"Ljudje smo šibek člen. Brez pomoči tehnike se na cesti ne bomo nehali ubijati."

Kako kot nekdanji vrhunski dirkač, ki ni le vozil formule ena in zmagoval s turnimi avtomobili, temveč petkrat zmagal v Le Mansu, preslikate v navadnega voznika in kakšne misli vas prevevajo vsakdan na cesti? Ko se vozim po cesti, se sprašujem, kako neumni so nekateri ljudje, ki se vozijo tako nevarno. Tako velika izguba je število umrlih ljudi, ki življenje zapravijo na cesti. Za razvoj aktivne in pasivne varnosti je dirkaški šport odigral ključno vlogo. Toda šibek člen ostajajo vozniki. Ti se ne zavedajo tveganja, slabo ocenjujejo hitrost in se ne zavedajo, kako hitro lahko izgubijo oblast nad avtomobilom.

Večina se s kritičnim položajem sreča šele na cesti sredi prometa, ko je žal pogosto že prepozno? Ko po nesreči vprašaš voznika, kaj se je zgodilo, vzrokov ne najde. Pravi, da je avtomobil nenadoma zdrsnil. Toda avtomobili niso kot konji s svojo osebnostjo in muhavostjo. Avtomobil se na cesti obnaša natančno po zakonih fizike in ti so vedno enaki. Če avtomobil zdrsne, si kot voznik storil napako. Na dirkah so nekoč vozniki izgubljali življenja zaradi mehanske okvare, na cesti pa ljudje umirajo zaradi slabe vožnje in brezbrižnosti.

Bi bilo torej treba več vlagati v izobraževanje, voznike pošiljati v šole in jih naučiti obvladovati hitrost? Izobraževanje je vsekakor pomembno, mladi vozniki pa bi morali oditi na dirkališče in avtomobil tam pognati vse do meje. Če voziš po cesti, se to zgodi šele tik pred nesrečo. Zato nikoli ne veš, kako blizu si svojih meja. Ko se to zgodi na cesti, te zajame panika in takrat je vse prepozno.

Kako gledate na razvoj varnostno-asistenčnih sistemov in trenda samovozečih avtomobilov, ki jih razvijate tudi pri Audiju? Iz stališča avtomobilskega navdušenca bi bil moj odgovor negativen, iz vidika prometne varnosti pa vsekakor pozitiven. Osebno ne verjamem, da bi človeštvo kdaj postalo dovolj razumno in bi samo občutno zmanjšalo ali celo izničilo usodne nesreče na naših cestah. Izobraževanje je sicer pomembno, toda to ne bo dovolj. Zanesti se bomo morali na razvoj elektronike.

Kakšen avtomobil vozite danes, kakšnega boste v prihodnosti? Vozim karavanskega audija A6 s trilitrskim dizelskim motorjem. Je dovolj hiter, dobro se vozi med ovinki. Z njim se ne vozim veliko, saj veliko potujem z letalom. Veste, ostajam romantik in tako gledam tudi na prihodnjo zasedbo moje domače garaže. V njej bodo nekoč bržkone res do okolja prijazni avtomobili, najverjetneje taki s hibridnim pogonom. Toda za lastno dušo bi si želel imeti še starodobnika, avtomobil stare šole s klasičnim glasnim motorjem, ročnim menjalnikom, neposredno mehaniko. To so avtomobili, s katerimi moraš navezati stik, govoriti njihov jezik.

Kaj se lahko naučimo iz dirkaške zgodovine? Navsezadnje ste sami v formuli ena vozili že konec osemdesetih let, torej v obdobju Senne, Prosta, Mansella … Sem velik privrženec dirkaške zgodovine. Najboljše obdobje so bile šestdeseta leta. Avtomobili so bili zelo lepi, dirke pa skrajno nevarne. Če si le uspel preživeti, si se najbrž kot dirkač takrat resnično dobro počutil. Zato tudi najbolj občudujem dirkače iz šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let. Proti njim osebno nisem mogel dirkati. Takrat so bile predvsem nekaj posebnega sama dirkališča. Do danes so postala veliko bolj varna in za dirkača tudi manj zahtevna.

Se strinjate z Nikijem Laudo, da morajo dirke – v mislih je imel predvsem formulo ena – postati bolj nevarne? To je sicer delikatna tema, toda kadar ni nobenega tveganja, je tudi veliko manj zabavno in zadovoljujoče. Tudi ljudje, ki hodijo v kazino, tja ne bi zahajali, če bi igre na srečo lahko igrali zastonj. Nekoč ti je en ovinek lahko dal ogromno zadovoljstva. Če si vanj pripeljal napačno, si se lahko tudi ubil, poškodoval ali pa moral vsaj plačati visok račun za popravilo. Danes je nekaj takih ovinkov še v Le Mansu. Hitra vožnja danes zahteva veliko znanja in natančnosti, vsekakor pa manj poguma kot nekoč. Zato sem hvaležen, da sem nekoč vozil na dirkališčih, kjer si se po dobrem krogu res počutil odlično.

Bi več nevarnosti in nepredvidljivosti danes potrebovala moderna formula ena, ki ji mnogi očitajo dolgočasnost? Osebno nisem mnenja, da bi bila formula ena danes tako zelo dolgočasna. Javnost se pritožuje, da Mercedes-Benz prevladuje. Toda tudi včasih je skoraj vedno prevladoval en voznik ali eno moštvo. Ljudje so danes bolj razvajeni. Danes potrebujejo več, da se zabavajo. Tudi v filmih skoraj ni meja, kako zadovoljiti gledalce. Danes jim moraš torej ponuditi več kot nekoč. Dirkači so bili nekoč heroji, ker je bil avtomobilski šport bolj nevaren. Navijači so jih zato bolj spoštovali. Enako danes predvsem formula ena ne daje vtisa, da je dirkalnike sploh težko voziti. Televizijski posnetki kažejo popolne vožnje, dirkači so po dveh urah dirkanja komaj prepoteni. To je seveda le zunanji vtis. Dirkači pa tudi ne morejo pokazati svojih emocij tako kot nekoč. Vse je nadzorovano, osebnost dirkačev se ne pokaže kot pri prejšnjih generacijah. Zato se tudi javnost z njimi težje poistoveti. Dirkači so osebnostno vse preveč podobni.

Kako gledate na dirke kot na poligon za tehnološki razvoj naših vsakdanjih avtomobilov? Audi se je v avtomobilski šport podal z osnovnim ciljem, da bi razvil in izboljšal tehnologijo za vsakdanje serijske avtomobile. Zato se tudi nikoli niso podali v formulo ena, saj je bila ta po njihovem mnenju tehnološko predaleč od avtomobilov navadnih ljudi. Raje so se podali v reli in razvijali napredni štirikolesni pogon quattro, enako velja tudi za cestnohitrostno dirkanje. To je osnovna Audijeva vizija avtomobilskega športa.

Kako se spominjate trenutka, ko so vam pri Audiju dejali, da odhajate v Le Mans z dizelskim dirkalnikom in da nameravate z njim tam celo zmagati? Najprej je bil kar velik šok, šlo je tudi za precejšnjo skrivnost. Če ne bi šlo ravno za Audi, bi jih vprašal, če me zafrkavajo. Iskreno sem upal, da bom v posadki s prvo zmago s takrat nenavadno tehnologijo za dirkaški šport. Prva zmaga in prva z dizelskim dirkalnikom sta tudi moji najljubši zmagi v Le Mansu. Žal se dirka dogaja le enkrat letno. Tam se zbere četrt milijona ljudi. Vsak med njimi čuti, da tekmovalne ekipe dajo vse od sebe. Po 24 urah so močno utrujeni dirkači, mehaniki, vsi člani moštev in tudi gledalci.

Danes uživate v dirkaškem pokoju, kako vam je všeč služba pri Audiju in kaj vse zajema? To je zame veliko zadovoljstvo, saj lahko delim s strankami in drugimi ljudmi kaj smo počeli in kaj v Audi še počne. Obiščem vse vztrajnostne dirke, kjer lahko svoje izkušnje delim z drugimi. Vloga ambasadorja mi zato leži in je vsekakor bolje, kot da bi si mi po koncu kariere zahvalili z darilom in me nato pustili izven dirk. Zato sem Audiju hvaležen, saj tako ne delajo vsi proizvajalci. Življenje se res vrti okrog prihodnosti, a včasih je treba pogledati nazaj.

Vpet sem v delo pri FIA, sem tudi funkcionar pri dirkah F1 in v komisiji za vztrajnostne dirke. Zdaj sem na drugem bregu in marsikaj vidim iz druge perspektive. Ko si mlajši in gledaš ljudi, ki postavljajo pravila, jih vidiš kot nesposobneže, morda celo idiote. Na njih gledaš le skozi oči dirkača s precej kratkim vidom. Zato sem danes hvaležen, da lahko z mojimi izkušnjami prispevam k razvoju športa. V avtomobilski šport sem danes vpet celo bolj kot v času aktivne kariere. Prvo leto po koncu kariere zagotovo ni bilo lahko. Odpotoval sem v Le Mans, kjer so zdaj mlajši vozniki dirkali z mojim prototipom. Občutek ni bil dober. A že leto pozneje je bilo bolje in danes nimam več nikakršne želje in emocij, da bi se vrnil za dirkalni volan.