejem doma začela pogovarjati tudi o elektrifikaciji avtomobilov?
O elektrifikaciji je Andrej začel resno razmišljati v osemdesetih letih, ko so nam uvedli bencinske bone. Takrat sva tudi že živela na deželi, kjer sva našla starega messerschmitta, torej pravi mikro avto. Toda ker so bili predpisi še zelo zapleteni, si ga nisva upala kupiti. Tudi sicer takrat za električni avtomobil še ni bil pravi čas. Elektronika še ni bila na pravi ravni, imeli smo še svinčene baterije in podobno. Enostavno ne bi šlo.
V devetdesetih letih sva imela nato toliko dela z najinim takratnim podjetjem, da o novih inovacijah nisva mogla razmišljati. Ko pa je bilo sredstev dovolj in je tudi tehnika dovolj napredovala, je Andrej najprej predelal renault espacea in ta je postal hibrid. Spomnim pa se pravega kvantnega preskoka, ko so svinčene baterije odšle in smo lahko uporabili novejše baterije, t. i. kokamke. S 500 kilogrami baterij smo dobili 250 kilometrov dosega, prej je bila enaka masa dovolj kvečjemu za vožnjo od doma v Kranj in nazaj.
Pečjakova sta s svojo mazdo 5 leta 2015 brez vmesnega polnjenja prevozila pot do Dubrovnika. Vožnja je bila dolga 826 kilometrov.
Kako pa se spomnite začetkov električnih avtomobilov v Sloveniji? To so bili še časi, ko o električnih motorjih v velikoserijski proizvodnji ni razmišljal še skoraj nihče. Vsaj resno ne …
Meni je bilo fino. Z espaceom sva se peljala v Piran, kjer sva skozi hotelsko okno do avtomobila spustila polnilni kabel. Med vožnjo nazaj se je pri Postojni zagnal bencinski motor. Zame je bil po predhodni tišini to pravi šok. Andrej je bil vedno poln presenečenj, sama pa sem se v tem utrdila. Leta 2012 sva se z električno dacio že peljala na plezanje v Paklenico, kar je bila za naju tudi določena psihološka meja. Če sva se lahko pripeljala tja, potem je vse v redu.
Bilo je fino, lepi časi. Bili smo pionirji, vseh pet lastnikov električnih avtomobilov v Sloveniji smo se poznali med seboj. Toda čas gre naprej, zdaj elektropogoni postajajo "mainstream".
Pred leti sta z doma predelano mazdo 5 opravila vožnjo do Dubrovnika brez polnjenja, kar je bil takrat tudi rekordni doseg. Kako se spominjate te vožnje?
Andrej nikoli nima pomislekov. Je idealist in utopist, vse dokler ne pride realnost. Ko je mi prvič rekel, da se bova peljala do Dubrovnika, še ni vedel, koliko kilometrov je sploh do tja. Nato sem jaz, ki sem resda manj inovativna, a zato toliko bolj natančna, v roke le vzela zemljevid. Pa sem ugotovila, da Starigrad ni niti na pol poti. Zadnja ura pred Dubrovnikom je bila kar napeta. Ves čas sem spremljala stanje celic v baterijah. Ni bilo idealno. Ko sva se pripeljala do Tudžmanovega mostu, sva bila že skoraj tam. Tako sva vsaj mislila, a do Straduna naju je čakal še en vzpon. Toda nekako sva prilezla do konca.
Zdaj električni avtomobili na cestah niso več tako redki, kdaj jih bomo še širše sprejeli?
Človekova psiha je pač taka, da se upiramo spremembam. Tako je vsaj do trenutka, ko sprememba ni nujno potrebna, takrat pa postanemo zelo prilagodljivi. To še posebej velja tudi za Slovence. Radi živimo v določenem udobju, a ko postane nekoliko "manj fajn", se v nas sproži neka iniciativa in se znamo hitro prilagoditi.
Kaj pa je glavni razlog, da električnih avtomobilov v majhni Sloveniji nimamo še več? So glavni razlog kar visoke cene?
Cene so vsekakor omejitev, enako težave z dobavljivostjo. Bogatejši trgi dobijo več avtomobilov in tam bodo prodali tudi tista dražja vozila. Majhni avtomobili pa so za zdaj predragi, saj gre še vedno za majhen avtomobil, ki je tudi manj kompleksen in težko upraviči toliko višjo ceno. Na to nimamo vpliva. Dokler avtomobilske tovarne vse prodajo, bodo seveda prodajali drage avtomobile. To je tržno razumljivo. Dolgoročno bodo seveda vsi morali prodajati tudi cenovno dostopnejše, kar bo interes tako proizvajalcev kot tudi držav in mest.
Kakšne avtomobile pa uporabljate sami doma?
Doma imamo škodo citigo E. S hčerama in njunima družinama živimo v isti hiši in imamo še fiata pando, predelanega twinga, še vedno uporabljamo tudi našo enoprostorno mazdo 5. Še vedno ima med 400 in 500 kilometri dosega. Doma pa je za dolge poti tudi tesla model S in to predvsem zaradi mreže superchargejev.
Morda še kaj pogrešate tistega sciorocca GTI iz mladosti, ki vas je tako navdušil?
Poleti mi je kolega, ki je pred leti od naju odkupil porscheja 924, ponudil en krog s tem avtomobilom. Seveda sem šla. Spremenila sem se. Ni bilo več takega užitka vožnje kot takrat, ko sva ga leta 1987 kupila. Takrat sem uživala v vsakem prestavljanju, vrtenju motorja do rdečega polja, gledala sem merilnik vrtljajev in vse to mi je bil blazen užitek. Pa, saj veste, kdo bo prej prestavil. Toda še danes, če smo že pri porschejih, taycana bi pa imela, priznam.
Kaj menite, ali je prav, da tudi starodobnikom vgrajujejo elektromotorje?
Tehnično dediščino je treba spoštovati. Mnogi si želijo na primer dedkov avtomobil uporabljati še naprej in se izogniti določenim omejitvam ali prepovedim. Zelo rada imam zgodovino in starodobnike. Vse več je omejitev in s predelavo na elektromotor je teh omejitev manj. Če je to res pravi starodobnik, torej res star, je vseeno treba dobro pretehtati tako predelavo. Pri novejših novodobnikih, recimo kakem VW golfu "enki" od dedka, pa dejansko – zakaj ne.
Sama sta tudi poslovno vpeta v področje elektromobilnosti z vašim Metron Inštitutom. Ali elektromobilnost odpira vrata za nove poslovne priložnosti?
Elektromobilnost prinaša veliko priložnosti. Treba pa jih je prepoznati in se ne omejiti le na slovenski trg. Priložnosti so skoraj v vsakem segmentu. Sama nočem iskati težav, ampak povsod najdem kaj pozitivnega, taka sem po naravi. Slovenija je že tako močno povezana z nemško avtomobilsko industrijo, imamo zelo priznane dobavitelje. Prav tako tudi odlične računalničarje. Slovenci smo po naravi resda malo individualisti, a to tudi ni vedno slabo. To pomeni, da je po vsej državi cel kup pametnih glav. Te morajo samo najti svojo nišo na evropskem trgu.
Ste imeli tudi vi kaj dobaviteljskih težav, kot jih poznamo iz avtomobilske industrije?
Zelo smo vezani na slovenske dobavitelje. Težav s Kitajsko zato nimamo več. Skoraj vse delamo doma, le kabel je nemški. Sodelujemo z manjšimi in stabilnimi podjetji, ki so tudi delno odporni proti širšim gospodarskim krizam. Naša prednost so seveda izkušnje, odpravili smo že začetne napake in težave.
Kdo pa so vaši glavni tekmeci?
Najresnejši tekmeci so Kitajci. Njihove dobave zdaj malo pešajo, pokazalo pa se je, da so naši izdelki popravljivi, kitajske pa moramo največkrat vreči v smeti in kupiti nove. Naši izdelki so že izdelani tako, da jih je mogoče popraviti, kitajskih pač ne.
Ali bo ostala ljubezen do vožnje, kot je navdahnila vas v sedemdesetih in osemdesetih letih?
Ljubezen do vožnje bo ostala. Mladi na avtomobile danes res gledajo drugače, kot smo mi v naši mladosti. Nekoč smo vsi vedeli za tisto eno hondo CRX, ki se je vozila po Ljubljani. Vsaj kar imam danes izkušnje, mladi poznajo avtomobile. Mislim pa, da jih bolj zanima, kdo je hitrejši, in ne več, kateri najbolj ropota. Takrat je bilo mogoče avtomobile tudi izboljšati, če si imel malo žilice. Zdaj pa je potrebno računalniško programiranje, kar se je zaželo že s čipiranjem.
Vožnja avtomobila je svoboda, enako pa me privlači tudi iz tehnične smeri. Plezanje je prav tako svoboda, kjer pa vse delam sama in nisem odvisna od stroja. Brez plezanja ne morem, je kot meditacija. V steni ni časa za razmišljanje o otrocih, službi, plačah in podobnem.
3