Hoja dela čudeže našim možganom

Številni pisatelji in pisateljice so v svojo dnevno rutino pisanja redno vključevali sprehode, povezavo med hojo, razmišljanjem in pisanjem pa so poznali vsaj že stari Grki. Kot v New Yorkerju piše Ferris Jabr, povezavo med hojo in razmišljanjem v zadnjem obdobju odkrivajo tudi nekatere raziskave.

Ko gremo na sprehod, naše srce bije hitreje, krvni pretok je boljši in naše mišice in drugi organi dobijo več kisika. Raziskave kažejo, da ljudje tudi po blagi rekreaciji bolje rešujejo teste, ki preizkušajo njihov spomin in koncentracijo. A redna hoja ustvarja tudi nove povezave med možganskimi celicami in preprečuje slabenje možganskega tkiva, ki pride z leti. Redna hoja poveča velikost hipokampusa, možganskega dela, odgovornega za spomin, poviša raven molekul, ki stimulirajo ras novih nevronov in prenos sporočil med njimi.

Hoja spreminja ritem naših misli Kako premikamo naša telesa, torej spreminja naravo naših misli in obratno. Vemo, da bomo ob poslušanju glasbe s hitrim tempom tudi tekli hitreje, kot tudi vozniki vozijo hitreje, če je na radiu v avtu bolj poskočna glasba. A hoja v našem lastnem ritmu ustvarja povratno zanko med ritmom naših teles in mentalnim stanjem, ki jo težje dosežemo, če tečemo, telovadimo, vozimo kolo ali se premikamo na kak drug način.

Ko hodimo, se naš korak ujame z našim razpoloženjem in notranjim govorom, zato lahko s spreminjanjem ritma hoje spreminjamo tudi ritem naših misli. Ker hoji ni treba posvetiti pretirane pozornosti, lahko naše misli prosto tavajo, medtem ko nam svet okoli nas ponuja širok razpon podob. In prav takšne okoliščine znanstveniki povezujejo z inovativni idejami in miselnimi prebliski.

V naravo po bistrost, v mesto po poživitev Na Stanfordu so v raziskavi Marily Opezzo in Daniela Schwartza ugotovili, da študentje med hojo dobijo med štiri in šest idej več za nenavadne uporabe predmetov, kot bi jih dobili med sedenjem, prav tako jim je šlo med hojo bistveno bolje ustvarjanje novih metafor kot med sedenjem. A hoja ne vpliva dobro na vse vrste mišljenja. Ko so študentje morali najti točno določen dogovor, so to precej lažje naredili med sedenjem, kar pomeni, da je hoja dobra za razmišljanje, to zahteva kreativne in nekonvencionalne rešitve, medtem ko iskanje točno določenih odgovorov zahteva sedenje.

Kje hodimo, prav tako lahko odigra pomembno vlogo. Na univerzi v Južni Karolini so ugotovili, da je sprehajanje po arboretumu bistveno bolj ugodno za naše misli kot sprehajanje po ulici. Zelena mesta kot so parki, vrtovi in gozdovi lahko veliko bolj spodbudijo mentalna stanja kot živahna okolja, ki jih je ustvaril človek. Ta namreč zahtevajo precej več pozornosti, zato so primerna za takrat, ko potrebujemo hitro stimulacijo misli, medtem ko je narava bolj primerna za takrat, ko so naše misli polne in potrebujemo mir.