SiolNET. Avtomoto Reportaže
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Kako smo včasih potovali na počitnice

0

termometer

Potovanje pred dvajsetimi leti ali več in danes. Enako vznemirjenje, veselje, morda celo pot, način povsem drugačen.

Redni tedenski sestanek na temo delavnice Družina na potovanju se je sprevrgel v obujanje prijetnih spominov, kako smo se včasih tovorili na morje, in eksplozije krohotanja. To so bile prave odprave zelenega zmaja.

"A se spomniš, kaj vse smo nabasali v stoenko? Pa klim še sploh ni bilo!"

"Jaaaaa, ali pa ko te je dva metra v višino naložena diana na ovinku čez Črni kal prehitevala in se je skoraj obvezno prevrnila!"

Toliko zabavnih spominov smo nanizali, da se zdi vredno zloščiti prah s koprene pozabe. In ker smo ravno končali našo delavnico, se bom navezala nanjo in potegnila kakšno vzporednico ali dve. Pravzaprav jo boste sami. Predvsem pa se je lepo zapeljati po mavričnem toboganu spominov, ki so kot posamezni utrinki povezani v čas, ki ga nikjer več ni, je le še odtis v nas.

Napaka, ki jo je moja mama naredila natančno dvakrat, je bila, da je uradno objavila odhod na morje en teden prej. Tisti teden in še celo pot do morja sem imela okoli pasu napihnjen plavalni obroč. Tudi med spanjem. Če so mi ga poskusili vzeti, se me je slišalo do Celovca. In ko smo prispeli, sem bila pripravljena za skok v vodo. "Treba se je organizirati!" sem pogosto slišala očeta in njegove besede sem vzela zares.

Celotno zgodbo bom posplošila na prevladujoči vedenjski vzorec tistega časa. Posebnih odklonov ni bilo, kar nekaj nas je dalo skozi to proceduro ali smo vsaj koga poznali, ki se je tako loteval stvari.

Začelo se je s pakiranjem in natovarjanjem. Oprema za taborjenje je zahtevala svoj prostor, šotori so bili iz težkega platna, ki ni ljubilo dežja in vlage, nosilne palice pa so bile še železne. Za štiričlansko družino je tak "šotorček" tako rekoč požrl tri četrtine prtljažnika v stoenkah, ladah in wartburgih. Fički, bolhe, katrce, hrošči in podobni so se najedli do vrha. Blagor tistim s prikolicami! Kmalu nas je bilo takšnih vedno več, pred pravimi pa so se pojavile nekakšne praprikolice – brako prikolice. Res posrečen izum, v bistvu je to bilo nekaj takega, kot bi postavil šotor na Bauhausevo tovorno prikolico za domačo rabo.

Opremi za kampiranje je sledil zaboj domačega krompirja še z malce zemlje, da domotožje le ne bi bilo prehudo in da je ohranjala vlago. Nato so se pojavili ležalniki, stoli, mizice in napihljiv čoln, kovčki ali torbe z oblačili in obutvijo, atova ribiška oprema (škatla z vabami) in še kaj kolikor toliko pravilnih oblik. Potem so se vmešale lopatke, "ajmerčki", pliškoti, otroška kolesa in viseča mreža.

Proti vrhu kupa nujne in sploh ne nujne opreme, tam nekje pod stropom avtomobila, se je pojavila zelenjava. Tu je bila ekonomika tako domišljena, da se je še danes kaka svetovna korporacija ne bi sramovala. Zelena solata za prve dni – na najvišji točki prtljažnika, da se je ni pomendralo. Čudne polprazne prostore se je mašilo z zeljnimi glavami – za zadnje dni dopusta, ko je zmanjkalo solate ali je klonila vročini.

Še manjše luknje smo zamašili s kumarami in najmanjše s čebulo. Ne gre brez kralja vrtne zelenjave, paradižnika. Ta je dopustoval z mnogimi družinami v treh razvojnih fazah: živordeč in sočen za prve dni, sramežljive rdeče barve za osrednji del dopusta, nezreli zelenci pa so ravno prav zardeli za zadnjih nekaj dni. Nekje ob robu pa deščica, nožek in mešanica dobrot za trenutke ob cesti, ko je zakrulilo po želodčkih in smo si priredili pravi piknik. Takrat le še ni bilo vseh teh s hrano bogatih postojank, kakršne so danes.

Sledile so napihljive blazine, ki so svoj prostor našle na tleh med prednjimi in zadnjimi sedeži. Na eni strani je višino s sedežem ravnala hladilna torba z zmrznjenim mesom, na drugi posteljnina in brisače. Aja, pa ne smem pozabiti, da so bile med brisače ponavadi zarite domače prekajene salame, zavite v časopisni papir. In otroci smo imeli zadnji sedež, poravnan s kramo, za pravo posteljo, celo razkošje domačega ležišča vse do želenega počitniškega kraja. Otroški sedeži in varnostni pas? Oddaljena prihodnost …

Tako ali še bolj naložena druščina se je pripojila na asfaltno ožilje in se nanizala v pisano jekleno ogrlico. Jadranska magistrala je marsikaj ponudila: obcestne piknike, nesreče in prizore, ki jih še komaj vidimo – avtomobile, iz katerih se je kot iz Aladinove svetilke vil zavit steber dima in je iz ust očetov spravljal nelepe besede.

Precej pogosto smo se kar celo pot peljali z vsaj kakšnim odprtim oknom ̶ rešitev v sili, ni bilo klimatskih naprav … in si je mularija iz avta v avto mahala in kazala jezike. Fenomena stegnjenega srednjega prsta takrat še nismo poznali, Amerika je bila precej bolj oddaljena.

Spomnim se, da očetje že takrat niso radi povprašali po pravi poti, ko smo se izgubili ali zašli. Je pač genetsko pogojeno … Sodobnih navigacijskih naprav ni bilo, le papirnati zemljevidi, ki tudi danes tako prijetno šumijo in zavzamejo pol kabine, ko jih razgrneš.

Višek potovanja pa je bil dosežen cilj. Turistično naselje z apartmaji, bungalovi ali kamp. V kampih je bilo kaj videti. Vsem je bilo skupno to, da so prišleki vzbudili zanimanje "staroselcev", ki so le nekaj dni prej doživljali more kombiniranja šotorskih palic, zdaj pa so podoživljali to s hladnim pivom, se muzali, nasmihali in med zobmi komentirali, da se ni dalo brati z ustnic.

Naši očetje pa so z veliko pompa in urlanja postavljali trdnjavo, branili moškost s spretnostjo in se opogumljali s kakšnim domačim zvarkom. Mame? Letale so s posodami, v zasilnih kuhinjah čarale obrok, da jim slučajno familija ne bi izumrla, saj je od zadnjega obroka minila že vsaj ura in pol. In otroci? Za kratek čas smo se vrnili s plaže, da smo pogoltnili kosilo, nato nas do večera ni bilo videti. Ponoči pa smo rjuli od bolečin, mame so nam opečene ritke in ramena mazale s hladnim jogurtom.

Vmes smo se imeli lepo, res lepo ... Sladoledi, sprehodi, norčije v vodi, na "ringlšpilu" smo prijatelja, ki je sedel pred nami, za mamljivo nagrado odrivali v višino in lovili na drog obešenega smrkca. Z mrežo smo na pomol vlekli morske klobuke in jih preučevali, vsake toliko jokali od bolečin zaradi ježevih bodic. Ob koncu, ki je brez izjeme vedno prišel prehitro, pa smo od Čehov pokupili vse tisto, za kar se nam je zdelo, da bo v življenju težko shajati.

Stvari so zapolnile praznino, ki je nastala, ko smo pojedli krompir, zelje, solato, paradižnik in salame. Takrat si vedel, da je vrnitev brezkompromisno tu. Tako drugačni časi, tako drugačne navade, tako prijetni spomini.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin