Alfa Romeo giulietta 1,4 TB sportiva QV

Zelena štiriperesna deteljica na vsako alfa romeo

O privlačnosti italijanskih avtomobilov, tudi tistih znamke Alfa Romeo, smo v zadnjem času že veliko natipkali. Predvsem zaradi prahu, ki ga v tem trenutku dviguje peresno lahka 4C. Zlahka pa pozabimo, da Alfa Romeo privlačen paket ponuja tudi v golfovem razredu. Še posebej, če je nad prvim blatnikom nalepljena zelena štiriperesna deteljica (quadrifoglio).

Pred tremi leti smo jo postavili na prvo mesto. Pred passata in A1.

Včasih je označevala izključno najzmogljivejše izvedbe alfe romeo, zdaj se z deteljico lahko kitijo tudi povsem običajne giuliette. Skladno s podobnimi paketi pri tekmecih smo občudovali aluminijaste stopalke z logotipom znamke, s konicami prstov tipali rdeče šive, deteljico gledali na pragovih in enoglasno trdili, da tako lepa platišča lahko naredijo le pri Alfi Romeo.

Priznamo, objektivnost prejšnjega odstavka je letela skozi okno že tam nekje pri rdečih šivih, zato, da ne zaidemo, spomnimo na dejstva, ki giulietto v marsičem postavljajo ob najboljše v segmentu. Navsezadnje je naše uredništvo leta 2010 v glasovanju za slovenski avto leta 2011 na prvo mesto ni postavilo zaman! Pred volkswagna passata, opel merivo, citroëna C3/DS3 in audija A1.

Kljub temu ni brez napak. Zdaj so očitnejše kot pred tremi leti.

Podprta s športnim paketom ali brez njega, zamerimo ji pomanjkanje opremljenosti z aktivnovarnostnimi elementi in drugimi tehničnimi pripomočki, ki so pri najboljših v segmentu v tem času postali nekaj povsem običajnega. Je pač tako, da se avtomobil sodi po najboljšem, kar ponuja, ne po goli osnovi. Kje so pametni tempomat, samodejno zaviranje v sili, opozorilnik za vozila v mrtvem kotu, sistem za aktivno preprečevanje nenamerne menjave voznega pasu, opozorilnik pred utrujenostjo, kje je sistem samodejnega parkiranja?

Stvari se vendarle počasi premikajo naprej. Na preteklem avtosalonu v Frankfurtu je dobila osveženo notranjost in pridobila nujno potreben multimedijski vmesnik.

Nazaj k testnemu vozilu ...

Rdeče zavorne čeljusti in platišča skrbijo za prvi vtis, kabina za drugega. Privlačni sedeži izstopajo zaradi rebrastih naslonjal in rdečih šivov (športni paket), velika stikala klimatske naprave, ki so v nekaj letih nekako našla pot tudi v fiata 500 L in velika "kugla" na vrhu ročice (odličnega!) menjalnika poudarjajo vozniški/praznični ambient.

Sedežem manjka malenkost bočne opore, položaj za volanom sem našel zlahka, nekateri drugi člani uredništva nekoliko težje. Prostora na klopi je dovolj tudi za večje, še zmeraj pa grajamo težaven dostop do velikega vrtljivega stikala za nastavitev naklona naslonjal. Prtljažnik je s 350 litri povprečno velik, v sprednjem delu kabine manjka odlagalnih površin.

Moči je dovolj, manjka značaja!

S 125 kilovati (170 "konjev", da ne boste računali) je trenutno druga najzmogljivejša med giuliettami. Hitrejša je le tista z 235 "konji". Na papirju je urna, do sto pospeši v manj kot osmih sekundah. Moči je torej dovolj, da je spodobno hitra, zaradi načina dostave navora pa ji manjka eksplozivnosti.

Naraščanje navora ob pospeševanju je konstantno, zelo podobno kot pri atmosferskih motorjih. Takšno uglajenost je pri prisilno polnjenih motorjih težko doseči, a pri giulietti na račun razburljivosti. Motorju pač manjka značajske barvitosti. Morda bi pomagal glasnejši izpuh. In mimogrede, že dolgo nismo videli privlačnejšega zaključka izpušne cevi. Preprost, pravilen kromiran krog. Lepo.

Krmiljenje otrdi, ne da bi izgubilo komunikativnost

Kot običajno, hvalimo vse tiste spremenljive karakteristike, povezane s (serijskim) stikalom DNA, katerega prednosti smo zaradi izrazito športnega značaja tokratnega testnega avtomobila izkoriščali veliko pogosteje kot pri testu relativno umirjene, najšibkejše bencinske izvedbe.

Ob vklopu programa dynamic postane motor izraziteje odziven, stabilizacijski sistemi posredujejo z zamikom, krmiljenje otrdi, a ne izgubi komunikativnosti. Kljub športnosti ne zanemarja udobja in na splošno velja za dober vozniški kompromis med čvrstim in udobnim.

Številne minuse včasih "spregledamo", ker je giulietta pač alfa.

Ali pa je to samo zato, ker so vsi plusi tako izrazito močni. Vemo, ni prav, se ne spodobi. Morda zato, ker Italijani pač veliko bolje od večine drugih razumejo, kaj je to romantika. Njeno posebnost povzema klasična Alfina "finta". Med obema velikima merilnikoma, nad dvema malima, po italijansko piše benzina in acqua.

Dovolj, da se kotička ust tudi ob hitro padajoči igli merilnika zaloge goriva obrneta navzgor. To znajo smo Italijani. Olupijo te, ti pa se smejiš. No, ne ravno olupijo. Pretiravamo zgolj v želji po uskladitvi z njenim značajem. Kakšen liter manjšo porabo smo vendarle pričakovali. Devet litrov in pol je popila na testu in če bi bilo športne vožnje manj (ne znamo pa svetovati morebitnim kupcem, kako naj se uprejo vabilom odličnega podvozja in krmiljenja), bi lahko pokurili le osem litrov oziroma kak deciliter več od najšibkejše bencinske izvedbe s 105 "konji".

Če pa še zdaj ne razumete …

… bo tole rešilo zagato. Ali naročiš pizzo štirje letni časi (zadržani predstavniki segmenta z golfom na čelu) ali pa kraško s pršutom in tabascom (giulietta s športnim paketom). Veš, da boš žejen še ves dan, da te ponoči čaka vsaj dvakratno romanje k pipi, veš, da boš večkrat preklel (pre)slan pršut. Ampak ko naslednjič odpreš meni v piceriji, tudi veš, katero boš spet izbral …