Trdoživa Slovenka, ki z razlogom praznuje tri rojstne dneve

Prejšnji konec tedna je v Domžalah po dveh letih epidemičnega premora spet potekalo odprto državno prvenstvo v tekmovalnem lednem plezanju. Naslov državnih prvakov v disciplini težavnost sta osvojila Maja Šuštar Habjan in Marko Guna, med člani sodniške ekipe, ki je skrbela za pravično sojenje, pa je bila tudi Jasna Pečjak, energična dama, ki velja za pionirko lednega plezanja v Sloveniji in eno gonilnih sil te plezalne discipline v Sloveniji.

Na tekmi državnega prvenstva v tekmovalnem lednem plezanju, ki je v Domžalah potekala pred tednom dni, je bila Jasna prisotna kot organizatorka in sodnica. Foto: Matic Japič Jasna je posebna ženska. To vam bo potrdil vsak, ki jo pozna. Posebna je tudi zato, ker praznuje kar tri rojstne dneve. Septembra obeležuje presaditev pljuč, oktobra obletnico rojstva, torej klasični rojstni dan, 7. januarja pa se spomni na obletnico dneva, ko se je prebudila iz kome po okužbi s covid-19.

"Razveselim se vseh, samo da je razlog za veselje," pravi sogovornica, ki je neutrudna ne samo v svetu lednega plezanja, ampak tudi kot sodelavka Inštituta Metron, ki se ukvarja s produkti za polnjenje električnih vozil.

Pogovarjali smo se o izzivih, s katerimi ji je postreglo življenje, in ljubezni do lednega plezanja.

Ali glede na vse, kar se vam je že zgodilo v življenju, znate bolj ceniti vsak dan posebej ali ste se tega blagoslova življenja zavedali že prej?

Kaj pa vem, nikoli se nisem pritoževala. Vedno sem se zavedala, da je dan treba zgrabiti, kot rečemo, in ga izkoristiti. Tega sva se z možem Andrejem (Pečjakom, slovenskim avtomobilskim vizionarjem, op.a.) od nekdaj držala. Nikoli nisva kovala načrtov, v smislu, kaj vse bova počela, ko bova v pokoju, ko bodo otroci odrasli, ali ko bo to in ono. Ne, od nekdaj sva živela sproti. Ne glede na vse, kar se mi je zgodilo, se moj odnos do življenja ni kaj veliko spremenil. Nič mi ne manjka. Stvari so se z malo pomoči in razmisleka vedno prav iztekle.

"Nikoli se nisem pritoževala. Vedno sem se zavedala, da je dan treba zgrabiti, kot rečemo, in ga izkoristiti. Tega sva se z možem Andrejem od nekdaj držala." Foto: Oto Žan

Leta 2017 so vam zaradi prirojene bolezni presadili pljuča, lani ste preboleli covid, in to v zelo hudi obliki. Kar mesec dni ste preživeli v umetni komi, ki ji je sledila daljša rehabilitacija. Katera izkušnja vam je bolj zbistrila pogled, vam bolj dala misliti, kako dragoceno je živeti?

Nedvomno covid. Pa ne toliko meni osebno, saj sem večino časa preživela v komi, ampak mojim najbližjim, ki niso vedeli, ali bom bolezen preživela.

Zanimivo je, da tudi ko sem se prebujala iz kome, nisem občutila nobenih nočnih mor ali česa podobnega, je bilo pa vseeno vse skupaj precej težko za glavo. Zakaj? Glava ti dela, preostalega pa ne zmoreš. Drugi te morajo hraniti, te umivati, obračati na postelji, previjati, tega si nihče ne želi.

Izkušnja s covidom je bila zame zelo drugačna od tiste po presaditvi pljuč. Takrat sem takoj, ko sem se prebudila iz kome, in to je bilo že 24 ur po končanem posegu, lahko dihala. Življenje se mi je spet odprlo, po covidu pa je bila zgodba drugačna. Kar 31 dni sem preživela v umetni komi in 43 dni na intenzivni negi. Po tem so me prestavili na navadni oddelek, sledilo je še 30 terapij na Univerzitetnem rehabilitacijskem centru Soča.

V bolnišnico so me sprejeli 26. novembra 2020. Vse skupaj se je odvijalo zelo hitro. Takoj ko sem se začela počutiti slabo, sem o tem obvestila svoj transplantacijski tim, zatem pa se ne spomnim skoraj ničesar več. Možgani so počasi ugašali, saturacija je bila res nizka. Kaj se je dogajalo tri dni pred intubacijo, pa sploh ne vem.

Kako ste danes navdušeni nad svojo kondicijo?

Zdravniki so, jaz pa ne. Jaz bi hitreje in več (smeh, op. p.). Se pa trudim, da se gibljem petkrat na teden.

Za nami sta skoraj dve leti nošenja mask v zaprtih prostorih. Sprva se nam je to zdelo nenavadno, na koncu je postalo del vsakdana. Zanimivo je, da ste sami takšne maske nosili že precej pred izbruhom epidemije. Spomnim se vas, ko ste v začetku leta 2018 na eni od prireditev Planinske zveze Slovenije nosili zaščitno masko in je bilo to takrat nekaj nevsakdanjega, medtem ko je danes nenavadno, če v zaprtem prostoru naletimo na človeka brez maske.

Res je, za nas s presajenimi pljuči niti prehlad ni dober, kaj šele covid, zato sem se izogibala zaprtim prostorom z gručo ljudi.

Je covid kakorkoli vplival na vaša nova pljuča?

Preiskave so pokazale, da ne. Bolezen naj ne bi pustila posebnih posledic.

Po transplantaciji pljuč ste že leto in tri mesece po posegu tekmovali v lednem plezanju. Je živahnost že od nekdaj v vas?

Mislim, da je. Nekoč me je nekdo vprašal, ali imam sorodnike s Sicilije. Verjetno zato, ker toliko krilim z rokami in ker sem glasna. No, čeprav moram povedati, da se mi je glas po intubaciji zaradi covida znižal za kakšne tri decibele in je mož kar zadovoljen s tem (smeh, op. p.).

Kar 31 dni ste preživeli v umetni komi. Se česa iz tega obdobja spomnite? Nekateri bolniki pripovedujejo neverjetne zgodbe iz obdobja, ki so ga preživeli v komi.

"Na obdobje covida poskušam pozabiti. To je zdaj k sreči za mano." Foto: Samo Šter V obdobju kome sem bolj ali manj sanjala. Danes niti ne vem več natanko, kaj je bilo res in kaj ne, kajti zdravniki so me prebujali res počasi.

Sanjala sem stvari, ki so se mi res zgodile, pa stvari, ki se mi niso nikoli zgodile, ali stvari, za katere sva se z Andrejem pogovarjala, da jih bova enkrat izpeljala.

Skratka, prava miselna enolončnica, ki jo je bilo pozneje treba pošteno prečistiti. Sicer pa na to obdobje poskušam pozabiti. To je zdaj k sreči za mano.

Kako hitro ste se vrnili v hribe in, še bolj pomembno, kako ste odmerjali višinske metre?

Iz kome sem se zbudila 6. januarja lani, moj prvi vzpon pa je bil 26. februarja lani, ko mi je uspelo prilesti do razglednika. Za vzpon, ki sem ga pred covidom zmogla v desetih minutah, sem porabila 40 minut.

Leto po tem se počasi vračate tudi k lednemu plezanju, ki se je tudi po vaši zaslugi začelo razvijati v naših koncih. Veljate namreč za pionirko lednega plezanja v Sloveniji. Kako ste sploh zajadrali v ta šport?

Zelo postopoma. Z Andrejem sva bila do 30. leta razmeroma nešportna, ko pa naju je začelo zbadati v hrbtu, sva začela iskati šport, ki bi nama pomagal odpraviti bolečine. Začela sva zahajati v hribe, a sva kmalu ugotovila, da je to premalo, da s tem ne odklopiva glave, zato sva leta 1989 začela plezati. 

Ledno plezanje sva odkrila leta 1992, predvsem zato, ker sva pozimi imela več časa kot poleti. Z lednim plezanjem se takrat v Sloveniji ni ukvarjal še nihče. Spomnim se, da je Andrej takrat izjavil, da ga skala nikoli ni marala, led pa še kar, ker da je močan in bolj lesen, kar je bilo za plezanje na ledu super.

Takrat me je pod svoje okrilje vzel Janez Jeglič - Johan, ki si je zadal, da bo iz mene naredil ledno plezalko in da bova hodila na tekme. In tako je tudi bilo. Trenirala sva zelo natančno. Pošiljal me je v tanek led, v slab led. Mislim, da sem takrat imela 35 let.

Zanimivo je, da sem Johanove besede povsem spontano ponotranjila in leta pozneje začela uporabljati tehniko, o kateri mi je govoril že leta prej, a takrat takih gibov še nisem zmogla. 

Johan je bil tisti, ki je zaslužen za to, da sem razvila nekoliko drugačen pogled na led. Zato sem bila pozneje tako uspešna v ženskih navezah. Ker sem na tekmovanjih v lednem plezanju razvila tehniko, ki je takrat skoraj nihče ni uporabljal.

"Ledno plezanje se je zaradi pomanjkanja ledu z leti nekoliko spremenilo, tekmovanja pa so se z ledu preselila na lesene konstrukcije, ki so izjemno zahtevne," pojasnjuje sogovornica. V Sloveniji je edina taka stena v Domžalah. Foto: Urban Urbanc

Kako domači smo si s to zvrstjo plezanja v Sloveniji?

Ledno plezanje se je zaradi pomanjkanja ledu z leti nekoliko spremenilo, tekmovanja pa so se z ledu preselila na lesene konstrukcije, ki so izjemno zahtevne. Tekmovalci so postali tako močni, da je plezanje po slapovih zanje postalo premalo zahtevno. Morda bi bilo v naravi izvedljivo le hitrostno plezanje, kot ga na primer organizirajo v soteski Mlačca v Mojstrani.

Ledno plezanje je nišna panoga, saj vanj ne moreš pritegniti množice otrok. Otroci ne morejo začeti plezati na tak način, z derezami in cepini, to je zanje prenevarno. Ledno plezanje je obrobni šport, ki je v nekaterih državah, kot sta Koreja in Rusija, zelo razvit.

V Sloveniji se v novembru in decembru kar nekaj ljudi ukvarja z lednim plezanjem, je pa težava, ker se marsikdo ne želi javno izpostaviti in ne mara tekmovati.

Kako angažirani ste danes v lednem plezanju?

Kot organizatorka, kot mednarodna sodnica, kot nekdo, ki nenehno spodbuja, da se nekaj naredi. Pri tem bi rada omenila tudi Majo Šuštar, ki je zelo dobra promotorka lednega plezanja.

Stena v Domžalah, ki je prva drytooling umetna stena v Sloveniji, je v letih 2017 in 2018 gostila evropsko prvenstvo v lednem plezanju. Foto: Urban Urbanc

Če bi lahko izbirali, kateri kraj bi izbrali kot najboljšo lednoplezalno lokacijo?

Začela bi s Palenkom, to je slap za hotelom Plesnik, ker je to najlažje. Med zadnjimi slapovi, ki sem jih preplezala pred presaditvijo, je bil Tominčev slap. Kar modra usta sem imela, tako mi je zmanjkovalo kisika.