Dacia dokker 1,2 Tce stepway – veliko prostora in atraktivna podoba

Dokler ni prišel dokker …

… je bil naziv stepway rezerviran za sandera, pred kratkim pa smo poročali, da so ga razširili tudi na lodgyja. Na vpadljivi modri barvi testnega vozila so izdatno izpostavljene črne zaščitne terenske plastike vsenaokrog, svetleče strešne letve, spodnje naletne površine, obrobe žarometov, ne nazadnje tudi 16-palčna lita platišča.

V notranjosti sicer še vedno ostaja trdo plastičen, gola pločevina spominja na "katrco", zato pa je armaturna plošča modro olepšana, izboljšano oblazinjenje pa je prav tako modro prešito.

Turbomotor za boljše stopnje opreme

Večno dilemo o izbiri bencinskega ali dizelskega motorja predstavlja zgolj običajni dokker, stepway pač ne. Od bencinarjev je na voljo samo z 1,2-litrskim turbomotorjem, ki cenovno zaostaja za dizlom le za 400 evrov. To je precej manj od običajne razlike med motorji na bencin in nafto.

Bencinskemu dokkerju z osnovno opremo ambience pripada samo 1,6-litrski motor, tako da je precej močnejši 1,2-litrski Tce v testni različici stepway kar 2.600 evrov dražji. S 115 "konji" se lepo ujema z dinamično pojavo in kljub terenskim oblogam ne prav robustnim videzom avtomobila.

Serijski indikator motorja Tce predlaga višjo prestavo pri dva tisoč vrtljajih, kjer je vrednost navora največja, voznika pa opozori tudi, kadar so vrtljaji prenizki. Merilnik vrtljajev nima rdečega polja, s priganjanjem do pet tisoč pa bi stotica padla že po enajstih sekundah! Petstopenjski menjalnik oziroma končni prenos omogočata vožnjo s 130 kilometri na uro pri povsem znosno hrupnih tri tisoč vrtljajih.

Na morje z osmimi litri

Med vožnjo iz Ljubljane na morje po avtocesti večinoma s tempomatom na 133 (to je natančno 130 kilometrov na uro – pohvala natančnosti merilnika) je potovalni računalnik nameril povprečje 8,0. S hitrostjo največ 90 kilometrov na uro smo se vrnili po vzporedni cesti, pri čemer je poraba znašala 6,0. Ker je morje 300 metrov nižje, bi bila poraba med izhodišči enake nadmorske višine vsaj pol litra večja, v nasprotni smeri pa ustrezno manjša.

Na mestnem delu testnega kroga (izbrali smo eco mode) smo se približali tovarniškemu podatku, ki navaja 7,1 litra na sto kilometrov (dokker deluje brez sistema start-stop). Ker se nam to v zadnjem času večkrat dogaja, je mogoče, da so proizvajalci podatke o porabi začeli objavljati previdneje. Aja, testni krog! 7,0, to je dober liter več kot dizel pred dvema letoma, kar za kombinirano vozilo pri dani aerodinamiki sploh ni slabo!

Kaj vemo že od prej

Dokker je prostorno nizkocenovno kombinirano vozilo, ki lahko služi udobnemu prevozu odraslih oseb, lahko je družinski ali prilagodljiv delovni avtomobil z veliko prostora in nosilnostjo 600 kilogramov. Varčevanju z opremo se stepway ne more izogniti. Nastavitev žarometov po višini je mehanska, enako tudi preklop na notranje kroženje zraka, s plastiko prekrit volanski obroč ni nastavljiv po osi, trda plastika pušča golo pločevino (spomin na "katrco") … Po drugi strani pa preseneti, na primer z amortizerjem, ki podpira pokrov motorja.

Med vožnjo se ne brani slabih površin, na avtocesti je glede na svoje aerodinamične lastnosti dovolj varčen, zmoti pa ga bočni veter. Volanski prenos s 3,3 zavrtljaja med skrajnima legama je renaultovsko klasičen, prav tako tudi trmasto neosvetljeni stikali tempomata na volanskem obroču in neergonomska izbira stikala za vklop/izklop.