Nedelja, 8. 3. 2020, 4.00
4 leta, 1 mesec
Prva vožnja: mini cooper SE
Vozili smo minija, ki ne sprejme bencina ali dizla #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,21
6
Mini je postal tudi električen - pogonsko tehniko mu je posodil BMW i3S, baterijo z 32,6 kilovatne ure pa so izdelali sami.
Marsikdo bo presenečen, a cooper SE ni prvi Minijev električni avto. Leta 2008 so izdelali približno šeststo električnih minijev, ki pa so bili namenjeni izključno flotnim testnim kupcem. Je pa to njihov prvi velikoserijski električni model, ki ima po merilnem ciklu WLTP med 235 in 270 kilometri dosega. Na cesti se je še enkrat dokazal kot okreten mestni avto, s pomočjo 135-kilovatnega motorja pa so njegovo najljubše igrišče mestne ulice. Ker so si večino elektropogona izposodili pri športnem BMW i3 S in vzeli sedem let staro osnovo, se cena v Sloveniji, kjer je prodaja že stekla, začne pri 33 tisoč evrih brez upoštevane subvencije.
Mini je del skupine BMW, zato je logično, da so se na pomoč obrnili k njim. BMW je s svojim i3 oral ledino in doživel že tri tehnološke nadgradnje. Njihov najbolje prodajani električni model je tako daroval svoje "srce" tudi električnemu miniju. To prinaša elektromotor s 135 kilovati in 270 njutonmetri navora, zaradi precejšnje moči pa so mu nadeli uradno ime cooper SE.
Baterijo so morali razviti sami
Kot omenjeno je i3 S poleg elektromotorja miniju posodil še menjalnik in vso potrebno elektroniko, niso pa njegove
baterije z zmogljivostjo 33 kilovatnih ur. Trivratni mini je namreč v tej generaciji na ceste zapeljal že leta 2013 in njegova arhitektura prvotno ni bila izdelana za možnost električnega pogona. Posledično so morali razviti novo baterijo oziroma uporabiti poznano tehnologijo in jo zapakirati v drugačno obliko.
Baterijski paket z zmogljivostjo 32,6 kilovatne ure je tako v obliki črke T. Nameščen je na sredini avtomobila, od menjalnika proti zadku. Pri zadnji osi je zaradi odstranjenega rezervoarja goriva več prostora, baterijo pa so tam lahko razširili. Čeprav avto ni bil zasnovan za električni pogon, je uspelo inženirjem na nosilce motorja pritrditi elektromotor, zaradi edinstvene oblike baterije pa je potniška kabina, vključno s prtljažnikom, prostorninsko nespremenjena.
Višji, a z nižjim težiščem
Ker so potrebovali prostor na dnu, so morali avto dvigniti za osemnajst milimetrov, a ker je dvesto kilogramov težka baterija na dnu, to prinaša nižje težišče v primerjavi z običajnim modelom. Prinaša pa razvoj električnega modela iz običajnega minija tudi nekatere druge prednosti. Cooperja SE izdelujejo v tovarni v Oxfordu v Veliki Britaniji, sočasno in na istem proizvodnem traku kot druge modele. Ker na Otok pripeljejo že sestavljen pogon, ga brez zastojev v proizvodnji vgradijo v nos. Ko je avto pripravljen, na koncu v dno vgradijo še baterijo.
Seveda ima vgradnja električnega pogona v avto, ki je bil prvotno namenjen izključno motorjem z notranjim izgorevanjem, tudi slabosti. Prostor za baterijo je omejen, posledično je krajši tudi doseg. Nekaterih elementov, ki jih prinaša električni pogon, se ne da prilagoditi, na primer povečati prostornosti potniške kabine, ki zaradi manjših pogonskih elementov omogoča preureditev notranjosti.
Ko smo ravno pri potniški kabini, ta je pri SE spremenjena le v nekaterih podrobnostih. V oči seveda najprej pade spremenjen digitalni zaslon, pritrjen na volansko plastiko. Na njem je mogoče spremljati vse pomembne podatke – od dosega, napolnjenosti baterije, hitrosti do uporabljene moči elektromotorja.
Novost so še rumeno obarvan zagonski gumb, spremenjena namembnost stikala, kjer voznik nadzoruje rekuperacijo, in stikalo za izbiro voznega profila.
Dva načina rekuperacije, ima tudi športni vozni profil
Mini je od nekdaj poseben avto. Ko ga je prevzel BMW, je odkrito začel nagovarjati predvsem športne kupce in jim prinašal občutek gokarta za volanom. Kljub prihodu električnega pogona je ohranil nekaj te svoje športne krvi. To potrjuje športni vozni profil.
A navsezadnje želi biti cooper SE tokrat bolj varčen kot divjak. To potrjujeta tudi dva vozna profila, ki sta namenjena predvsem varčnejši vožnji in podaljševanju dosega. Prvi način eco prilagodi parametre motorja za čim boljšo učinkovitost, drugi eco+ oziroma green+ izklopi klimatsko napravo, najvišjo hitrost vožnje in dodatno odvzame moč motorju.
Voznik neodvisno od izbranega voznega profila korigira delovanje rekuperacije zavorne energije. Načina sta dva – osnovni in močni. Prvi z običajno močjo rekuperacije praktično ne posega s samodejnim zaviranjem, drugi prinaša način vožnje z eno stopalko.
Bi šlo čez 200 kilometrov?
Pri Miniju obljubljajo od 235 do 270 kilometrov dosega (WLTP), a kot smo že navajeni, je realnost nekoliko drugačna. Škoda, da je
bila trasa vožnje sestavljena nekoliko nerodno. Od skoraj stotih kilometrov smo jih dve tretjini prevozili na avtocesti. Povprečna poraba je bila takrat 17 kilovatnih ur na 100 prevoženih kilometrov, na regionalnih cestah in v mestu od 14 do 15 kilovatnih ur.
Kaj pa doseg? Ko smo sedli v naš avto, je ob polni bateriji doseg v načinu green kazal 140 kilometrov, green+ je doseg dvignil za dodatnih deset kilometrov. V drugem avtu je začetni doseg kazal 185 kilometrov, torej daleč od obljubljenih več kot 235.
Kaj smo torej ugotovili? Da je doseg izračunan zelo natančno in se je zniževal kljub avtocestnim hitrostim, kot je predvidel računalnik. Ali bi dosegli 250 kilometrov, ne moremo ne potrditi ne ovreči, zagotovo bi z manj avtoceste prišli čez 200 kilometrov. Z izključno mesto vožnjo bi verjetno prišli tudi do 230 kilometrov, a za zanesljivejše podatke bomo preprosto morali prevoziti več kilometrov v različnih režimih.
Kaj pa polnjenje? Pri Miniju so pripravili pregledno tabelo, ki jo prilagamo spodaj.
6