24-letna Eva iz Bahrajna: Rekli so mi, da bom morala biti vedno zakrita, ampak ...

Sredi puščave ... Eva Vedlin Gojčič je 24-letnica, po horoskopu je riba in pravi, da je trmasta. Kadar se za nekaj odloči, pri tem vztraja, velikokrat pa želi dokazati tudi svoj prav. Pri tem ne pozabi omeniti, da ji brez podpore, spodbudnih besed in nato tudi fizične prisotnosti partnerja ne bi uspelo.

In kakšna sta njena zgodba in življenje v Bahrajnu?

Od začetka ...  

Začelo se je s študijem kineziologije v Kopru, pojasnjuje Eva, ki se je za ta študij odločila, ker v resnici ni vedela, kaj študirati. Starši so ji svetovali, naj študira, kar jo veseli, in takrat jo je zelo veselilo igranje odbojke, zato se je odločala med športno fakulteto v Ljubljani, smer kineziologija, in aplikativno kineziologijo v Kopru. V Ljubljani bi morala opravljati sprejemne izpite, pa jih je zaradi priprav na poletno sezono odbojke na mivki "prešpricala". Odločila se je za primorsko univerzo in se vpisala na aplikativno kineziologijo.

Zakaj je vse to pomembno? Če Eva ne bi igrala odbojke in študirala na tej fakulteti, danes verjetno ne bi bila, kjer je. Opravila je vse letnike, se lotila pisanja diplome, ko jo je nekega januarskega popoldneva poklical fant in ji rekel: "Eva, kaj bi rekla, če ti rečem, da ti urejam službo v Bahrajnu?"

Eva mu je seveda rekla, da je nor, ampak ker si je že od nekdaj želela delati v tujini, jo je stvar zanimala. Takoj se je na internetu pozanimala, kje Bahrajn sploh je ... In tako se je začelo.

Delo v Bahrajnu: osebna trenerka in maserka

Fant je namreč našel dekle, Slovenko, ki dela v Bahrajnu in ima svoj fitnes, iskala je osebnega trenerja in maserja. Popolna služba za Evo, ki je poslala življenjepis in vsa potrebna dokazila. Po pogovorih in določenih nalogah je Eva službo dobila, hkrati pa so ji naročili, naj čim prej pride na novo delovno mesto.

Eva si je želela končati študij, kar ji je tudi uspelo – diplomirala je namreč tik pred odhodom, za kar je še danes hvaležna mentorici. Potem se je vse odvijalo zelo hitro.

Zadnji dan je bil najtežji. Pravzaprav se zaveš, da odhajaš. Ampak ne, ker bi se sam opominjal na to. Drugi so tisti, ki te opominjajo, sprašujejo in po svoje zastrašujejo. Eva, se zavedaš, da greš na Bližnji vzhod, tam je ameriška mornarica, blizu je vojna, živet greš med Arabce, muslimane, vedno boš morala biti zakrita. Pa ženska si, si prepričana, da boš varna tam … In še sto podobnih vprašanj.

Po zapletu na letališču, ko je zaradi napačnega vpisa imena niso spustili na letalo in je potem vendarle za las ujela polet, se je njena dogodivščina na drugem koncu sveta začela. V Bahrajnu Eva trenutno dela v fitnesu, ki pa ni podoben fitnesom v Sloveniji. "Tukaj ljudje ne prihajajo ves dan v fitnes in ne delajo z utežmi, napravami zase. Ne, pri nas je poudarek na skupinski vadbi in na osebnem trenerstvu. Članarina kot v Sloveniji ne obstaja. Tudi fitnes ima odpiralni delovni čas od 6. do 12. ure in od 16. do 20. ure."

Najtežje pri selitvi: zaveš se, da si sam, na drugem koncu sveta, brez prijateljev. Moraš se prilagoditi novi kulturi, novemu jeziku. Zame je bilo najtežje, da sem imela občutek, da nisem mogla izraziti svojih občutkov v angleščini, kot jih lahko v slovenščini. Trenutno pa je najhujša stvar verjetno še vedno oddaljenost od bližnjih, ampak k sreči imamo toliko moderne tehnologije in se lahko vidimo ter slišimo z videoklici.

Bahrajn in Slovenija: razlike so velike!

PRVIČ: vremenski šok. Prideš z letališča in komaj zadihaš. Mešanica vročine in vlage. Marca še niti ni bilo tako hudo, zdaj pa imamo od 45 do 48 stopinj in 60- do 70-odstotno vlažnost. Včasih, ko vdihneš, pravzaprav sploh težko dihaš.

DRUGIČ: kultura. Popolnoma drugačna kultura. Veliko pokritih žensk, veliko jih je oblečenih v burke, da ne govorimo o koncih tedna, ko prihajajo trume ljudi iz Savdske Arabije. Tam so ženske popolnoma zakrite in vidiš samo oči. Sem prihajajo vsak konec tedna, ker se tukaj lahko zabavajo in jih z Bahrajnom povezuje samo most. Nisem mogla verjeti, ko smo prvič šli v kino v City Center, koliko je bilo tam ljudi. Komaj smo se premikali. In ta njihov "shopping mall" je velik kot dve večji trgovski središči v Sloveniji. Predstavljajte si napolniti ves ta prostor z ljudmi. Ob koncu tedna ne dobiš parkirnega prostora. Druga zanimivost tu je kino. Vsi hodijo v kino. Če ne greš po karto ali jo rezerviraš dve uri prej, karte ne dobiš. Med predstavami slikajo s telefoni, pripeljejo tudi enoletne otroke, nihče se ne obremenjuje, če komu zvoni telefon med predvajanjem filma …

TRETJIČ: kultura vožnje. Ni je! Voziš, kakor želiš. Polno cest. Predstavljajte si majhen Dubaj, ampak ne tako napreden. Na avtocesti imajo tri pasove. Tukaj desni ni počasni pas, levi prehitevalni. Tukaj so vsi pasovi počasni, hitri, srednje hitri … Pravim, da tu zmaga pravilo hitrejšega in močnejšega in priporočljivo je, da se hitro navadiš, da vsi trobijo. Sicer pa je zanimivo, da v večini vozijo ženske in Indijci.

ČETRTIČ: tu živi zelo veliko Indijcev, Filipincev in Tajcev, ki opravljajo vse službe zgolj za preživetje in za to, da lahko nekaj denarja pošljejo še domov.

PETIČ: v uradnih ustanovah v večini delajo Bahrajnčani. Ljudje tu si vzamejo čas, na primer za osebni dokument sem šla tja šestkrat, da so me fotografirali, vzeli prstni odtis in da sem se podpisala. Mislim, da so me na koncu že vsi poznali. Moram reči, da so ljudje izredno pozitivni, je pa res, da sem na primer za izdelavo vozniškega dokumenta, ko je treba opraviti samo pregled oči in oddati dokumente, čakala dve uri in še nisem prišla na vrsto. V takih primerih začneš ceniti svojo državo.

ŠESTIČ: ramadan. Ljudje ne jejo, ne pijejo od vzhoda do zahoda. To je bil verjetno zame eden izmed težjih mesecev. Predvsem zato, ker so zaprte vse restavracije, vse kavarne, vsi lokali, kjer strežejo hrano ali pijačo. Ko sonce zaide, pa se začne vse odpirati. Trgovine so odprte. Sicer pa je tudi zakonsko prepovedano piti, jesti, kaditi in žvečiti na javnih prostorih. Pravzaprav ne smeš početi ničesar.

S fantom sva šla enkrat za konec tedna naokrog po Bahrajnu. Postala sva lačna, odšla sva v trgovino po hrano in pijačo. Pojavila se je težava, kje bova lahko to pojedla. Tako sva sedla v avto in se vozila okoli ter jedla v avtu. Na skrivaj, seveda.

Eva pove, da je nočno življenje zelo zanimivo. Na fotografiji s partnerjem in prijateljico iz Tunizije.

Življenje v Bahrajnu

Eva pove, da je življenje sicer popolnoma normalno in se privadiš. "Ne, ne potrebujem burke! Oblačim se popolnoma normalno, kot v Sloveniji," še dodaja. Le na javnih plažah se ženske ponavadi ne kopajo, zato se tudi Eva ne. Če pa se ženske kopajo, se kopajo v dolgih rokavih in pajkicah. Eva se zato raje odloči za kopanje na zasebnih plažah, kjer se lahko kopa v kopalkah. "Mogoče te tu in tam kdo pogleda nekoliko čudno, ampak ne gre pa za kršenje zakona," pove in doda, da mora v primeru, ko gre v uradne ustanove, kot so policija, upravna enota, tudi pošta, obvezno obleči dolge hlače in majico.

Ljudje v Bahrajnu so drugačni kot v Evropi. Po njenih besedah so zelo prijazni, vsi zelo radi pomagajo. Seveda se najdejo tudi ljudje, ki niso taki, ampak to ni pravilo. Tudi življenje se odvija precej po načelu "bomo že" oziroma "inshallah". V prevodu: če bo bog dal. "Tudi ko prideš odpret bančni račun in vprašaš, kdaj pričakovati kartico, sledi odgovor: Inshallah. V glavnem, nikamor se jim ne mudi," pojasnjuje Eva.

Seveda je tu največ muslimanov, ampak jim sledijo tudi katoličani, najde se nekaj judov in hindujcev. In vsi so svobodni. Zelo dobro sobivajo, nihče ne nasprotuje drugemu. 

Naftne ploščadi ...

Eva še poudarja, da živi v državi, kjer je izjemno veliko tujcev: "Kot sem že omenila, so tu Indijci, Filipinci in Tajci, tudi Američani (zaradi vojske), v večini pa Britanci. Medtem ko Slovencev ni veliko. Pravzaprav jih sploh ni. Sem pa prek socialnih omrežij našla še eno Slovenko, ki že štiri leta živi tukaj s svojim možem. Ne morete verjeti, kako sem bila vesela, ko sem ugotovila, da živi v sosednjem bloku. V tednu dni sva že bili na pijači in se brez premora pogovarjali najbrž kar tri ure." 

Velika razlika v primerjavi s Slovenijo je konec tedna. V Bahrajnu je petek prost dan (kot je pri nas nedelja), sobota pa je v resnici sobota. Jaz v soboto na primer delam polovični delavnik. In teden se začne z nedeljo. To je torej prvi delovni dan, delovni teden se konča s četrtkom.

Stanovanjska problematika za tujce? Razlika je, če prihajaš iz Evrope, Avstralije, Amerike in podobno, ali če prihajaš iz indije, Pakistana, Azije ... Eva na primer ni imela težav s stanovanjem, na voljo jih je dovolj, vendar je treba plačati trimesečno najemnino. Delavci pa živijo v delavskih stanovanjih z desetimi drugimi ljudmi, podobno kot na primer v Sloveniji v samskih domovih.

Zdravstvo? Če si zaposlen, mora nadrejeni plačati zavarovanje. Če nisi zaposlen, nimaš zavarovanja, ampak lahko greš v javno bolnišnico, kjer je vse plačljivo. Če si zavarovan, moraš, kadarkoli greš v bolnišnico oziroma na pregled, doplačati največ pet bahrajnskih dinarjev (12 evrov) in lahko dobiš po osem zdravil ali nobenega, tudi operacije so zastonj, bolnišnični dnevi so zastonj, CT je zastonj (v javni bolnišnici stane 110 BD, kar je približno 275 evrov).

Šolstvo? Deluje sistem javnih in zasebnih šol, kjer otroci nosijo uniforme. Javne šole so za tiste, ki si zasebnih ne morejo privoščiti. V zasebnih šolah deluje angleški oziroma ameriški sistem, obstajajo pa na primer tudi indijske šole. Sicer velja, da tu deluje eden od boljših sistemov osnovnih šol na svetu.

Bahrajn sem spoznala kot bogato državo. Mogoče ne tako bogato kot okoliške države, ampak zagotovo bogatejšo kot Slovenija. Zelo veliko je žensk, ki so doma oziroma imajo svoj posel, ampak ga namesto njih vodijo drugi. One pravzaprav samo zapravljajo. Jaz jim rečem "Bahraini housewifes". So pa zato zelo dobro poročene. Ampak zelo težko najdejo prosti čas. V vseh teh mesecih še nisem ugotovila, kaj delajo, ker imajo za otroke varuške, posla ne vodijo ...

Zanimivosti, ki so tako ali drugače navdušile Evo

• Živeti v Bahrajnu je preprosto. Normalno je, da svojega avta ne opereš sam, ampak prideš zjutraj v garažo in je opran. Opere ti ga upravnik, vsaj enkrat na teden. Normalno je, da imaš čistilko, ki jo samo pokličeš, plačaš pet dinarjev (12 evrov) in imaš pospravljeno in čisto. Normalno je, da imajo ljudje z otroki voznike in varuške, ki so ves čas z njimi.  
• Kadar avtomobilu zmanjka goriva, greš na bencinsko črpalko. Kot povsod. Ampak tukaj sem prvič videla, da počakaš v avtu. Sediš in čakaš, poveš, kateri bencin in koliko. Ko je natočeno, plačaš in se odpelješ. Poln rezervoar sicer stane od 10 do 12 evrov.  
• Ljudje parkirajo pred restavracijami s hitro prehrano in potrobijo. Nato pritečejo delavci in prevzamejo naročilo. Naročeno jim prinesejo v avto. Ljudem je pravzaprav zelo udobno. Povsod samo sedijo in čakajo, da jim postrežejo. Vsaka restavracija dostavlja domov in to storitev tukaj vsakodnevno uporabljajo. Vsako minuto srečaš Indijce, ki drvijo po cestah z motorji, da dostavijo hrano.
• Tudi voda iz vodovoda je topla. V tem obdobju skoraj ni mrzle vode.