Kako do najbolj varčne mestne mobilnosti?

Najbolj varčno bi bilo pešačenje ali kolesarjenje, a kaj, ko …

Pred novim sodobno urejenim naseljem, ki stoji v neposredni bližini centra Celja, je svoj dom našlo veliko mladih družin, za to nas živahen otroški jutranji direndaj na parkirišču ni presenetil. Več kot očitno je, da morajo starši šolskih in predšolskih otrok že pred sedmo uro brusiti svoje pogajalske in mediatorske spodobnosti, saj so krivice, ki se otrokom (že) takrat godijo, res velike. Slišati je vse, od vprašanj o smiselnosti vsakodnevnega odhoda v vrtec ali šolo, do razlogov za sedenje v otroškem sedežu.

Tako kot večina drugih staršev, pa tudi starih staršev, se na jutranji prevoz otrok v vrtec in naprej na delo, opravi tudi Jernej Jančič. Dvema radovednima fantoma, ki jima je vožnja z avtom že zdaj prava zabava, se bo v kratkem pridružila še deklica in potem bodo svoj enoprostorni avto napolnili do konca.

Jernej na svoji poti do službe naredi dva postanka, prvega v vrtcu, drugega pri starših, kjer dopoldanski čas preživlja (za zdaj še) najmlajši član družine. Take poti, praviloma mestne, so sestavljene iz pogostih postankov, hladnih zagonov motorja, številnih pospeševanj in zaviranj ter počasne vožnje v koloni. Vse našteto tako razsipno porablja gorivo kot banke denar, najboljši varčevalni ukrepi pa so znani: pešačenje, kolesarjenje, uporaba javnega prevoznega sredstva ter vožnja z električnim ali hibridnim avtom.

Ker naštete rešitve niso posod na voljo, pogosto pa so tudi manj udobne ali kako drugače manj racionalne (predvsem časovno in cenovno), ostaja klasičen avto za večino najboljša rešitev. Morda ni odveč povedati, da avto ob hladnem zagonu in po prvih prevoženih kilometrih porabi daleč največ goriva ter, da ob zagonu motorja v sodobnih avtomobilih z elektronskim nadzorom vbrizga goriva ni treba hkrati pritiskati tudi na pedal plina. S pritiskanjem na plin ob zagonu namreč dodatno obremenimo delovanja sistemov za nadzor potrebne količine vbrizganega goriva, kar poslabšuje optimalno delovanje motorja v trenutkih zagona.

Pomislek pred odhodom

Še preden smo z Jernejem in fantoma speljali, pa smo že načeli drugo pomembno vprašanje: kateri avtomobil je najprimernejši za takšne poti. Jernej, ki je zelo dober poznavalec avtomobilov, je nedavno dizelski avtomobil zamenjal za bencinskega, kar je nedvomno prava odločitev, saj se, kot je sam rekel, dizel na njegovi jutranji poti ni uspel niti ogreti. V družinah z več avtomobili je mestni avtomobil običajno bencinski in manjši, večji pa je dizelski, a ker velja, da če je pri hiši več avtomobilov, se jih več tudi uporablja, je bolje, če se družina uspe organizirati tako, da je pri hiši kakšen avtomobil manj, saj ima to daleč največji finančno-ekološki učinek.

Jernej, ki je športnik v pravem pomenu besede, prvi postanek na svoji jutranji poti v službo naredi pri vrtcu, ki stoji za dobro dolžino meta kopja od parkirnega prostora pred njihovim blokom. Zakaj, športnik kot je, teh nekaj metrov ne prehodi, ampak jih najpogosteje prevozi, pa najbolje razloži kar sam in prepričan sem, da se bomo mnogi z njegovo razlago povsem poosebili.

Poleti avtomobil prezračite z odpiranjem oken, ni treba vedno klime zaganjati

Na tako kratki razdalji je težko privarčevati veliko, a nekaj napotkov vseeno velja upoštevati. Pred začetkom vožnje motorja ne segrevajte na mestu, prav tako lahko v obdobju prehodnih letnih časov klimatsko napravo izključimo, saj je velik porabnik goriva. Tudi v vročih dneh je na tako kratkih in počasnih (mestnih) poteh kabino bolje prezračiti in vsaj za silo ohladiti z odpiranjem oken kot pa s kratkotrajnim prisilnim hlajenjem s klimatsko napravo, ki v kratkem času ne more učinkovito opraviti svojega dela, motorju pa vseeno naloži veliko dodatno obremenitev.

Tudi pri mestni vožnji je zelo pomembno redno preverjati tlak v pnevmatikah (kotalni upor), velja namreč, da je pri vožnji s pnevmatikami, v katerih je (le) 0,5 bara tlaka manj od predpisanega, poraba goriva večja za dva odstotka. Pri zgolj mestni vožnji pa je poraba goriva s takšnimi pnevmatikami večja za kar štiri odstotke.

Pri gradnji avtomobilov inženirji pazijo na vsak kilogram teže, saj je premikanje težjega avtomobila potratnejše od premikanja lažjega, zato ni odveč pogledati, ali s seboj ne vozimo tudi nepotrebnih težkih predmetov. Dodatnih sto kilogramov teže naj bi porabo avtomobila srednjega razreda dvignilo za kar šest odstotkov.

Aktivna vožnja

Drugi del poti Jernej najprej odpelje skozi naselje po cesti, ki je posuta z visokimi hitrostnimi ovirami, gre naprej po mestni vpadnici, na koncu pa se spoprime še s precej strmim klancem. Tretji, zadnji del poti je klasično mesten, saj večji del poti poteka po mestni vpadnici in po manjših mestnih ulicah.

Kot se za športnika spodobi, je Jernej dinamičen tudi v vožnji. Ker ga vožnja z avtomobilom zanima in poživlja, z njim ves čas nekaj počne. Med vožnjo pogosto dodaja plin, po ravnini pospešuje in lovi zelene semaforske valove, pred ovinki zavira, nato pa iz njih pospešuje in podobno. Na tem mestu je ključno poudariti, da vse to počne premišljeno in z občutkom in nikakor ne zaletavo. Njegova vožnja je aktivna in varčna, takšna, ki poživlja in ohranja veselje do vožnje. Upam si trditi, da nas danes, pri teh cenah goriva, večina vozi podobno, saj takšna vožnja daje občutek dinamične, a hkrati vendarle varčne vožnje.

A ta občutek je varljiv. Varčna vožnja je sicer res lahko tudi dinamična in zabavna, a zahteva veliko manj "fizičnega" dela in sodelovanja z avtomobilom ter več "umskega" tehtanja in preračunavanja.

Kako smo varčevali?

Prav tako vožnjo sva z Jernejem lahko preizkušala na celotni trasi njegove običajne poti. V delu, kjer avtomobil pretresajo hitrostne ovire, je bilo bolje ohraniti nizko, a stalno hitrost, kot pa pred vsako hitrostno oviro zavirati in nato za njo pospeševati.

Na ravninah mestne vpadnice smo pospeševali postopoma in ob tem, kar je še pomembneje, gledali kar se da daleč naprej, saj smo tako lahko zastoje ne le videli, ampak smo jih lahko tudi predvideli, kar je močno zmanjšalo število zaviranj in pospeševanj.

Prav tako smo se izogibali vožnji tesno za vozili pred nami, kar je prav tako pozitivno vplivalo na število zaviranj in pospeševanj. Naj dodamo, da po nekaterih ocenah vožnja tesno za vozili pred nami v mestu, kjer se še posebej pogosto zavira in pospešuje, poveča porabo goriva za približno šest odstotkov.

Ko je bilo to mogoče, smo se k stoječi koloni vozil približevali z nogo, umaknjeno s plina (slednje lahko pridela dvoodstotni prihranek goriva), preden smo za zaviranje uporabili zavoro, pa smo, seveda le takrat, ko je bilo to mogoče in smiselno, raje zavirali z motorjem.

Prav tako smo v drugi vožnji pri daljših postankih pred semaforji ugašali motor, pravzaprav je to namesto nas počel sistem Stop&Go. Sicer pa velja, da če motor teče v prostem teku dlje od minute, za svoje delovanje v tem času porabi več goriva kot ga pri ponovnem zagonu. Vse našteto se je dobro seštelo in Jernej je v drugem krogu privarčeval slab liter goriva. Ni malo.