Domen Vodopivec: Karkoli naredimo, je bolje kot nič

Z Domnom Vodopivcem, poklicnim reševalcem na motorju z Reševalne postaje v Ljubljani, ki se vsakodnevno srečuje z življenjsko ogrožajočimi stanji, ko je treba delovati ter se odločati hitro in po jasnih protokolih, smo se v že dodobra odprti motoristični sezoni pogovarjali o dinamiki njegova dela in še marsičem.

"Ko bom velik, bom vozil rešilni avto"

Da bo njegovo življenje prepleteno z nudenjem pomoči drugim, je vedel že v otroštvu. Njegova mama je bila medicinska sestra in Domen je že kot kratkohlačnik veliko časa preživel z reševalci. "Ko bom velik, bom vozil rešilca," je govoril mami, a ni povsem držal obljube. Postal je reševalec na motociklu.

Stres in improvizacija

To sta besedi, ki bi najbolje povzeli dinamiko njegovega dela, pravi. A z leti se navadiš, dodaja. Ni pa hitrost tista, ki ga tako preudarno pripelje na kraj nesreče. Ključna je predvsem dinamična vožnja, poudarja. Ko je reševalno vozilo na nujni vožnji, na cesti odločajo sekunde, zbranost voznika in dobro spremljanje njegove vožnje med preostalimi udeleženci v prometu. Ko zvok sirene potihne, se naključni opazovalci spet vrnejo k svojim vsakodnevnim opravilom. Reševalci pa še naprej bijejo boj z adrenalinom in poskušajo kar najhitreje ter varno prispeti do prizorišča nujne medicinske intervencije.

"Vse, kar naredimo, je bolje kot nič"

Poklic reševalca je težek in velik izziv. Še posebej je težko ob vsem zdravstvenem znanju in psihičnem naporu dobro "slalomirati" med vozili med popoldansko špico ob neprestani spremljavi siren.

Domen Vodopivec je prepričan, da v trenutkih, ko je ogroženo človeško življenje, lahko naredimo veliko, če se le odločimo, da bomo pomagali. "Vse, kar naredimo, je bolje kot nič," poudarja.

Domen, pri srčnem zastoju je klic na reševalno postajo vsekakor ustrezen prvi korak, toda brez našega posredovanja bo do prihoda reševalcev praviloma že prepozno.

Zavedajmo se, da imamo pred sabo negibnega človeka, ki ne diha. Če mu ne bomo niti skušali pomagati, bo umrl, zato je bolje, da vsaj nekaj naredimo in s tem povečamo možnost, da bo preživel. Zato se vsi naučimo znanja temeljnih postopkov oživljanja. To je preprosto, vendar neverjetno učinkovito znanje. Obnovimo ga enkrat na leto – dovolj je že, če se sprehodimo skozi algoritem v pisni obliki, tudi če nimamo možnosti vaje na lutki.

Kako stresno je pravzaprav vaše delo?

Mi smo prvi stik in prva pomoč. Lovimo tiste prve sekunde, ki jih reševalno vozilo lahko zamudi. Če je prva pomoč hitra, je hitrejša tudi poznejša rehabilitacija poškodovanca in hitreje se lahko vrne v vsakdanje življenje.

Za nekatere je stresno že čakanje na nalogo. Drugi val adrenalina sledi med vožnjo, ko se s kolegom posvetuješ in v glavi izdelaš okvirni scenarij reševanja. Tretji del stresa in adrenalina pa se začne na prizorišču nesreče. Še posebej težko je, ko so poškodovani otroci. Takrat smo pogosto čustveno prizadeti. Pri preostalih poškodovancih pa reševalec kar nekoliko otrpne in čustva potisne v podzavest.

Koliko intervencij letno opravite motoristi reševalci in koliko kilometrov prevozite?

Opravimo približno 600 intervencij ali 20 tisoč kilometrov letno. Rešilec gre vedno na kraj nesreče, motorist pa tja prispe pred njim. Mi lovimo srčni zastoj, minute, v katerih srce še migeta, preden se ustavi, so nam pa v veliko pomoč očividci na kraju dogodka. Če je nekdo prej stiskal srce, je možnost preživetja toliko večja.

Motoristi zadnja leta na slovenskih cestah množično umirajo. So prehitri in s premalo vozniškega znanja?

Eno z drugim. Velik problem je predvsem občutek, da se meni nič ne more zgoditi. Statistika pravi, da umirajo predvsem mladi. Seveda obstajajo tudi bizarne nesreče. Morda se kdo vpraša, le zakaj se pa jaz na motorju ne morem po Ljubljani peljati s hitrostjo 200 kilometrov na uro. Ne moreš se, če te nekdo ne bo spregledal ali izsilil danes ali jutri, te bo čez en teden in se boš ubil. Največji problem je v naših glavah, nismo dozoreli do te mere, da bi dosledno upoštevali predpise, pa tudi sicer živimo tako, da vse poteka prehitro. Marsikdo si danes kupi motor in misli, da se zna že jutri vrhunsko peljati.

Ljudje, ki pokličejo, so prestrašeni. Jih znate umiriti, vas poslušajo, kako je treba pomagati, ker verjetno je bolje storiti vsaj nekaj kot pa nič?

Od dispečerja je odvisno, kako dobro zna človeka na drugi strani telefonske linije pripraviti do tega, da bo pomagal. Imeli smo izobraževanje, da je pri vzpostavitvi komunikacije treba delovati na čustveni ravni, da človek začuti, da ni sam in da mu boš pomagal, da on pomaga naprej. Seveda obstajajo tudi ljudje, ki že na začetku pogovora rečejo, da oni že ne bodo pomagali

Kakšen bi bil vaš nasvet voznikom, ki jih srečujete na intervencijskih vožnjah?

Ko nekdo za seboj vidi reševalno vozilo, mora biti pozoren in zbran. Presoditi mora, kako hitro ga bo vozilo dohitelo in kako naj se mu izogne. Zmanjšati mora hitrost ali po možnosti ustaviti. Panike ne sme biti. Sam skrbno spremljam poteze voznikov pred seboj. Šele ko se oni odzovejo, naredim potezo tudi sam. Nikoli obratno.

Se vam zdi, da je vedno več ljudi pripravljeno pomagati ob nesrečah?

Da, vedno več ljudi pripravljenih pomagati in da je tudi njihovo znanje z leti vedno boljše.

Na cesti ste doživeli veliko. Poškodbe v prometnih nesrečah so praviloma hude. Ste še kdaj pretreseni?

Jasno, predvsem ko so v nesreče vpleteni otroci. Pomembno je, da slabih izkušenj ne potlačimo, temveč se o njih pogovorimo. Komunikacija je ključ. Tako kot sicer v življenju.

Sami ste dejali, da je bolj kot hitrost ključna dinamična vožnja. Lahko to pojasnite.

Proti kraju intervencije, če to veleva nujnost, se vedno peljemo zelo hitro, nazaj pa vedno precej počasneje. Ali se nam dejansko ne mudi ali pa moramo biti previdnejši zaradi poškodovanca v zadnjem delu vozila. Ponesrečenca že na kraju nesreče oskrbimo in ga trdno privežemo na nosila. Ko se s poškodovancem vračamo, mora biti vožnja počasnejša in tekoča. Reševalec mora voziti dinamično, toda pri tem predvidevati ovinke in križišča. Nenadna pospeševanja in zaviranja bi otežila delo v ambulantnem delu reševalnega vozila.

Koliko je na intervencijskih vožnjah rezerve?

Vedno je rezerva. Predstavljajte si, da moram priti od točke A do točke B, kjer se nekaj dogaja. Motor je sredstvo, da do te točke pridem čim hitreje, da bom lahko pomagal. Moram biti 300-odstotni profesionalec, toda rezervo moram imeti, saj nesreča nikoli ne počiva. Sem vesten do sebe, svojcev in zaposlenih, zato se udeležujem treningov varne vožnje in prihajam na delovno mesto spočit. Le tedaj lahko dam svoj maksimum. Na motorju se nesreča hitro zgodi.

Tveganja ne sme biti oziroma ga naj bi bilo kar najmanj. Če se zgodi nesreča, smo krivi mi. Modra luč in sirena nam ne dajeta imunitete, z njima na cesti le prosimo za prednost. Od preostalih voznikov pa je odvisno, ali nas opazijo in ali nam prednost tudi dajo. V primeru nesreče velja zakon, takrat pa smo mi skoraj vedno v prekršku. Ali smo prevozili polno črto, rdečo luč na semaforju, morda smo izsilili prednost ali kaj podobnega. Če naše vozilo ne bi bilo več vozno, tudi ne bi mogli nadaljevati reševalne vožnje.

Na poti morate zaupati tudi drugim prometnim udeležencem, vaša varnost je odvisna tudi od njih.

Z leti se jih naučiš "brati". Seveda imam vedno rezervo, da se rešim iz zagate, če nekdo drug v prometu ne reagira tako, kot sem si zamislil, toda navadil sem se prepoznati ljudi in njihova dejanja.

Se pogosto zgodi, da zaradi prometnih udeležencev in njihove nespametne vožnje izgubljate dragocene sekunde?

Sekunde izgubljam, a se s tem ne smem obremenjevati. Pomembno je le, da pridem čim hitreje do cilja in človeku pomagam.

Za to delo je obvezna tudi primerna kondicijska pripravljenost. Kako jo vzdržujete in kaj počnete v prostem času?

Da si zbistrim misli, rad tečem in hodim v hribe, predvsem pa prosti čas, ki ga imam na voljo, najraje kakovostno preživim z družino.