Oplov prostorski tetris

S pionirsko zafiro sedeža 6 in 7 prvič v ravno dno

Zlaganje sedežev v ravno dno je danes nekaj tako samoumevnega kot gledanje neposrednega prenosa olimpijskih iger prek spleta. Pred letom 1999 pa je ideja o čem podobnem mejila na znanstveno fantastiko.

Pred prvo umestitvijo pametne in predvsem priročne rešitve v Oplovega enoprostorca so se bili vozniki večjih enoprostorskih vozil prisiljeni spopadati s fizičnim z odstranjevanjem nadležno težkih sedežev iz potniških kabin. Boleli so križi, ščipalo je prste in iz ust so nenadzorovano letele kletvice. Veliki in okorni sedeži so zahtevali svoj prostor v garažah, ali huje, v stanovanjih. Sistem flex7 je bil prvi, sledile so druge avtomobilske znamke – pravzaprav skoraj vse.

Storjen je bil prvi korak na poti k uporabnejši mobilnosti in brošure avtomobilskih proizvajalcev so se začele polniti s stavki, kot je: "Zlaganje sedežev z enim potegom!"

Opel je filozofijo flex vztrajno nadgrajeval. Leta 2003 je takrat popolnoma novi merivi namenil oznako flexspace in uporabnikom omogočil preobrazbo iz pet- v dvosedežnika z le nekaj potegi. Dve leti pozneje je druga generacija zafire razpolagala z razporeditvijo druge vrste v razmerju 40 : 20 : 40, sistem flex7 pa je bil optimiziran in dodatno poenostavljen. Sedeži druge vrste zafire so se s prihodom tretje generacije v popolnoma ravno dno prvič zložili leta 2011.

V zadnji odbijač integrirani nosilec za kolesa je prvi zvezdnik flex tehnologije

Opel je zgodbo flex leta 2006 nadgradil z bržkone najbolj prepoznavnim pripomočkom – nosilcem flexfix za kolesa, integriranim v odbijač – rešitvijo zaradi katere, o tem smo prepričani, se konkurenčne znamke praskajo po glavi in se jezijo, zakaj ideja ni zrasla na njihovem zelniku.

Ironično, sistem flexfix se je prvič pojavil v malčku, opel corsi, in v dobrih osmih letih z izjemo insignie in tovornega programa, postal del doplačilne opreme pri domala vseh Oplovih modelih – tudi najmanjšem adamu.

Rešitev smo temeljito preizkusili tudi na Avtomotu. Hvalili smo preprostost uporabe in grajali dejstvo, da se mora z doplačilom flexfixa kupec odreči vlečni kljuki. V tem primeru se zdi, da je Opel vzorno sliko v zadnjem trenutku omadeževal z nepotrebno packo.

Razumemo omejitve zaradi arhitekturne zasnove sistema in njegove umestitve v odbijač oziroma pod zadek vozila, a verjamemo, da so Oplovi inženirji sposobni najti rešitev, ki bi omogočala integracijo vlečne kljuke kljub flexfixu.

Omeniti moramo tudi dodatne izpeljanke zgodbe flex.

Flexdoors – rezerviran izključno za merivo in poudarja odpiranje zadnjih vrat v nasprotno smer, s čimer je dostop do klopi poenostavljen in izboljšan.

Flexfloor – izkoriščanje prednosti dvojnega dna prtljažnika in možnost vpetja v treh višinah v korist povečanja prilagodljivosti opel astre.

Flexrail (meriva in zafira) – priročna in nadvse uporabna implementacija drsečega sredinskega grebena s prilagodljivim nastavljanjem položaja posameznih odlagalnih površin.