Ponedeljek, 23. 6. 2014, 5.25
8 let, 7 mesecev
Naš bralec za volanom hibrida: Valovanje jina in janga na štirih kolesih …
Ga bom lahko obvladoval ali bo on mene?
Planet Siol.net in Toyota Adria sta me izbrala, da minulo soboto in nedeljo na izletih preizkusim hibridno toyoto auris tourig sports. in poskušam premagati rekord porabe 2,7 litra, ki so ga novinarji nekaj dni prej dosegli na relaciji Ljubljana–Dolenjske Toplice.
Z varčnimi vožnjami imam veliko izkušenj, saj sem že pred desetimi leti opazil, da lahko dizle vozim s porabo pod štirimi litri, po drugi strani se s hibridi doslej v praksi še nisem srečal. Če ne drugega, bo to zanimiva izkušnja: hibridni auris ima namreč dodatni električni pogon, ki deluje v obe smeri, kot motor ali generator, veliko računalniških pomagal, samodejni brezstopenjski menjalnik, pogonski sistem je veliko kompleksnejši. Ga bom lahko obvladoval ali bo on mene? Kakšna bo izkušnja vožnje?
Ob prevzemu avtomobila na srečni petek, 13., sem bil brez predhodnih praktičnih izkušenj mnenja, da hibrid predvsem na relacijskih vožnjah, ki me najbolj zanimajo, v porabi goriva še vedno ne more konkurirati dizlom, da je nekakšen kompromis na poti do povsem električnih avtomobilov, a zaradi višje cene preprosto ne more biti boljša, niti ekonomsko racionalna izbira.
Tiho električno jadranje ...
Da bi čim prej spoznal skrivnosti vožnje z njim, sem se že v petek odpravil po opravkih na Notranjsko. Če so akumulatorji, ki poganjajo električni motor, dovolj polni, vedno spelje na električni način, bencinski motor pa se med vožnjo skoraj neslišno vklaplja, ko to zahtevajo višji pospeški, višje potovalne hitrosti, v tem primeru hitreje od 80 kilometrov na uro, ali prazni električni akumulatorji. Ti se polnijo, kadar deluje bencinski motor, kadar zaviramo ali "jadramo" po klancih navzdol. Ko se cesta prevesi navzdol in sprostimo stopalko za plin, se bencinski motor ugasne in hibrid se izkaže v najlepši luči: kot skoraj neslišna leteča preproga.
Slovenija je geografsko razgibana dežela, skoraj vse ceste nekam visijo, že v petek sem spoznal, da lahko zaradi tega prejadram v tihem in elegantnem električnem pogonskem načinu skoraj polovico prevoženih razdalj, vsakemu vzponu sledi namreč natanko toliko spusta in obratno. Brez izkušnje si ne bi znal nikdar predstavljati, da lahko tolikšen delež voženj s hibridom naredim le v tihem električnem načinu delovanja.
V njem sem se istega dne umirjeno odpeljal tudi mimo treh policijskih radarskih zased, na nobeni me niso ustavili, saj me je avto tako umiril, da sem se zlahka držal vseh omejitev hitrosti; 50 kilometrov na uro se zdi v tihem električnem načinu pogona idealna hitrost za pot skozi podeželska naselja, rajši še manj.
Dan se je po 146 prevoženih kilometrih, več kot 800 metrih vzponov in toliko spustov ter s povprečjem porabe le 3,5 litra končal z dobrim občutkom, da bom prihodnji dan lahko napadel novinarski rekord. V soboto sem načrtoval krožni izlet proti Kolpi, na katerem bi se lahko sam v celoti in temeljito posvetil nadaljnjemu spoznavanju tehnično zelo zanimive igrače, za nedeljo pa sem bil s prijateljema dogovorjen, da bi se prek Vršiča odpravili na izlet v Posočje.
V dolino reke Kolpe
V soboto sem se ob 8h odpravil iz Ljubljane in takoj padel v pločevinasto seljenje prebivalstva. Tovornega prometa, ki bi mi na voznem pasu avtoceste določal idealno potovalno hitrost 90‒100 km/h za dosego rekordne porabe krepko pod tremi litri, ni bilo, zato sem do Ivančne Gorice prišel z višjo hitrostjo in porabo, kot bi si želel. Tudi nadaljevanje do Dolenjskih Toplic mimo Žužemberka je bilo daleč od idealnih pogojev za podiranje rekordov varčne vožnje. Gost tekoči promet je narekoval visoko potovalno hitrost, ki ni omogočala maksimalnega izkoristka električnega pogona, ta ob pospeševanju deluje do 70 ali 80 km/h, pri upočasnjevanju z višjih hitrosti, ko se bencinski motor izklopi takoj, pa se električni vklopi šele pri 70 kilometrih na uro.
Ob stresni sočasni vožnji, opazovanju kazalnika njene ekonomičnosti, ki ga ima hibridni auris namesto obratometa bencinskega motorja, prikazovalnika trenutne porabe bencinskega motorja, stanja trenutne napolnjenosti akumulatorjev in vozil za menoj v vzvratnem ogledalu sem bil že ob 9h v Dolenjskih Toplicah.
Posnel sem potovalni računalnik, ki je do tam kazal povprečje porabe 3,4 litra in se odpravil naprej proti Semiču in Črnomlju. Šele od Kanižarice proti Staremu trgu na Kolpi sem ušel gostemu prometu in imel cesto spet le zase in za spoznavanje vozila. Nabralo se je novih 800 metrov vzponov, zato se je skupno povprečje porabe dvignilo na 3,8 litra, a vedel sem, da bo po dolini Kolpe do Osilnice znova upadlo. In res je, nazaj na 3,5 litra.
291 kilometrov in 2.600 metrov višinskih razlik: 3,8 litra na 100 kilometrov
V Osilnici sem se usmeril proti slikovitim vasem Bezgarji, Papeži, Belica in Žurge nad reko Čabranko, nato pa nazaj in po novi cesti v smeri Borovca in Kočevske reke. Tu so nekatere izmed najbolj strmih slovenskih cest, na prihodnjih 21 kilometrih sem naredil novih 1.100 metrov vzponov in pol toliko spustov, hitra izmenična polnjenja in praznjenja električnih akumulatorjev za njihovo polno zmogljivost so jih tako obremenila, da se je izpod zadnje klopi, kjer so nameščeni, zaslišal ventilator, računalnik pa je za nekaj minut sporočil, da električni pogon začasno ni na voljo.
Pogon z bencinskim motorjem je seveda delal nemoteno, zato ustavljanje ni bilo potrebno.
Do prelaza Strma reber se je skupna poraba na poti zvišala na 4,1 litra, a do Drage, Loškega potoka, Sodražice in nazaj do Ljubljane znova upadla na 3,8 litra povprečja vse poti, kar je izjemna številka za 291 kilometrov cest, na katerih je hibridni auris moral premagati več kot 2.600 metrov strmih vzponov in spustov. To je višinska razlika dveh izletov iz Ljubljane na prelaz Vršič in nazaj. Esktremnejši preizkus od tega bi bil le vzpon na Mangartsko sedlo in Vršič v istem dnevu.
Najlepši del izleta v družbi Vanje in Gorazda
Zadnji je bil na vrsti prihodnji dan. Zgodaj zjutraj sem v Logatcu pobral prijatelja Vanjo in Gorazda, po avtocesti in le na bencinski pogon smo bili kmalu v Kranjski Gori (4,1 litra) in na Vršiču (4,9 litra), od tam pa nas je čakal najlepši del izleta, vozniško in zaradi slikovite okolice.
Za dolge spuste ima hibridni auris posebno prestavo brezstopenjskega avtomatskega menjalnika, ki ves čas zavira tudi z vklopljenim bencinskim motorjem, a ta med 1000-metrskim spustom ne porabi nič, saj mu elektronika ne dovaja goriva. Do odcepa v stransko dolino Vrsnik tako in z električno gnanim jadranjem po enakomerno blago spuščajoči se dolini Soče nismo porabili nič goriva, zato se je skupna poraba znižala na 4,3 litra, od tam pa se je zaradi novih strmih vzponov v doline Vrsnik, Lepeno in Bavšico znova dvignila na 4,4 litra v Bovcu, kjer smo si privoščili kosilo. Samodejna klimatska naprava je sredi sončnega dneva pridno hladila notranjost na 21 stopinj.
Cesto od Bovca do Čezsoče in Žage smo po levem bregu Soče v celoti prevozili le na elektriko, v večini je bilo podobno do Kobarida in znova skoraj v celoti od tam naprej po levem bregu Soče do Tolmina in naprej do Mosta na Soči, kjer je dnevno povprečje porabe upadlo že na 4,0 litra.
Od Bovca do Ljubljane s porabo samo 2,87 litra na sto
Z zanimanjem smo v Čezsoči pred seboj opazovali kolesarko, ki nas s tihim električnim pogonom dolgo in zelo očitno ni slišala za seboj, v ozki slepi uličici v Kobaridu, kjer smo parkirali na električni pogon, pa je beli neslišni avto med počasnim premikanjem dvakrat ukradel vso pozornost gostov na vrtu nekaj metrov oddaljenega bifeja.
Do Mosta na Soči se je končalo tudi moje strmo in občasno stresno učenje vožnje hibrida, ni mi bilo več treba gledati "ekonometra". Do Idrije, Logatca in Ljubljane sem ga vozil intuitivno, s pogledom na cesto, z rahlim dodajanjem in odvzemanjem plina sem intuitivno vklapljal in izklapljal električni pogon, periferni vid pa je zaznaval le še prižiganje in ugašanje zelene ikone električnega pogona na vrhu prikazovalnika pred menoj. Končno sem ga vozil, kot bi ga vozil kot lastnik.
Skupna poraba je tudi za ta izlet (366 kilometrov, znova več kot 2.500 metrov vzponov in spustov) na vrnitvi do Ljubljane upadla na 3,8 litra, izračuni pa so pokazali, da smo zadnjih 143 kilometrov od Bovca do Ljubljane prevozili celo s porabo samo 2,87 litra na 100 kilometrov.
Vožnja hibrida je drugačna
Kaj reči za konec? Hibidni auris me je zelo navdušil, a je na začetku trajalo kar stresnih 700 kilometrov, da mi je vozniško intuitivno res prišel v kri. Vožnja hibrida je drugačna. Imel sem le dva dneva časa, da sem dobesedno prevozil vse stopnje učenja od začetniške do najvišje: nezavedne, intuitivne kompetence vožnje hibrida.
S takšnim znanjem in še več izkušnjami bi ga z lahkoto vso njegovo življenjsko dobo vozil s porabo pod 3,5 litra, saj ima v mestih hibrid še več prednosti kot zunaj njih. Želel bi si morda še enkrat močnejši elektromotor in trikrat zmogljivejše akumulatorje, a hibridni auris ima nekakšno težko opisljivo kakovost, ki je onkraj številk in tehnike, zato je zame popoln že, kakršen je.
Zaradi električnih jadranj, dveh vrst pogona, ki se kot jin (elektrika) in jang (bencin) mehko prelivata drug iz drugega, in brezstopenjskega avtomatičnega menjalnika CVT njegova vožnja spominja na valovanje. Vožnja valovi kot voda, kot reka, in to je čudovito. Biti intuitivni vozniški del tega valovanja, kar sem postal na koncu preizkusa, in prelivanj energij je doživetje in stanje duha, ki mu psihologi pravijo zanos. V zanosu ustvarjamo, imamo popolno pozornost, v zanosu se spremeni dojemanje časa, v takšnem zanosu očitno lahko dosegamo tudi rekordno nizke porabe goriva.
Hibridni auris takšnega voznika in njegove sopotnike pomirja, odpravlja agresivnost, ko izstopiš iz njega, si strpnejši, boljši človek. Deluje skoraj terapevtsko, rekordno nizke porabe goriva pa so pika na i k dobrim občutkom.Vanja je po nedeljskem izletu pripomnila, da je bil izlet z njim: "... lepa priložnost za razgledovanje in treniranje strpnosti v prometu. Dirjamo že vse dneve skozi življenje."
Je treba še kaj dodati?
Da. Dragi Božiček ...
Vsebino omogoča Toyota Slovenija