Nedelja, 8. 11. 2020, 15.14
4 leta
Infektolog Žiga Martinčič: Na intenzivni enoti se bijejo hude bitke za življenje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,07
30
Dolge ure v skafandru, zdravljenje najbolj kritično bolnih zaradi okužbe z novim koronavirusom, bitke za življenja, ki jih je včasih kljub vsem naporom nemogoče dobiti. Tako so videti zadnji tedni zdravnikov infektologov, ki v slovenskih bolnišnicah zdravijo tiste, ki so za novim koronavirusom zboleli v najhujši obliki. O trenutnem stanju v slovenskem zdravstvu in o tem, kako uspešni smo v boju proti covid-19, smo govorili z infektologom Žigo Martinčičem.
Infektolog Žiga Martinčič v UKC Ljubljana na oddelku intenzivne terapije dela z najbolj kritično bolnimi.
A za zdaj nekako gre, optimistično pove, saj so jim na pomoč priskočili tudi kolegi z drugih oddelkov, ki so vešči zahtevnih medicinskih postopkov, kot je intubacija pacienta v hudi dihalni stiski. Tudi postelj, medicinskih aparatov in zaščitne opreme je za zdaj dovolj. A če ne stopimo skupaj in ne ustavimo nenadzorovanega širjenja okužb s SARS-coV-2, kot strokovno imenujemo novi koronavirus, utegne biti čez nekaj tednov drugače. Kajti sezona gripe, ki bi lahko v bolnišnice poslala nove paciente, šele prihaja.
Kako v zadnjih tednih poteka vaše delo? Kako je videti vaš delovni dan?
Trudimo se urnike ohraniti čim bolj podobne prejšnjim časom, ko se še nismo spopadali z novim koronavirusom. V osnovi to pomeni, da imamo dve izmeni, osemurno dopoldansko in osemurno popoldansko. Potem pa so tukaj še dežurstva, ko delaš 12 ur v kosu ali celo 24 ur naenkrat.
Ste zdaj, v času povečanega števila pacientov na enotah intenzivne terapije, zdravniki ves čas svoje izmene oziroma dežurstva v polni zaščitni opremi ali se menjate med seboj?
Menjamo se, pri čemer vedno gledamo, da racionalno ravnamo z zaščitno opremo, da je je na voljo dovolj za vse zdravstveno osebje, tako zdravnike kot medicinske sestre in preostalo podporno ekipo, ki je pomembna pri zdravljenju. Veliko je sprotnega dogovarjanja in organiziranja, ko vidimo, kakšno je stanje, ki se lahko zelo hitro spreminja, kje se v nekem trenutku potrebuje več pomoči in podobno.
V praksi je to videti tako, da se del ekipe v nekem trenutku obleče v zaščitne obleke in se odpravi v sobe delat z bolniki, drug del ekipe ostane zunaj in dela druga, prav tako zelo pomembna zdravniška opravila, ki jih ekipa notri ne more opraviti. To so različne konzultacije z drugimi specialisti o poteku zdravljenja, urejanje različne dokumentacije in napotitev, urejanje dodatnih preiskav za bolnike, na hitro lahko pripravijo kakšno terapijo, ki jo potrebuje ekipa v sobi. Tako da tudi to je zelo pomemben del.
Zadnje tedne dolge ure preživi v popolni zaščitni opremi, saj se število bolnikov s covid-19, ki pristanejo na oddelku intenzivne terapije, vsak dan povečuje.
Kako pa poteka delo tega dela zdravniške ekipe, ki je v sobi s kritično bolnimi? Koliko časa ste v sobi s pacienti, ki imajo covid-19?
Tisti zdravniki, ki smo torej notri z bolniki, smo lahko tam tudi nekaj ur v kosu, toliko časa lahko trajajo vizite na intenzivni terapiji. Izven vizit je pa zelo nepredvidljivo. Lahko se zgodi, da je potrebnih več posegov, morda se začne s katerim od bolnikov ravno kaj dogajati, se komu stanje poslabša in je treba dodatno pomagati, potem ostanemo notri dalj časa.
To pomeni, da je čas, ki ga zdravniki preživimo v sobi intenzivne terapije, lahko tam od treh ur, kar je nekako najmanj, pa tudi tam do pet ur ali še dlje. Se mi je tudi že zgodilo, da sem bil sedem oziroma osem ur oblečen v zaščitno opremo pri pacientih, ker je bilo preprosto toliko dela in ni bilo možnosti, da bi se s kolegi menjali, ker so delali na drugih lokacijah.
Včasih je veljala statistika, da en zdravnik na enoti intenzivne terapije zdravi 1,5 bolnika, zdaj se je to povprečje močno povečalo. En zdravnik naj bi imel celo pet pacientov ali več. Kako to rešujete? Vam pomagajo kolegi z drugih oddelkov? Je to dovolj dobra rešitev, glede na to, da je delo na intenzivni enoti tako zelo specifično in da postopkov, kot je hitra intubacija bolnika, vseeno ni blizu vsem segmentom zdravstva?
Res je, teh statistik, da naj bi en zdravnik zdravil 1,5 pacienta, medicinska sestra oziroma tehnik pa imela nekaj manj kot 2 pacienta, v teh časih, ko se enote intenzivne terapije tako hitro polnijo, ni mogoče več dosegati. Je pa bolje, kot je bilo, ker so se zaradi na novo sprejetih ukrepov začasno ukinili nekateri redni programi v bolnišnicah, zato smo lahko dobili pomoč kolegov, predvsem anesteziologov. To so zdravniki, ki so zelo vešči tudi vseh teh posegov, ki jih izvajamo v enotah intenzivne terapije, ker oni te invazivne postopke vsakodnevno prakticirajo, tako da tukaj sploh ni dileme, so najboljši, kar se tega tiče, in so nam v res veliko pomoč v teh časih. Tudi če sicer v običajnih okoliščinah kot anesteziologi ne delajo v enotah intenzivne terapije, ampak delujejo na drugih oddelkih.
Je pa seveda zdaj v teh časih za vse nas drugače, kot smo vajeni sicer. Na vsakem oddelku so drugačne navade, drugačen sistem dela, zdaj pa smo skupaj tukaj v enotah intenzivne terapije. Tako da je veliko sodelovanja, posvetovanja, pomagamo drug drugemu, se veliko pogovarjamo, malo več potrpežljivosti je včasih potrebne, ker nismo vajeni drug drugega, se šele spoznavamo. Ampak lepo sodelujemo in prav zaradi tega lahko v tem trenutku še vedno vsem pacientom zagotovimo enakovredno in čim boljšo obravnavo.
Tako da bi se na tej točki iskreno rad zahvalil vsem kolegom, tako zdravniškemu kot sestrskemu osebju, ki so nam prišli pomagat.
Zdravnikom in sestram na infekcijski kliniki so na pomoč priskočili tudi zdravniki z drugih oddelkov.
V mnogih pogledih je torej zdaj za vas zdravnike precej bolj naporno kot prej, v časih pred covid-19 …
Vsekakor je bolj naporno, tako kar se samih fizičnih obremenitev tiče kot tudi psihičnih. Delaš s težkimi bolniki, ves čas si v polni zaščitni opremi, v kateri je še toliko bolj težko delati. Več dela imaš kot prej, več bolnikov oskrbuješ, kar je tudi psihično precej obremenilno, ker veš, da bi lahko več naredil za te bolnike, če bi jih bilo manj, pa enostavno ne moreš, ker delaš na več koncih hkrati, čeprav daješ vse od sebe. In ta večja fizična in psihična obremenitev se pozna pri vseh nas, to je dejstvo.
Ampak kot sem že rekel, ostajamo optimistični, za zdaj sistem še utečeno teče, imamo dodatno pomoč drugih kolegov, ki jih poskušamo takoj, ko pridejo na naš oddelek, čim hitreje in čim bolje vpeljati, tako da zaenkrat mislim, da nam gre še dobro.
Zadnje čase imamo tudi zelo veliko dnevno umrlih zaradi covid-19, nič pa ne omenjamo, kdo so ti pacienti. Koliko so stari, so to še vedno ljudje s kroničnimi boleznimi, kot je bilo že večkrat rečeno?
V večini gre resda za starostnike in osebe s pridruženimi boleznimi, ampak ko rečemo pridružene bolezni, tu ne gre zgolj za polimorbidne osebe, torej za zelo bolne ljudi, ki imajo ali raka ali kakšne druge, zelo težke bolezni. Ko mi rečemo pridružene bolezni, lahko mislimo samo povišan krvni tlak, sladkorno bolezen, lahko tudi debelost. Tako da to so bolniki, ki prihajajo k nam na oddelek za intenzivno terapijo.
Še vedno je povprečna starost bolnikov, ki potrebujejo bolnišnično zdravljenje in tudi zdravljenje v enotah intenzivne terapije, malo čez 60 let. Se pa lahko pri nas znajdejo tudi mlajši. Mislim, da je bila najmlajša pacientka v Sloveniji s covid-19, ki se je zdravila na intenzivni terapiji in je potrebovala umetno predihovanje, stara okrog 25 let. Bom pa tako rekel:
Resda umirajo starejši in tisti, ki imajo kakšne hujše bolezni že od prej, ampak to ne pomeni, da na intenzivnih oddelkih pristanejo samo ti ljudje. Pri nas torej pristanejo tudi mlajši bolniki, ki niso tako bolni. In čeprav ti mlajši večinoma preživijo, preživijo z velikimi napori.
Kajti to vseeno pomeni, da so v enotah intenzivne terapije po več tednov, zasedajo postelje, to zraven prinese veliko stroškov zdravljenja, velike obremenitve za kader in tudi za njih je to velika obremenitev. Morda si kdo laično predstavlja, da bolnika preprosto priklopimo na ventilator in ga spremljamo, dokler si njegova pljuča ne opomorejo, ampak ni tako. Ti pacienti na intenzivnih enotah imajo lahko več zapletov, mimo katerih pri intenzivni terapiji ne moremo, če smo iskreni, ker gre za zelo invazivne postopke, tudi do sekundarnih bakterijskih okužb lahko pride in tako naprej. Njihovo stanje se lahko zelo hitro spreminja, iz ure v uro, potrebujejo stalno prisotnost zdravstvenega osebja …
Skratka, to so zelo zahtevni bolniki in res ni enostavno, ne za paciente ne za zdravnike. Ko nekoga priklopimo na ventilator, se šele začne pravi boj in pravi napori.
Nekajtedensko zdravljenje v enoti intenzivne terapije pusti hude posledice na telesu: mišice upadejo zaradi ležanja in neaktivnosti, fizična moč upeša, imajo lahko kronične posledice na pljučih, za katere še vedno ugotavljamo, kakšne dejansko so in so lahko pri vsakem posamezniku drugačne, potem potrebujejo rehabilitacijo, ki je prav tako zahtevna in dolgotrajna, in tako naprej. To morda premalo poudarjamo.
Pred nekaj dnevi je število hospitaliziranih v slovenskih bolnišnicah povzpelo čez 1000.
Kako se odločite, ali nekdo potrebuje zdravljenje v enotah intenzivne terapije ali ne?
Odločamo se za vsakega pacienta individualno, ali mu bo zdravljenje na intenzivni terapiji koristilo ali ne. Tako kot v časih pred koronavirusom to skupno pretehtamo. Pri odločitvi sodeluje tako lečeči zdravnik – bodisi je to zdravnik na oddelku bodisi zdravnik v domu starejših občanov oziroma družinski zdravnik – kot tudi svojci bolnika ali bolnik sam, če je v tisti fazi še priseben in se lahko odloča in pove, kaj pričakuje oziroma kaj želi zase v primeru poslabšanja.
Tako da za zdaj se še lahko skupno odločamo, tako kot smo se prej, zaenkrat še ni tako neobvladljiva situacija, da bi morali sprejemati neke hujše kriterije glede zdravljenja v bolnišnici oziroma obravnave na intenzivni enoti. Nismo še na točki, ko bi morali spuščati oziroma zaostriti že od prej veljavne kriterije, ker za zdaj s širjenjem kadra, z dodatno pomočjo kolegov z drugih oddelkov, z dovolj opreme in z veliko dela in truda to še lahko zagotavljamo. In upam, da se ne bomo znašli v situaciji, ko bomo morali odločati, kdo si zasluži zdravljenje in kdo ne.
Pa vendar verjetno zdravljenje na intenzivni enoti ni vedno smiselno za vsakega kritično bolnega s covid-19? Se srečujete tudi s primeri, ko bi bila intenzivna terapija samo podaljševanje trpljenja nekoga, ki bo kljub vsemu trudu in prizadevanjem umrl, ker je že tako hudo bolan od prej?
Verjetno se res premalo govori o tem, da je zdravljenje v enotah intenzivne terapije zelo stresno in naporno za organizem in da kakšni starejši že samo zaradi tega, ker gre za dokaj agresivno zdravljenje, tega ne bi prestali oziroma preživeli. In če je nek starostnik že zelo zelo bolan od prej in od bolnišničnega zdravljenja ne bi imel nič, potem je v tem primeru cilj bolniku lajšati bolečine, mu dovajati kisik, če ga potrebuje za lažje dihanje, mu zagotoviti hrano in tekočino, da ne dehidrira, kjer koli že je, tudi če je doma ali v domu za ostarele.
Pomoč torej dobi vsak bolnik, vsi ljudje si zaslužijo biti obravnavani človeško in strokovno, ampak če je nekdo že zaradi vseh prejšnjih bolezni zelo slaboten še pred okužbo z novim koronavirusom, se mu v tej zadnji fazi predvsem lajša bolečine. To pa so pravzaprav načela, ki smo se jih v medicini držali že prej, pred covid-19.
In ko poročamo o dnevnem številu umrlih, to večinoma niso bolniki, ki so zdravljeni v enotah intenzivne terapije. Vsaj na naših oddelkih so to bolniki, za katere se oceni, da bi kljub zdravljenju na enotah intenzivne terapije umrli, da tako invazivnega zdravljenja, kot je intenzivna terapija, niti ne bi prestali. Oziroma da tudi če bi jih sprejeli na enote intenzivne terapije in jih priklopili na vse medicinske aparate, jih nato z zelo veliko verjetnostjo ne bi mogli odklopiti z njih, ker bi temu sledilo tudi ogromno zapletov, s čimer se samo podaljšuje vse skupaj, stanje bolnika pa se vseeno slabša.
Za zdaj so razmere v bolnišnicah še toliko obvladljive, da dobi pomoč vsak, ki jo potrebuje. In da bo tako ostalo, lahko z upoštevanjem zaščitnih ukrepov pripomore prav vsak od nas.
Kako pa je s prognozo tistih, ki jih zdravite na enotah intenzivne terapije? Koliko jih uspešno prestane zdravljenje in pridejo z intenzivne nege tudi ven ter koliko časa se povprečno zdravijo tam?
Čas zdravljenja na intenzivni negi se je nekoliko spremenil od prvega vala pa zdaj do drugega, se je skrajšal. Medtem ko so spomladi pacienti v povprečju pri nas ležali od štiri do pet tednov, se zdaj zdravijo na intenzivni dva ali tri tedne, ker smo v tem času tudi že precej novega dognali na področju zdravljenja bolnikov s covid-19.
Kar se tiče umrljivosti pacientov, ki so sprejeti na enote intenzivne terapije in se zdravijo pri nas, pa je nekje od 15- do 20-odstotna. Drugi pa torej uspešno prestanejo intenzivno terapijo in nato naš oddelek zapustijo. In to so zelo dobri rezultati, sploh če jih primerjamo s kakšnimi podatki iz tujine.
Kaj je torej novega glede zdravljenja covid-19? Je na tem področju v slabem letu, kolikor se svet bojuje z virusom, kaj spodbudnih rezultatov?
Na področju zdravljenja je bil narejen velik napredek. Zdaj v drugem valu dejansko že vemo, kaj učinkuje in kaj ne.
V vsem tem času se je pokazal dober učinek protivirusnega zdravila, ki se imenuje remdesivir. To zdravilo seveda ne deluje tako, kot delujejo na primer antibiotiki na bakterije, ker remdesivir ne pozdravi bolezni, ne uniči virusa, ampak predvsem skrajša trajanje bolezni in blaži simptome. In to predvsem pri bolnikih, ki so potrebovali zdravljenje s kisikom in so bili zdravljeni na navadnih oddelkih, poleg tega je zdravilo nekoliko zmanjšalo tudi poslabšanja, ki so zahtevala sprejeme v enote intenzivnih terapij. Glede na do zdaj opravljene raziskave pa na drugi strani ni bilo tako dobrega učinka pri najbolj kritično bolnih bolnikih, ampak zaenkrat mi vseeno tudi te poskušamo zdraviti z njim, če je le na voljo. Trenutno je po remdesivirju zelo veliko povpraševanje v vseh državah, tako da smo zelo odvisni od tega, kakšna je dobava zdravila. Zaenkrat ga imamo in ga dajemo bolnikom, ki ga potrebujejo.
Drugo zdravilo, ki se izkazuje za še bolj učinkovito kot remdesivir, pa je deksametazon ali kakšno podobno zdravilo iz skupine kortikosteroidov. Pri nas tako pri nekaterih pacientih, ki so bili sprejeti na oddelek in se zdravili s kisikom ter že prejemali deksametazon, pa se je vseeno stanje poslabšalo, potem damo še eno drugo zdravilo v večjih odmerkih, ki se mu reče medrol. In do sedaj imamo dobre izkušnje tudi s tem zdravilom.
"Na področju zdravljenja je bil narejen velik napredek. Zdaj v drugem valu dejansko že vemo, kaj učinkuje in kaj ne," spodbudne novice pove Žiga Martinčič.
Kaj bo čez nekaj tednov, ko se bo začela še sezona gripe? Se nam takrat obeta tretji val ali celo kolaps zdravstvenega sistema?
Najprej moram povedati, da me izredno veseli, da se je letos tako veliko ljudi odločilo za cepljenje proti gripi, da je skorajda že zmanjkalo cepiva. To pomeni, da so opozorila ljudje resno vzeli in da se trudijo zaščititi tudi pred gripo, kar toplo pozdravljam, ker bo to zagotovo zelo pomagalo tudi zdravstvu.
Zdravniki se sicer še vedno bojimo obdobja, ko se bo med ljudmi začela širiti še gripa. Ampak glede na odziv na cepljenje in glede na to, da so v veljavi zaščitni ukrepi, upam, da nam bo uspelo letos vendarle zmanjšati tudi pojavnost gripe. Prenaša se na podoben način kot novi koronavirus, torej kapljično, je pa na srečo virus gripe vseeno manj nalezljiv kot SARS-coV-2. Iz Avstralije, kjer so pred kratkim imeli zimo in torej sezono gripe, so na primer poročali o veliko manj primerih gripe kot pretekla leta, ravno zaradi zaščitnih ukrepov, kar so tudi spodbudne novice.
Pa boste zdravniki lahko dosti hitro ločili gripo od novega koronavirusa, glede na to, da sta obe obolenji respiratorni in z dokaj podobnimi simptomi, vsaj na začetku?
Res so se v javnosti že pojavile trditve, da bo tretji val še posebej težek, ker bo težko razlikovati med gripo in covid-19. Slišal sem tudi že komentarje v smislu, zakaj potem delamo tako velike razlike, če pa sami pravimo, da bomo težko ločili obe bolezni, in celo pomisleke, ali so potem testi, s katerimi ugotavljamo prisotnost novega koronavirusa, sploh smiselni oziroma dobri.
Tako da na tej točki bi rad razjasnil, kako je v resnici. Klinična slika bolnika, ki pride k nam v urgentno ambulanto, je lahko na začetku oziroma na prvi pogled resda zelo podobna, torej prisotni so lahko visoka vročina, glavobol, bolečine v mišicah in sklepih, suh kašelj, težko dihanje, tiščanje v prsih, lahko tudi prebavne težave. Ampak potem pa so posebnosti posameznega obolenja tiste, ki jih zdravniki opazimo pri eni in drugi bolezni in na podlagi katerih ju lahko razlikujemo.
Vsaka od teh bolezni ima svoje laboratorijske značilnosti, ki jih vidimo, ko opravimo dodatne krvne preiskave pri bolnikih, drugačna je rentgenska slika pljuč pri obeh obolenjih, sploh pri novem koronavirusu so spremembe na pljučih precej značilne, prav gotovo pa je PCR-test, ki ga uporabljamo za določanje prisotnosti novega koronavirusa, zanesljiv in specifičen, tako posebej za SARS-CoV-2 kot za gripo. Z njim bomo torej prav gotovo lahko razlikovali med enim in drugim virusom. Pripravljajo pa se tudi testi, kjer bo mogoče hkrati testirati za gripo in za novi koronavirus.
Ampak do tega izvida bo trajalo več ur in težava nas zdravnikov je predvsem ta, da v tem času ne bomo smeli združevati bolnikov, ne bodo se smeli mešati med seboj. Če bi bil pacient, ki ima gripo, v stiku s pacientom, ki ima covid-19, bi to lahko dodatno ogrožalo oba. Saj če bi nekdo zbolel z obema boleznima hkrati, bi to lahko zelo poslabšalo njegovo stanje oziroma ga dodatno ogrozilo. S tega vidika bo to obdobje, ko bo tukaj še gripa, težko in tega se mi zdravniki bojimo.
Upoštevanje zaščitnih ukrepov je nadvse pomembno in zdaj ni čas za egoizem, poudarja tudi zdravniška stroka.
Kaj bi rekli ljudem, ki še vedno ne jemljejo novega koronavirusa resno in ki tudi ne verjamejo v zaščitne ukrepe?
Zdaj imamo že zelo dobre podatke tudi glede tega, kako učinkoviti so zaščitni ukrepi. Vemo, da maske delujejo. V populacijah, kjer dosledno nosijo zaščitne maske, je bilo na splošno manj okužb, skoraj za petkrat, med tistimi, ki so zboleli, pa je bilo več asimptomatskih okužb oziroma je bil potek bolezni blažji, bolj ugoden. Pri tem pomaga tudi upoštevanje socialne oziroma fizične distance, ker če smo bolj stran od okužene osebe, verjetno ne bomo dobili virusa ali pa ga bomo dobili precej manj, kar tudi vpliva na blažji potek okužbe. To so dejstva, ki jih zdaj zagotovo vemo.
Tistim, ki še vedno dvomijo oziroma ki nekako mislijo, da zanje ukrepi ne veljajo, pa bi svetoval, naj prisluhnejo zgodbam ljudi, ki so virus že preboleli. Veliko jih je svojo izkušnjo delilo v medijih ali na družbenih omrežjih. Mislim, da je to najbolj direktno sporočilo, ker sami povedo, da so mladi in zdravi ter fit, pa so vseeno hudo zboleli. Seveda je res, da je med mlajšimi manj takšnih, ki potrebujejo bolnišnično zdravljenje, ne moremo pa za nobenega napovedati, kdo bo tisti, ki bo tako hudo zbolel.
Nedavno smo zdravili prav takšnega pacienta. Star je bil 36 let, brez kakšnih pridruženih bolezni, fit, in je pristal v bolnišnici, tudi v enoti intenzivne terapije. Na srečo na koncu ni potreboval intubacije, ampak je imel zelo hudo pljučnico in je potreboval zelo veliko kisika.
Zato je prav, da se pazimo vsi in da se vsak od nas vede, kot da lahko huje zboli. Ker imamo vendarle opravka z zelo nalezljivo boleznijo, ki lahko poteka v zelo hudi obliki. Konec koncev pa lahko prenesemo bolezen nekomu od svojcev, ki so starejši ali pa kronični bolniki, ki pa lahko huje zbolijo.
In mislim, da je najmanj, kar lahko vsak od nas v tem trenutku naredi, to, da nosi zaščitni masko, si redno in temeljito umiva in razkužuje roke ter drži socialno distanco. Papirnate kirurške maske, ki so zdaj dobro dostopne, ne vplivajo ne na izmenjavo plinov ne na povečano možnost kakšnih drugih okužb. Edino, kar je, če jih nosimo dlje časa, lahko čutimo malo nelagodja, koža lahko nekatere spodaj malce srbi. Ampak če lahko zdravniki po več ur nosimo zaščitne maske in jih prenašamo brez težav, jih lahko tudi drugi.
Za konec še iskrena zahvala vsem, ki se trudite in upoštevate zaščitne ukrepe. Vem, da se morda kljub temu ta trenutek počutite v stiski, ker si mislite: 'Saj že upoštevamo vse zaščitne ukrepe, pa ni nič bolje, je še vedno veliko okužb, bolnišnice se še vedno polnijo. Kaj lahko še naredimo, je vse skupaj sploh smiselno?' Vsem vam bi rad položil na srce, da to, kar počnete, ima smisel, držimo se skupaj še naprej zaščitnih ukrepov, s tem zelo pomagate tudi nam v zdravstvu, in skupaj, s skupnimi močmi bomo nekako prišli čez to.
"To, kar počnete, ima smisel, držimo se skupaj še naprej zaščitnih ukrepov, s tem zelo pomagate tudi nam v zdravstvu, in skupaj, s skupnimi močmi bomo nekako prišli čez to," za konec še poudari sogovornik.
30