O Citroënovi žabi, sladoledu in bronastem olimpijcu

Spet v Pariz? Blagor ti ...

Torej, Pariz. V bienalni izmeni gostitelj najbolj obiskanega avtomobilskega salona na svetu in po mnenju številnih najbolj romantično mesto na svetu. Zato me odzivi, ki jih dobim ob vsakokratni omembi obiska salona, ne presenetijo več: "Joj, kako fino, boš španciral po Elizejskih poljanah!"

Seveda prisrčno opazko pospremim z nasmehom. Prikimam ji, pa čeprav dobro vem, da bom španciral le od hotela do prve postaje podzemne železnice in od izstopne postaje podzemne železnice do salonskega prizorišča, tam pa se bo španciranje (v resnici hitra hoja) z vmesnimi vožnjami z – od tistega zgoraj poslanimi – shuttli nadaljevalo med razstavljenimi avtomobili.

Če sem popolnoma iskren, me na ulice ni vleklo, na stolpu sem tudi že bil. Bil pa bi zelo zadovoljen s kepico sladoleda in kratkim sedenjem v kateri od kavarnic. Da bi dal možgane na off. Vsaj za pol ure.

Letos smo delovni in tisti drugi skoraj zaživeli v ustvarjalno-pozerski simbiozi. Skoraj.

Zaradi izkušenj sem z leti začel ceniti učinkovitost tekaških športnih copat – svoj prvi avtomobilski salon sem oddelal obut v natikače, drugega v elegantnih čevljih, tretjega v športnih, potem pa sem počasi začel razumeti razliko med tistimi, ki na avtomobilskih salonih zares delajo, no, delamo, in tistimi, ki so prišli kramljat in pozirat.

Teh zadnjih med novinarji ni malo (a jih je zmeraj manj), veliko več pa jih je med VIP-ovci, ki pa so letos kazali presenetljivo veliko manir pri upoštevanju prepotenih fotografov, snemalcev in voditeljev videoprispevkov.

Že se je zdelo, da bomo zaživeli v veliki ustvarjalno-pozerski simbiozi, pa me je zadnjo uro drugega dneva s hladnim tušem o nasprotnem prepričal urejen gospod srednjih let, očitno zaljubljen v Porschejevo 911 targo in svoj šal, od katerega se ni ločil niti v rekordno vroči hali.

Sedel je za volanom in od prijatelja zahteval, naj ga fotografira. Znova in znova. In znova … In znova. In … Me je minilo čakati …

Kateri razstavni prostor je blestel in kateri pustil slabši vtis?

Volva pohvalim vsako leto. Hladni Švedi so spet prepričali s toplim ambientom, ki se ga ne znam naveličati, in mu dodali izvirnost.

Medtem ko je Renault na svojem ogromnem razstavnem prostoru lično razporedil kar 11 espaceov, je Volvo pripeljal le dva XC90 in okoli enega uprizoril do zdaj še nikoli viden štirivremenski spektakel. Dvigala se je megla, padal sta dež in sneg ...

Nekaj metrov stran pa 3D-projekcija velikega korenjaka – takšna v slogu "samo stoj pa glej".

In da ne pozabim. Volvo je tradicionalne dišeče jutranje piškote nadomestil s sladkim pecivom. Dober nadomestek, glede na razgrabljenost dobrot predvidevam, da je vsaj polovica novinarskih kolegov energijo črpala iz njihovih ogljikovih hidratov …

Francozi z modno vijoličasto osvetlitvijo

Ker so bili na domačem terenu, so, kot običajno, po kvadraturi izstopali Renault, Peugeot, še posebej pa Citroën. Bil bi že čas, da pohvalim čaroben, elegantno zasnovan ambient znamke DS. Še francoski predsednik Francois Hollande jih je pohvalil z "magnifique".

No, ker ravno pregledujem fotografije, opažam še eno vzporednico med tremi francoskimi znamkami – vijoličasta je in!

Pa še kritika. Redko se zgodi, da katera od večjih znamk nima urejenega razstavnega prostora še v poznih urah prvega dne, namenjenega novinarjem.

Tokrat se je kiks, velik kakih 50 kvadratnih metrov, zgodil BMW-ju. Bavarci si podobne nedokončane scene zagotovo ne bi privoščili v Frankfurtu ali Ženevi.

Vtis je s sicer že videno seksi študijo superleggera vision delno popravil sosednji Mini. Privlačna zadevščina sicer ni velika novost (prvič so jo pokazali že spomladi), je pa spet razgibala misli tistih, ki bi z veseljem videli evropsko konkurenco mazdi MX-5.

V iskanju čustev so Nemcem seveda (a bejž no, bejž) pomagali Italijani.

Odprem vrata in čof ...

Čas za tisto najbolj nujno pavzo. Sledim prvi WC-tabli v bližini Fordovega razstavnega prostora. Odprem vrata in čof.

Iz dolgočasno sivega hodnika štrbunknem med modre tapete z morskimi psi, skati, hobotnicami, iz koral pa gleda vsaj 33 malih Nemov. Ne vem, no. Ne vidim povezave – razstavišče v Parizu in akvarij v veceju.

Še zmeraj pod vtisom morske dogodivščine sedem v shuttle, prenovljenega peugeota 508. Običajno ne sedem zadaj, pa čeprav večina pričakuje prav to. Nisem navajen in še hecno se mi zdi – takšne privilegirane položaje odstopam predsednikom in drugim pomembnežem.

Voznik se mi je zdel znan ...

In potem raje klepetam z voznikom ali voznico. Pestrost besednih izmenjav sega od pretežno dolgočasnih do skrajno nezanimivih, dlje od dveh, treh vljudnostnih fraz nikoli ne pridem. Tokrat pa se mi temnopolti možakar zdi znan. Nekje sem ga že videl.

Ker je od mene višji za vsaj četrt metra, sumim, da je košarkar, pa pravi, da je nekaj malega treniral atletiko. Vprašam ga po imenu in reče: "Naman Keita." Meni žarnica ni posvetila niti, ko je rekel, da je bila njegova disciplina 400 metrov z ovirami. Kaj več ni hotel povedati, pa tudi časa ni bilo.

A mi njegov obraz vseeno ni dal miru. In ko zvečer pobrskam po vsevednem spletu, mi ta navrže slike njega in kolegov z olimpijsko kolajno okoli vratu. Dvomim, da me bo okoli še kdaj prevažal olimpijec z bronasto kolajno v disciplini 400 metrov z ovirami (Atene 2004).

Mojih top 5

Redko naberem seznam najljubših avtomobilov ali vsaj tistih, ki sem si jih zapomnil, tokrat pa sem se potrudil. To je namreč prvo vprašanje ob vrnitvi v pisarno ali na sosednje igrišče. No, to in ali so bile hostese spet tako hude kot lani, pa predlanskim in leto pred tem …

Torej, izbiral sem med serijskimi avtomobili in jih na koncu izbral pet. Pripombe o objektivnosti, merilih in smiselnosti izbora seveda niso dobrodošle. Berete namreč osebni pogled, zato le mirno.

Peto mesto: jaguar F-type project 7 – zeleni poklon Jaguarjevi dirkalni zgodovini navdih črpa iz legendarnega dirkalnika D-type iz petdesetih.

Že samo zaradi grbe za sovoznikovo glavo je kul. Vse preostalo, tudi 575 "konjev", me ne zanima.

Četrto mesto: mercedes AMG-GT. Pred obiskom salona sem ga gledal na slikah in v videu in nisem videl poante.

V živo in celo v rumeni barvi "attention whore" mi je pritegnil eno tako žmohtno, zlobno športno klofuto. Hud je.

Tretje mesto: mazda MX-5. Ker sem pred nekaj tedni v Barceloni čakal do treh zjutraj, da sem jo videl, in mi ni bilo žal.

Luštna, sodobna in, če gre verjeti Mazdi, celo veliko boljša od prejšnjih treh. Končno nekaj, kar ne bo večno nedosegljivo. Fajn.

Drugo mesto: MVS venturi. Letnik 86. Nekaj let mlajši od mene in v bistveno boljši formi. Preprost in nevpadljiv kupe, redkejši od kilogramskih tartufov in poosebljenje francoskega "fakju, oui?" drugim podobnim avtomobilom istega časa.

Pod pokrovom šestvaljnik in 200 "konjev", pelje se na, za tiste čase skrajno bombastičnih, BBS-platiščih. Klasik, ki ga ni hotel nihče v osemdesetih in ki ga nihče noče še danes. Razen mene.

Prvo mesto: Citroën DS – večna boginja, tista, ki ji večina razstavljenih avtomobilov dolguje veliko. Avtomobilski svetilnik prejšnjega stoletja tudi leta 2014 vleče poglede. Graciozna in elegantna se je bleščala v soju bliskavic.

Ob tem si ne morem pomagati, da vas ne bi usmeril na Citroenovo multimedijsko zgodbo, ki žabi poklanja ultimativni avtomobilski poklon.

Naj ne pozabim lepotic

Zapomnil sem si tri. Dve z Lamborghinijevega "štanta", seveda zaradi očitnih atributov, povezanih s stasom in eno iz Španije – tisto blondinasto gazelo, ki ji vsako leto namenim nekaj vrstic.

Po lanskem upadu forme se je letos vrnila z vsaj 90 odstotki razpoložljive moči. Predvidevam, da bo spomladi v Ženevi prvo mesto iz rok spet vzela Winkelmannovim dekletom (Stephan Winkelmann je predsednik Lamborghinija).

Nabrane z vseh vetrov, nekatere hude profesionalke in druge nerodne amaterke, vse po vrsti pa vsaj zelo simpatične, so pospremile avtomobilski spektakel tako kot vsako leto poprej, a bog si ga vedi, koliko let še.

Feministična gibanja, povezana z dotično zadevo, so vse močnejša. Še nekaj let, pa se ob avtomobil ne bo več spodobilo postaviti fejst ženske.

Morda bi pomagalo, če bi kolega in sodelavec Jure Gregorčič svoj slavospev ženski lepoti prevedel v vsaj 200 jezikov in ga razposlal kar po vsem svetu.

Konec prvega dneva ob grozno pozni uri v roki držim kornet z dvema kepicama (vanilja in pistacija) za šest evrov. Možgani na off na enem od majhnih pariških trgov. Takrat se tudi tistih 34.822 korakov, kolikor jih je naštela aplikacija na pametnem telefonu, ni zdelo tako hudih … Vsaj do naslednjega jutra.

Še nekaj zanimivih ...