Mercedes-benz C 220 d coupe – kupe s slovenskim občutkom za estetiko

O povezavi z Robertom Lešnikom že vsaj desetkrat. Pa bomo tudi enajstič …

O Lešnikovem oblikovalskemu pečatu smo v zadnjih nekaj letih pisali in tudi z Robertom, pa celo njegovim očetom, razglabljali že vsaj desetkrat. Pa vendar je ob pogledu na kupejevsko izvedbo razreda C ravno to temo nemogoče ignorirati. Kupeje, prej kot karkoli drugega, prodaja videz. Oči imajo v tem primeru monopol nad uporabo ali neuporabno denarnice.

C coupe v grobem povzema poteze, ki jih je pred časom tako samozavestno vpeljal S coupe in oblikovno estetiko visoke ravni prinaša na razmeroma dostopnih 34 tisoč evrov. V tem primeru je govora o vstopnem bencinskem motorju z 1,6-litra delovne prostornine in 115 razpoložljivimi kilovati.

Težko boste našli koga, ki bi trdil, da ni privlačen, še težje koga, ki bi bil prepričan, da je bil razmeroma pozabljiv predhodnik lepši. Zdi se, da je Mercedesovemu oblikovalskemu oddelku uspelo združiti ravno pravšnjo mero elegance in športnosti, ki zaradi paketa zunanjosti AMG line (3.016 evrov) pomeni še večjo raven zaželenosti. Foto: Ciril Komotar

Dizel s posluhom za športne voznike

Testni primerek je v smislu zmogljivosti svojo privlačnost nadgradil z za 15 kilovatov zmogljivejšo in 4.350 evrov dražjo dizelsko osnovo, ki jo že dobro poznamo. 2,1-litrski motor je v večini pogledov izvrsten. Med njegove največje prednosti ponovno štejemo prožnost in veliko veselje do vrtenja (beri: ima posluh za športne voznike). Sploh ker je združen s ta hip enim najboljših samodejnih menjalnikov – devetstopenjskim menjalnikom 9G-TRONIC. Izdelek smo pohvalili že večkrat – nazadnje pred kratkim v ultra prestižnem S cabrioletu in športnem SLC-AMG.

Foto: Ciril Komotar

Grajamo glasnost motorja, ko avtomobil miruje. Medtem ko voznik in potniki sedijo v izvrstno zatesnjeni kabini, tisti zunaj upravičeno dvigajo obrvi. Živahen štirivaljnik pa se je odkupil z odlično porabo. Povprečje skoraj ne glede na način uporabe ni preseglo 6,6 litra – ob tem poudarjamo, da je šlo pri vožnji za uravnoteženo zmes mesta, avtoceste, podeželja in športne vožnje. Če tej enačbi odštejete avtocesto in podeželje, se poraba lahko zavihti nad sedem – urbano okolje pač terja davek, a ni porazno hud. Tudi zato smo z veseljem sprejeli sodelovanje s tistima srebrnima ročicama za volanom ter kupeju zavore in pnevmatike ogreli pogosteje, kot se za tako eleganten avtomobil sploh spodobi. Menjalnik je odziven, hiter, obenem pa se z nezaznavnim delovanjem med umirjeno vožnjo skrije v ozadje. Hvalimo.

Kupec naj posluh za estetiko pokaže še v konfiguratorju 

Njegova kabina je imenitna. Najprej pohvala človeku, ki je v konfiguratorju izbral kombinacijo temnega usnja s temnim  lesom – eleganca karoserije s takšnim dodatkom v kabini dobi še dodaten zagon. Občutku prestiža doda tudi pravi, brušen aluminij (footografiji 15 in 16). Sicer pa obliko kokpita C coupe povzema po limuzini oziroma karavanu, zato za drugačen občutek pravzaprav poskrbi le nekoliko nižji položaj sedenja, ki je, mimogrede, odlično. Malo zato, ker Mercedesovi inženirji pač dobro poznajo in dosledno upoštevajo ergonomske zapovedi, malo pa zato, ker so bili sedeži v testnem kupeju udobni in športni hkrati. Niti enkrat se nam ni zahotelo po dodatni meri opore telesa v zavojih in niti enkrat ne sam ni zdelo, da bi to vrglo senco na udobje. Toliko o sprednji vrsti.

O kakovosti kabine ni dvoma. Med najboljše smo jo umestili že pri testu limuzine, enako trdili pri testu karavana. Pomislek namenjamo le vmesniku, ki je zgolj soliden, ne pa odličen kot njegova kabinska okolica – menijska struktura se zaradi nekaterih dobro skritih podmenijev za silo še upira zobu časa. Pričakovali smo tudi kamero za pomoč pri vzvratni vožnji – vozniki tako imenitnih kupejev ne bi smeli pričakovati le klasičnih tipal. Foto: Ciril Komotar

Zadaj se stvari zaradi kupejevskih lastnosti, povezanih s padajočo streho, in prostorske skromnosti razumljivo zapletejo. V drugo vrsto ni najlažje priti in povprečno velika odrasla oseba se bo tam zaradi pomanjkanja prostora za glave in kolena počutila utesnjeno. Otroci in tisti manjši od meter in 70 centimetrov se ne bodo pritoževali. Kupejevska oblika terja davek tudi pri preglednosti, a, verjemite, lastnikov to ne briga.

Na cesti občutno boljši in športnejši od predhodnika

Foto: Ciril Komotar

Pelje se zelo zelo dobro, veliko bolje kot predhodnik in zlahka opravlja tudi vlogo dolgoprogaša. Nagibanja je malo, podvozje spodbuja k dinamični vožnji, oprijema je veliko, morda celo preveč. Nekoliko lahkotnejši zadek bi poudaril njegovo sicer igrivo plat. Ob tem velja poudariti, da je C coupe na voljo z zračnim vzmetenjem. Njegov limuzinski brat je bil avtomobil, ki je to prednost v segment vpeljal prvi. Kabina je med vožnjo pohvalno tiha.

Da ponuja kar pet voznih programov (evo, comfort, sport, sport+ in individual), je pričakovano, pa tudi pohvalno, ker so razlike med programi dovolj izrazite. Večino časa sem prevozil v programu individual – krmiljenje sem imel nastavljeno na športno (v običajnem načinu manjka natančnosti), odzivnost pogonskega sklopa pa na comfort.

Njegova opremljenost, predvsem aktivno-varnostna, je na ravni limuzine in karavana. Doplačljivi LED-žarometi (2.034 evrov) so lahko vzor večini tovrstnih izdelkov, v samodejnem načinu pa se niso z motečim svetenjem v oči nasproti vozečih zmotili niti enkrat. Če so ti doplačljivi, opozorilnik pred trkom z zavornim asistentom, ki je sposoben predvideti nevarnost trka z mirujočimi predmeti med 7 in 70 kilometri na uro, premikajočimi pa med 7 in 250 kilometri na uro, ni. Dolgi vožnji doda pomirjujoč dejavnik. Foto: Ciril Komotar