Deset izumov, ki so v 30 letih izboljšali naše avtomobile

1992: Parkirni senzorji

Elektromagnetni parkirni senzorji so zaživeli leta 1992, ko jih je ponovno izumil in patentiral Mauro Del Signore. S pomočjo elektromagnetnega valovanja zaznavajo ovire in s piskanjem opozorijo voznika na bližajočo se oviro. Prvi serijski avtomobil s parkirnimi senzorji je bil leta 2003 toyota prius, čeprav je Toyota že vgradila ultrazvočni zadnji sonar leta 1982 na model corona.

1992: Sistem za nenamerno menjavo voznega pasu

Še preden je leta 1999 na ceste zapeljal prvi avto z radarskim tempomatom, je leta 1992 prvi vgrajeni sistem za nenamerno menjavo voznega pasu že obudil prve ideje o samovozečem avtomobilu. Ta veliki korak so storili pri Mitsubishiju, kjer so v model debonair vgradili preprosto kamero, ki je opazovala oznake na cestišču. Če je voznik zapeljal čez oznako, ga je na to opozoril glasni alarm. V naslednjih letih so drugi proizvajalci začeli razvijati svoje sisteme, a vsak je stavil na kamero, vgrajeno v vetrobransko steklo.

Do naslednjega velikega mejnika v avtomobilski industriji je prišlo leta 2004. Razvili so sistem, ki je pomagal vozniku vrniti avto na sredino voznega pasu. Toyota je nadgradila sistem nenamerne menjave voznega pasu in ga vgradila v model crown majesta. 

Mitsubishi je pri modelu debonair kot prvi na svetu uvedel sistem za nenamerno menjavo voznega pasu, Toyota pa je leta 2004 prvič vgradila sistem, ki je pomagal vozniku ohranjati avto na sredini voznega pasu. Foto: Mitsubishi

1994: Diagnostični priključek OBD II

Čeprav je bila prva generacija priključka za diagnostiko OBD razvita v osemdesetih letih, je šele prihod priključka OBD II leta 1994 prinesel občuten tehnološki napredek. Z novo generacijo so servisi in usposobljeni mehaniki pridobili bistveno več podatkov, z izboljšano diagnostično zmogljivostjo pa so s pomočjo specifičnih kod hitro odkrili napake na avtomobilu.

Šestnajstpinski konektor je z razvojem postal nepogrešljiv pripomoček avtomobilov in servisov. Njegovo delovanje omogoča izredno natančno preverjanje vseh komponent avtomobila, z njegovo pomočjo lahko mehaniki preverjajo delovanje motorja, nastavljajo številne zapletene parametre in, navsezadnje, s pomočjo programskih rešitev tudi izboljšujejo učinkovitost motorjev. OBD II je še danes nepogrešljiv priključek praktično vsakega avtomobila, izdelanega v zadnjih 25 letih.

1995: sistem za nadzor stabilnosti ESP

Elektronski nadzor stabilnosti ESP oziroma pri nekaterih proizvajalcih poimenovan ESC je elektronski asistenčni sistem, ki je namenjen preprečevanju zdrsa vozila z zaviranjem posameznih koles. ESP je v svoji zdajšnji obliki razširitev sistema ABS (antiblokirni sistem) in vključuje tudi ASR (regulacijo zdrsa pogonskih koles). Oba sistema so razvili že ob koncu sedemdesetih in na začetku osemdesetih let.

Razvoj sistema ESP sovpada z razvojem računalniških sistemov oziroma s povečevanjem računalniške moči, ki je lahko v realnem času preračunavala in uskladila delovanje vseh senzorjev. ESP sta kot prva sredi devetdesetih let v svoje modele začela vgrajevati Mercedes-Benz in BMW, proti koncu desetletja pa so sledili še drugi proizvajalci. Od 1. novembra 2014 sta ESP in indikator menjave prestave obvezna za vsa novoregistrirana vozila.

Mercedes-Benz je v sedemdesetih kot prvi razvil sistem ABS, skoraj dvajset let pozneje so med prvimi vgradili tudi sistem elektronske stabilnosti avtomobila ESP. Foto: Mercedes-Benz

1998: (Toyotin) hibridni pogon

Toyotin Projekt G21 se je začel leta 1994 s ciljem ustvariti ekološki avtomobil za 21. stoletje, prijaznejši do okolja in primerno zmogljiv. S predstavitvijo prve generacije Priusa se je začela moderna revolucija avtomobilske elektrifikacije. Tedaj, leta 1997, je Priusov debi naletel na precej različne, tudi precej skeptične komentarje. Prva generacija je delovala z 1,5-litrskim bencinskim motorjem, elektromotorjem in nikelj-metalno hibridno baterijo. A njihovo vztrajanje je spremenilo avtomobilsko industrijo, danes pa praktično ni proizvajalca avtomobilov, ki v svoji ponudbi nima hibridnega modela (blagi hibrid, polni hibrid ali priključni hibrid).

1999: Radarski tempomat

Radarski tempomat je bil prvi sistem, ki je napovedoval in obljubljal samovozečo prihodnost. Do leta 1999 so tempomati le vzdrževali hitrost, niso pa je prilagajali glede na druge udeležence v prometu. Kot prvi so tehnologijo prihodnosti v serijski avto vgradili pri Mercedes-Benzu. Radarski tempomat je bil seveda vgrajen v tehnološko najbolj napredni razred S.

Kljub temu da je prvi sistem prišel v uporabo pred več kot dvajsetimi leti, pa radarski tempomat še danes ni samoumeven sistem modernih avtomobilov. Pri večini modelov je na voljo za doplačilo, pri nekaterih znamkah pa ga zaradi same kompleksnosti in številnih spremljajočih sistemov niti ne ponujajo. So pa njegovo delovanje že dodobra izpopolnili nekateri proizvajalci, ki pospešeno razvijajo avtonomno tehnologijo, in radarski tempomat je ključni del te tehnologije.

Radarski tempomat je pomenil velik preskok naprav v primerjavi z običajnim tempomatom, obenem pa je le podžgal idejo o prihodu samovozečih avtomobilov. Foto: Mercedes-Benz

2000: Navigacijske storitve prek omrežja GPS

Časi, ko je moral biti predal pri sovozniku dovolj velik za številne avtokarte in ko se med vožnjo po tujih državah sovoznik ni videl zaradi raztegnjenega zemljevida, torej (skoraj) konec leta 2000, so minili. Nekateri avtomobili so že sredi devetdesetih let uporabljali navigacijske naprave prek sistema GPS, a je bil sistem globalnega pozicioniranja takrat v vojaški uporabi, ti pa so motili signal, zato je bila uporaba navigacij, vgrajenih v avtomobile, motena in nenatančna.

Leta 2000 se je nato zgodil velik zasuk, saj je ameriški predsednik Bill Clinton ukazal vojski, da mora prenehati motiti signal in dovoliti uporabo te tehnologije vsem. Takrat se je uporaba navigacijskih naprav v avtomobilih povečala, tehnologija je dobila nov zagon, in danes praktično ni avtomobila brez vgrajene navigacijske naprave.

2001: Prostoročna povezava Bluetooth

Na začetku se avtomobilska industrija ni zavedala pomembnosti prostoročnega sistema Bluetooth, zato ob koncu devetdesetih praktično noben proizvajalec ni hitel z vgradnjo tega sistema v svoje modele. Chrysler je kot prvi storil ta korak leta 1999, a so prvi avtomobili s tem sistemom na ceste zapeljali šele prihodnje leto, ko so na prodajne police začeli prihajati prvi mobilni telefoni z možnostjo prostoročne povezave. To je bil Ericsson T36, a so njegov razvoj prekinili, zato ga leta 2000 ni bilo mogoče kupiti v trgovini. Šele prihodnje leto je Ericsson T39 postal prvi komercialni telefon s podporo Bluetooth. Takrat se je vzpostavila tudi prva povezava med avtomobilom in telefonom, ki je omogočala prostoročno telefoniranje. Do razcveta tehnologije je prišlo leta 2004, ko so Bluetooth začeli vgrajevati praktično vsi proizvajalci.

Vzvratna kamera je močno pripomogla k povečani varnosti pri vožnji vzvratno. Foto: Gregor Pavšič

2002: Kamera za vzvratno vožnjo

Vse do preloma stoletja se je voznik med vzvratno vožnjo moral zanašati na dobro nastavljena ogledala ali pa se je moram na voznikovem sedežu povsem obrniti in gledati v smeri vožnje ter varno manevrirati vzvratno. A v obeh primerih voznik ni videl, kaj se dogaja nižje za avtomobilov, kar je predstavljajo največjo nevarnost predvsem za otroke, ki jih je voznik zaradi mrtvega kota lahko hitro spregledal.

Pri Infinitiju so leta 2002 z vgradnjo vzvratne kamere v prtljažna modela Q45 kot prvi izboljšali varnost pri vožnji vzvratno in obenem lastnikom pomagali pri lažjem nadzoru okolice. Tako kot danes se je že pred 19 leti slika s kamere prikazala na osrednjem zaslonu. Kasneje je Nissan predstavil še 360-stopinjsko kamero za ogled celotne okolice okoli avtomobila

1996/2003: Samodejno zaviranje v sili

Zgodovina samodejnega zaviranja v sili sega daleč v preteklost. V poznih petdesetih letih so pri Cadillacu že razvijali prvi primitivni sistem zaviranja v sili s pomočjo radarja, a ceni izdelave in vzdrževanja sta bili enostavno previsoki. Načrte so zavrgli, in šele na začetku devetdesetih let so raziskovalci znova obudili idejo o zaviranju v sili. Med glavnimi razvojnimi silami je bil zopet Mercedes-Benz, ki je leta 1992 ugotovil, da kar 90 odstotkov ljudi v nevarnih situacijah ne zavira z dovolj veliko silo. Po nekajletnem razvoju je prvi avto s tem sistemom postal leta 1996 razred S.

A lahko bi rekli, da se je preboj zgodil leta 2003, saj so šele takrat na ceste začeli prihajati prvi velikoserijski modeli. Honda je leta 2003 v svoj model vgradila sistem za samodejno zaviranje, prav tako pa je Mercedes-Benz prenovljeni sistem zopet vključil v paket Pre Safe pri razredu S. Temu je leta 2003 sledilo še nekaj proizvajalcev, v zadnjih letih pa je sistem postal zakonsko obvezen, njegovo delovanje pa se je močno izboljšalo z razvojem novih tehnologij.