SiolNET.
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Aleksander Mežek: Vsak mladi pevec bo moral slej ko prej v tujino

3

termometer

Kariero Aleksandra Mežka bi lahko poimenovali ZGODBA DVEH DEŽEL. Odraščal je alpskem kotičku Slovenije, kjer se je nadihal naravnih lepot dežele in bogate ljudske folklore. Ljubezen do glasbe ga je že zgodaj pripeljala v Veliko Britanijo, kjer je našel prijatelje in občinstvo.

Aleksander, pred vami je nov izziv, mentor boste v oddaji Razred talentov. Kako to, da ste se odločili za to potezo? Predvsem zato, ker so me povabili. Nekajkrat sem že nekaj podobnega delal in zelo mi je zanimivo delo z otroki, saj vsaka generacija prinese nove talente. Tudi pri nas se zelo čuti, da mladina veliko posluša glasbo iz držav, kjer imajo zelo razvito glasbeno industrijo. S tem se naučijo petja, izražanja in imidža. To je lepo videti in potem oblikovati. Vsi prihajamo iz nekih drugih časov in lahko s svojimi izkušnjami pomagamo.

Kaj menite, da je lahko prav vaš doprinos, vaša drugačnost od preostalih mentorjev? Moja izkušnja je, da sem bil 40 let v Londonu. To verjetno kar veliko pomeni, saj bo moral verjetno vsak mladi, ki si želi uspeti v svetu glasbe, prej ali slej iti v tujino in se znajti v nekem prostoru, kjer je glasba industrija, in ne samo scena.

Ko sva pri tujini – se vam zdi, da mladi slovenski glasbeniki potrebujejo prodor v tujino? Na vzhodu je to industrija, pri nas je to scena. Na sceni se ne da z glasbo zaslužiti ne vem koliko denarja in vedno težje bo, glede na to, da je konkurenca ogromna. Ko sem jaz začenjal v 60. letih, ni bilo ničesar. Bil si sam in si poskušal dobiti spodbudo. Ko si začutil, da je interes, potem si začel graditi nekakšno kariero. Danes je pa malo obratno, saj se ti lahko na enem šovu naredi kariera čez noč, ampak če nisi pripravljen, če ti nekdo ne razloži, kaj vse te čaka, se ti lahko tudi zgodi, da po kratkem intervalu uspeha vse skupaj izgine. Mislim, da bomo mentorji poskusili otrokom dati to, sploh tistim z izjemnim talentom, da jim poskusimo pomagati zgraditi kariero na tak način, da bodo lahko svojo kariero postavili tudi kje drugje, ne samo v Sloveniji. Tu si bodo zgradili samozavest in poskusili jih bomo opogumiti, da bodo suvereni pred občinstvom. Seveda pa jim bom predstavil tudi svojo zgodbo iz tujine.

Se vam zdi, da mladi poznajo vašo glasbo ali bolj njihovi starši? Ne vem, koliko poznajo mene osebno, a vem, da poznajo Julijo in Sivo pot. Prepevajo moje pesmi, ne vem pa, ali se zavedajo, da so to moje pesmi. Jaz sem iz druge generacije in verjetno me njihovi starši bolj poznajo po imenu. Lahko vam povem eno zgodbico, ko sem pred nekaj leti delal v eni šoli in so otroci slikali na mojo glasbo. V Mali Nedelji so učence enega četrtega razreda vprašali, ali kdo ve, kdo je Aleksander Mežek. Vse je bilo tiho, potem pa je en fant dvignil roko in rekel, da ve. Profesorica mu je rekla, da naj pove, in on je odgovoril: "Moj oči ima njegove kasete in moja stara mama je hodila na njegove koncerte." To je bil njegov odgovor in v bistvu je to tudi odličen opis moje kariere v enem stavku.

Šov je pozitivno naravnan. Se vam zdi, da je na splošno lažje kritizirati kot hvaliti? Jaz bom predvsem poskušal biti koristen. Skušal bom biti po vseh merah pozitiven, saj se mi zdi, da se prav v teh letih, kolikor so stari naši kandidati, šele pravilno formuliraš kot osebnost, karakter. Raziskuješ, česa je sposoben tvoj glas, in raziskuješ glasbo, na podlagi tega pa se usmeriš v neko zvrst. Mnogi imajo takrat v glavah svoje vzornike. Verjetno bi bili nekateri radi Justin Bieber, Lady Gaga, zato jih je treba pravilno usmeriti. Ta proces je počasen, ni na kratek rok. Če bi svojo kariero poskušal primerjati s športom, bi rekel, da gre za maraton, in ne tek na 100 metrov, kjer se zaženeš in se tudi hitro ustaviš.

V Sloveniji imamo kar nekaj glasbenih šol, tudi pevce, ki poučujejo glasbo. Se vam zdi, da imamo na tem področju premalo kakovosti? Vem, da imamo zdaj že dobre učitelje petja in glasbe. Spomnim se, da ko sem jaz hodil v glasbeno šolo, je bil poudarek na tehniki in teoretičnih zadevah, kot je branje not. Jaz sem si želel, da bi počel nekaj v glasbi, in so mi kupili violino. V glasbeni šoli kar eno leto nisem smel igrati inštrumenta. Moral sem ga nositi s seboj, a nisem ga smel igrati in to mi je bilo kar malo pod častjo. Učili smo se le prijeme. Po enem letu sem se tako naveličal, da nisem več zdržal, zato me je mati vzela iz šole, ker nisem več rad hodil. Potem sem jo prosil, da naj mi kupi kitaro. To je bilo potem moje in sem se sam učil, dokler nisem prišel v London, kjer so me vodili tisti, ki so imeli veliko več izkušenj. Za mlade je zelo pomembno, da imajo odprte oči in ušesa ter da absorbirajo dogajanje.

Somentorje ste spoznali, verjetno jih poznate tudi iz glasbene scene. Kako bi ocenili ekipo? Zanimiva ekipa. Tomi predstavlja eno smer, jaz kot kantavtor predstavljam drugo smer, Alenka je izjemen interpret in v bistvu so skoraj štiri različne smeri. Upam, da bom imel v svoji skupini koga, ki je nadarjen tudi za pisanje, ne samo petje. Zelo je pomembno, da ustvarjaš lastno glasbo ali igraš kakšen inštrument, to ti na glasbeni poti lahko veliko pomaga. Verjetno se bom bolje razumel z otroki, ki so že poskusili napisati kakšno svojo pesem, kot tistimi, ki pojejo samo hite.

Menite, da je v Sloveniji težje biti del skupine ali kantavtor, kot ste sami? Oboje ima svoje pluse in minuse. Kot kantavtor si sam in si odvisen od samega sebe. Pri skupini pa si lahko delo porazdeliš. A pri nas je težko držati skupino skupaj, saj ima vsak svoje interese. To ni industrija, kjer bi si lahko zagotovil dohodek, ki te vzdržuje, ampak vsak dela nekje drugje, zato je težko vse usklajevati za vaje. Pri skupini je bistvo, da začnejo delati kot eden. Pri mladih skupinah se vidi, da to ni uigrano, tako da med sabo tekmujejo. V Sloveniji smo bolj individualisti, saj nas ne učijo skupinskega dela.

Avtor: Katja Klavora

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin