SiolNET. Avtomoto Zgodbe
7,61

termometer

  • Messenger
  • Messenger
S suzukijem ignisom po stari cesti prek Velebita

Doživite cesto z najlepšimi razgledi na Hrvaškem #foto

7,61

termometer

Majstorska cesta suzuki ignis
Foto: Aleš Črnivec

Prek 1.045 metrov visokega makadamskega prelaza Mali Alan na Velebitu sem se popeljal že večkrat. Prvič še v "jugi" z vojaškim džipom, nazadnje pa s suzukijem ignisom. Vmes so bili trije SUV, en motor in dvakrat kolo. To je cesta vseh cest, cesta, polna zgodb, dve stoletji stara vrhunska tehnična stvaritev, cesta z najlepšimi razgledi … Vzdevek Majstorska cesta je v čast graditelju majorju Knežiču dobila na odprtju pred skoraj 200 leti.

Svečana otvoritev nove ceste je bila 4. novembra 1832, torej bo prihodnji mesec ta lepotica praznovala 187 let. Svečana otvoritev nove ceste je bila 4. novembra 1832, torej bo prihodnji mesec ta lepotica praznovala 187 let. Foto: Aleš Črnivec Leta 1832 je bila pod okriljem Habsburške monarhije uradno odprta cesta med Svetim Rokom in Obrovcem, s čimer je stekla poštna povezava med Dunajem in Zadrom. Odločitev o gradnji je padla natančno pred dvesto leti, dela pa so začela leta 1825. Takrat je bil to neverjeten gradbeni podvig, saj je bila cesta vklesana v prepadne velebitske stene, in to z največ 5,5-odstotnim naklonom in krivinami serpentin, ki so jih lahko zvozile četverovprežne poštne kočije.

Ko si voznik oddahne od lepote narave z izjemnimi panoramskimi razgledi na kanjon Zrmanje in veličastne Tulove grede, lahko občuduje tehnične podrobnosti ceste. Posebej izstopajo številne serpentine, podprte s kamnitimi bloki, ki že dve stoletji kljubujejo času, mrazu, vročini, dežju, snegu, burji … Da, burji, na Malem Alanu sem doživel tudi takšno z 200 kilometrov na uro.

Začetek skozi gozd

Pot iz Like oziroma od Svetega Roka proti Velebitu sprva ne obeta veliko. Šestim kilometrom asfalta sledi bolj grob makadam, ki se zmerno vzpenja skozi gozd, pri čemer ima cesta en sam 180-stopinjski ovinek. Mali Alan, 1.045 metrov nad morjem, pokaže povsem drugačno sliko. Drevesa oziroma sploh rastlinje se umakne skalovju, svet se odpre. Pot poteka še dva ali tri kilometre po planoti s pokončnimi čudno oblikovanimi skalnatimi izdelki narave, iz katerih domišljija ustvarja različne podobe po okusih obiskovalcev.

Najboljše je prihranjeno na točki, kjer se Majstorska cesta spušča po serpentinah navzdol. Silne gladke stene in kamnita površina so filmarjem ustrezale kot kulisa divjega zahoda, seveda pa kamer niso usmerjali proti jugu, kjer se zablešči morje z otoki nad Zadrom. Slikovit kanjon Zrmanje spodaj je kot na dlani, pod serpentinami se avtocesta s tuneloma zarine v pogorje Velebita. Češnja na torti so Tulove grede, enkratna stvaritev narave, ki se dviga 200 metrov nad cesto.

Majstorska cesta suzuki ignis Foto: Aleš Črnivec

Med vijuganjem z največ 5,5-odstotnim naklonom se Majstorska cesta spušča proti Obrovcu. Med vijuganjem z največ 5,5-odstotnim naklonom se Majstorska cesta spušča proti Obrovcu. Foto: Aleš Črnivec

Prvih 6 in zadnjih 12 kilometrov ceste so uspeli pokvariti z asfaltom, osrednjih 20 pa je kot spomenik tehnične kuture ohranjenih v identičnem stanju. Prvih 6 in zadnjih 12 kilometrov ceste so uspeli pokvariti z asfaltom, osrednjih 20 pa je kot spomenik tehnične kuture ohranjenih v identičnem stanju. Foto: Aleš Črnivec

Majstorska cesta postala zaščiten spomenik

Ko sem 41 kilometrov med Svetim Rokom in Obrovcem prevozil prvič, je bila cesta v celoti makadamska. Izbral sem jo po naključju, ker sem preostale prelaze prek Velebita pač že prevozil. Začetek, kjer stoji tabla Majstorska cesta, je že več let asfaltiran, osrednjih 20 kilometrov pa je makadamskih v identičnem stanju, kot je bilo ob gradnji.

Zdi se, da bo tako tudi ostalo, saj je hrvaško ministrstvo za kulturo cesto zaščitilo kot kulturni spomenik in s tem preprečilo gradbene posege, ki bi dvesto let stare dosežke nedvomno pahnili v pozabo. Ne smemo pozabiti, da so takrat uporabljali zgolj kladiva, dleta in samokolnice, kar pomeni delo z golimi rokami.

Indijanski poglavar Winnetou in Old Shaterhand

Slikovita območja Tulovih gred in kanjona Zrmanje so filmarji izbrali za snemanje po zgodbah nemškega pisca Karla Maya, ki je poveličeval sebe v vlogi Old Shaterhanda. Nad kanjon reke še danes prihajajo nemški turisti, ki skupaj z domačini vedo povedati, da je tudi pokojni Pierre Brice pogosto obiskoval kraje, kjer je odigral vlogo indijanskega poglavarja.

Napis na tabli je posvečen indijanskemu poglavarju, ki ga je Karl May v svojih zgodbah imenoval Winnetou. Filmski igralec Pierre Brice, ki ga je upodobil, se je pogosto vračal pod Tulove grede in v kanjon Zrmanje ter druge lokacije, kjer so snemali filme o Winnetouju in Old Shatterhandu. Napis na tabli je posvečen indijanskemu poglavarju, ki ga je Karl May v svojih zgodbah imenoval Winnetou. Filmski igralec Pierre Brice, ki ga je upodobil, se je pogosto vračal pod Tulove grede in v kanjon Zrmanje ter druge lokacije, kjer so snemali filme o Winnetouju in Old Shatterhandu. Foto: Aleš Črnivec

Pogled na Tulove grede skozi ruševino stavbe, v kateri so nekdaj prenočevali popotniki, stalno pa je nudila bivališče žandarjem in vzdrževalcem ceste. Pogled na Tulove grede skozi ruševino stavbe, v kateri so nekdaj prenočevali popotniki, stalno pa je nudila bivališče žandarjem in vzdrževalcem ceste. Foto: Aleš Črnivec

Nevarnosti na cesti prek Velebita več ni

Pred sto in več leti so težave povzročali razbojniki, ki so napadali poštne kočije in popotnike, in takrat so tudi res padale žrtve. Med poznejšim spopadom dveh nekdaj bratskih narodov je poleg Tulovih gred potekala fronta, ob kateri sta obe strani nameščali mine. Še po vojni so zahtevale nekaj smrtnih žrtev, dokončno pa so jih "počistile" nesrečne ovce, tako da danes na vsej trasi ni več opozorilnih tabel. Občasno pa povzroča neprijetnosti močna burja, ki lahko odtrga kakšna neprevidno odprta vrata. Vozil naj ne bi prevračala, saj sem gor ne zaidejo tovornjaki s ponjavami, za avtodome pa tukaj tudi ni primerno.

Podobnost z našo ljubeljsko cesto

Majstorska cesta me spominja na staro ljubeljsko cesto, ki sicer zaživi le enkrat na leto, ko se po njej zapodijo starodobniki. Obe spadata med spomenike tehnične kulture, ki dokazujejo, da so ljudje pred dvema stoletjema znali zgraditi ceste na terenih, za katere bi še danes trdili, da je to tudi z današnjo mehanizacijo nemogoče. Ljubeljsko cesto so rešili pred propadom ljubitelji avtomobilizma, ki so obudili spomin na čase, ko je slovela kot edinstvena cesta za najprestižnejša avtomobilska in motoristična tekmovanja. Po drugi strani pa panoramska Majstorska cesta počasi pridobiva veljavo kot zanimiva in adrenalinska turistična destinacija za pohodnike, plezalce in kolesarje.

Majstorska cesta suzuki ignis Foto: Aleš Črnivec

Majstorska cesta suzuki ignis Foto: Aleš Črnivec

Majstorska cesta suzuki ignis Foto: Aleš Črnivec

Komentarji

2

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • metodB / 14.10.2019. ob 11:46 0 0

    Nekaj me zanima: nimam terenca niti pogona 4x4, pač pa Toyoto Auris. Je problem prevoziti to cesto z mojim avtom? Hvala za mnenja in lep pozdrav, Metod

    0 0
  • MarkJurko / 07.10.2019. ob 20:54 +1 - 1

    In zaradi te ceste naj bi se peljal na Hrvaško. Ni šans.

    +1 - 1
delitve: 3
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin