Husqvarna CR 125

Dvotaktna tehnologija živi

Kdor je mislil, da bodo dvotaktni motocikli izumrli, se je zmotil. Čeprav okoljevarstveniki, proizvajalci, krovne dirkaške zveze in celo vozniki niso več naklonjeni dvotaktni tehnologiji, je tudi nova husqvarna CR 125 dokaz, da obstajajo izjeme in to z razlogom.

Dvotaktni pogonski sklop imajo namreč eno veliko prednost: relativno veliko moč pri majhni prostornini in posledično so lahkotni v vožnji zaradi majhnih (vztrajnostnih) mas. Seveda pa je dvotaktna tehnologija primerna predvsem za dirkaško uporabo, saj zahteva nekoliko več servisiranja in okoljevarstvene norme izpolnjuje le še pri majhnih prostorninah.

CR125 2013 je praktično povsem nova

Pri novi 125-kubični husqvarni po nekaj letih premora ne moremo govoriti, da je le izboljšana, saj je v vseh ključnih elementih – okvir, vzmetenje, zavore in komponente pogonskega sklopa (nov Mikunijev uplinjač) – to nov motocikel.

Nov je okvir, ki je iz krom-molibdena, kar skrbi za togost in majhno maso. Zavore na novi generaciji husqvarnine "male" kroske so sedaj Brakingove s klasičnim (neplavajočim) zavornim kolutom 260 (oziroma 240 zadaj). Zaviranje je hidravlično s spremenljivo čeljustjo.

Sprednje vilice so 48-milimetrske Kayabine z gibom trideset centimetrov in nastavitvijo tako potega kot potiska. Čeprav gre za najmanjšo husqvarno, to ni igrača, ampak pravi "dirkalni" motocikel s popolnimi možnostmi nastavitve, tudi zadnjega vzmetenja, kjer trpi hidravlični blažilnik Sachs s štiri milimetre manjšim gibom, kot jih imajo sprednje vilice.

Prednosti najmanjše husqvarne

Ko husqvarno CR 125 zapodimo po motokrosistični stezi, je takoj jasno dvoje. Tako majhna prostornina v nizkih obratih ne deluje prepričljivo, kar je seveda logično. Zato je potrebno vrtenje in predvsem veliko dela z menjalnikom.

To lahko sprejmemo z navdušenjem kot pravo dirkaško komponento vožnje ali pa (če smo ljubitelji štiritaktnih motorjev) to razumemo kot slabost, saj malo navora v nizkih vrtljajih ne daje potuhe in ne olajša vožnje.

Druga stvar je lahkotnost. Tako v ovinkih in še posebej v skoku je izredno lahkotna v vožnji, omogoča popravljanje smeri in daje občutek, da smo mi tisti, ki obvladamo motocikel, tudi če nismo vrhunski krosisti. Poleg majhne vztrajnostne mase bata je namreč tudi dejanska masa motocikla majhna – le 94 kilogramov.

Primeren za začetnike ali ne?

Paradoks dvotaktnega motokros motocikla je v tem, da je po eni strani zelo primeren za začetnike, saj je lahkoten v zraku ter povsem nezahteven in pohleven v nizkih vrtljajih.

A po drugi strani je, če ga zavrtimo do konca, podivjana zverca in zaradi hitrega prirastka moči na koncu motornega delovanja vožnja z njim na težkem terenu ni lahka. Toda za vozniško napredovanje v motokrosističnem razvoju to sploh ni slabo.