Nissan micra 1,2

Ljubka žabica je v prejšnjem desetletju osvojila številne Slovenke

Preden se lotimo prenove, odstavek o micrini preteklosti in predhodnici, ki je pri Slovencih še danes zelo dobro zapisana. Micra je namreč tisto vozilce, ki je proti koncu svoje poti prejšnje generacije nekaj kratkih let zapeljala presenetljivo veliko število kupcev. Upravičeno, in sicer zaradi primerne cene in prisrčnega videza. Ni bila klasična lepotica, bila pa je prepoznavna. Ljubka žabica je skupaj z neprimerno dražjim minijem zlahka ohranjala naziv najbolj prepoznavno oblikovanega malčka druge polovice prejšnjega desetletja.

Utrdila je že tako trdne temelje (uspešna je bila tudi generacija pred njo) ter jih kronala z izvedbama CC in 160 R, bolj športno različico, z natančno nič bočne opore, a igrivo nastavljenim podvozjem. In potem je prišlo leto 2010. Nissan je ideje o radikalnem videzu, ki je tretjo generacijo naredil tako posebno, opustil in micra se je, tudi zaradi krčenja avtomobilskega trga, umaknila v sivo povprečje.

Tudi četrto generacijo smo pohvalili …

Trivaljnik se je izkazal za relativno varčnega, varnost je bila na visoki ravni, udobje izrazito. A manjkal je šarm. Nissan se je po treh letih odzval s prenovo, namenjeno predvsem poživitvi zunanjega videza in pusto oblikovane armaturne plošče.

Namenili so ji popolnoma novo masko z integriranim logotipom znamke v zgornjem delu satovja, meglenkam ponudili zatočišče v na novo oblikovanih obrobah in spremenili obliko žarometov.

Znotraj je razlika še očitnejša. Nissan se je vključno s ceneno plastiko znebil zgornjega dela sredinske konzole, star radio nadomestil s sodobnejšim in spremenil obliko sredinskih zračnikov. Prej sta bila okrogla, zdaj sta štirioglata.

Spremembe micri godijo. Še zmeraj velja, da je veliko plastike (pre)trde, a micra po novem vseeno deluje malenkost bolj odraslo. Brez dvoma je tudi bolj fina, četudi na račun večkrat grajane črne lakirane plastike. In, da ne pozabimo – pri predhodnici nismo našli 12-voltne vtičnice, zdaj se je pojavila ob vznožju sredinske konzole, na sovoznikovi strani. Hvalimo.

Na cesti ostaja prijetno mehka in okretna

Športnosti od nje seveda nismo zahtevali, a poudarjamo, da znajo sodobni malčki tudi oboje – udobno čez grbine in hitro skozi zavoje. Trivaljnik je, podobno kot praktično vsi tovrstni pogonski agregati, prepričal z odzivnostjo in značajem.

Osebno, priznam, se kdaj pa kdaj, tudi po desetih letih testiranja avtomobilov, še zmeraj zalotim, kako v prostem teku pohodim stopalko za plin in pomislim na miniaturnega porscheja. Zvok trivaljnika je nalezljivo prijeten. Tudi porabila ni veliko. 6,1 litra na sto kilometrov oziroma tri decilitre manj kot pred prenovo.