Otroci in ocene – ločimo znanje od ocen?

Ali so domače naloge narejene? Boš jutri kaj vprašan? Kaj ste se danes učili? Kako je bilo v šoli? To se pogosto prva vprašanja, ki jih postavimo otroku, ko se popoldne zberemo skupaj.

Ocene ali znanje?

Ali je šola res tako pomembna? Kakorkoli že, resnica je, da šola je pomembna v življenju otrok in staršev. In v šoli med drugimi procesi poteka ocenjevanje otrokovega znanja. "Včasih imam občutek, da je pri marsikaterem od učencev in staršev vsa pozornost v zvezi s šolo usmerjena samo v ocene. Te na nek način sporočajo staršem, koliko in kako je njihov otrok (o)cenjen. In tako nenadoma šolske ocene predstavljajo vrednost otroka pri učiteljih, pri sošolcih, starših, sorojencih, prijateljih … Tak pogled je zelo napačen. Na podlagi ocen si otroci ne bi smeli postavljati svoje cene in visoka ocena ne bi smela biti vzrok za visoko samopodobo in nizka ocena ne vzrok za nizko samopodobo. Toda ravno to se dogaja, ker so ocene v šoli dobile večji pomen, kot bi ga morale imeti. Otroku moramo dati sporočilo, da je za nas enako pomemben in enako ljubljen, če prinese iz šole oceno 2 ali 5. Pomembno je, da spregovorimo o ozadju pomena učenja. Da skupaj pregledamo zastavljene cilje in jih postavimo v realen okvir," sogovornica že nakaže problematiko ocenjevanja.

Kaj se bo zgodilo otroku, ki si bo zastavil za cilj same petice v spričevalu, njegove sposobnosti pa mu omogočajo doseganje trojk in kakšne štirice? Občutek vrednosti in samozavesti se drastično zmanjša. Starši imajo pri tem pomembno vlogo. Če so realni, če dobro poznajo svojega otroka, mu s pogovorom lahko predstavijo vse dejavnike, ki vplivajo na višino ocene.

In resnično pri nekaterih otrocih predstavljajo njihove trojke za starše čiste petice. Ker znajo ceniti vložen trud, ker vedo, kako je bilo to znanje pridobljeno, koliko volje in dela se skriva v njih. Ocene so resnično samo ocene – nečesa.

"V šolskem primeru ocenimo znanje. In to je ključ, o katerem se je vredno pogovarjati, se zanj truditi, o njem razmišljati. Za uspeh v življenju, za dobre službe, za ustvarjanje dobrih medčloveških odnosov, za osebni razvoj je potrebno znanje, ne ocene znanja. Ocene pozabimo, ostanejo le v spričevalu, znanje pa je dejavnik, ki nam pomaga živeti kakovostno. Vsakdo, ki ima bogato, trajno, celostno, dinamično znanje, ki vključuje tudi etično komponento in željo po razmisleku o lastnem spoznanju, ima vse možnosti, da mu bo v življenju uspevalo živeti tako, kot želi. Vsakemu z dobrimi ocenami to ni zagotovljeno. Tisti, ki ne vidijo razlike, se trudijo le za visoke ocene, tisti, ki imajo pred sabo dolgoročnejše cilje, se trudijo pridobivati znanje," da iz odgovora vedeti Bizjak Škofova, da se vse preveč meša dve povsem različni stvari: ocene z znanjem.

Ocenjevanje znanja pomeni ugotavljanje in vrednotenj, v kolikšni meri je učenec dosegel določene cilje, standarde znanja, ki so določeni v učnih načrtih. Opravi se po obravnavi učnih vsebin in po preverjanju znanja iz teh vsebin.

Danes v osnovni šoli poteka ocenjevanje v 1. in 2. razredu opisno in od 3. do 9. razreda številčno. Mnogi učitelji pogrešajo številčne ocene že v 2. razredu, raje bi sprejeli številčne ocene tudi že v 1. razred kot pa šele v 3., kot je bilo do nedavnega. Leta opisnega ocenjevanja označijo kot za izgubljena leta, ker starši iz opisa ne razberejo, kje je njihov otrok v znanju in ne delajo z njim, se ne trudijo razvijati učnih navad, ki so podlaga za pozneje razvite delovne navade. Ko se pojavijo prve ocene, ki se jim ne zdijo dovolj visoke, začnejo iskati krivca pogosto v šoli, učitelju, nemiru v razredu.

Ali starši od otroka zahtevajo preveč?

Sogovornica meni, da starši pogosto zahtevajo od svojega otroka premalo v smislu razvijanja reda, sistematičnosti, časovne organizacije, vlaganja truda v dosego cilja. In pogosto zahtevajo samo dobre in visoke ocene, ker jih bodo te v življenju pripeljale do zadanega cilja.

"Menim, da starši pogosto zahtevamo preveč od otrok, ko mu predpišemo urnik odraslega, natrpan z dejavnostmi, ki niso nujne, ki jih bolj želimo mi za svojega otroka, kot si jih želi on sam. V smislu učenja z razumevanjem, pridobivanjem znanja na načine, ki nudijo dolgoročne rezultate, pa ne vidim, da bi veliko staršev zahtevalo preveč od svojih otrok, nasprotno."

V šoli pogosto govori s starši in ocenjuje, da se v samo učenje niti ne angažirajo zelo veliko. Veliko bolj pa izvajajo kontrolo nad učenci v smislu: Ali si se naučil? Zakaj si dobil samo 3? Kaj je bilo pri tem odgovoru še potrebno napisati, da bi dobil še eno točko, koliko točk ti je zmanjkalo za 5? "Zdi se mi, da smo pozabili, da je šola odgovornost otroka, mi smo svojo osnovno šolo opravili in končali. Da ne bo pomote – seveda smo starši odgovorni, da otroka pošljemo v šolo, da ga podpiramo pri učenju, mu pomagamo, če je potrebno. Toda ne smemo se vključevati prek meje, ki otroku vzame občutek, da se uči zase, da izpolnjuje svoje želje, da ga usmerjajo lastni interesi.

Na vprašanje, kako vidi skozi leta dela odnos staršev do učiteljev in otrok, pove: "Moj občutek je, da starši iz leta v leto bolj nadzirajo otrokov uspeh, da bdijo nad ocenami in se pridejo zanje tudi pogajat v šolo. Tega je občutno več kot pred 10 leti. Zdi se mi nezdravo poskušati pridobiti boljšo oceno za svojega otroka s prepričevanjem učitelja, da je ocenil prestrogo, da bi vsi drugi učitelji tega predmeta ocenili njihovega otroka bolje ... Starši v želji reševati svojega otroka izgubijo kompas. In njihova pomoč otroku v resnici ni to. Otroku dajo sporočilo, da se jim godi krivica, da je učitelj naredil napako, da oni več vedo kot učitelj, čeprav opravljajo drugo delo. Starši naj bodo starši svojemu otroku, naj jim nudijo varno zavetje, čustveno oporo, razumevanje, pomoč pri učenju, če je potrebno, naj zahtevajo red, disciplino in spoštovanje in upoštevanje meja. To sta materinska in očetovska vloga staršev v družini."

Učitelj naj uči in ocenjuje …

Učitelju pa naj prepustijo ocenjevanje znanja, ki ga je otrok pridobil v šoli. Saj to ne pomeni, da zna otrok samo toliko, kot so ga ocenili, in da mu starši ne morejo posredovati določenih informacij, jih naučiti nekaterih veščin ... Učitelj ocenjuje napredek pri pridobivanju znanja, ki jim ga je on posredoval, in to ne pomeni, da je to ocena vrednosti njihovega otroka. Starši sami pogosto delajo napako, ker zreducirajo svojega otroka na ocene.

Če so svojega otroka sposobni videti širše kot le učenca, ki si je pridobil slabe ocene, če vanj verjamejo, če jim je všeč, da zna biti sočuten, ljubeč, rad bere, ima smisel za humor, je uspešen pri aktivnostih, ki so zanj pomembne, potem bo pomen ocenam padel. In to neodvisno od zahtev na trgu dela, negotove socialne, politične in gospodarske situacije.

Za konec lepo sklene misli: "Moja želja je, da si starši ne uničijo veselja in radosti, ki ju imajo ob opazovanju otroka, kako se razvija v vedno samostojnejšo in odgovornejšo zelo posebno osebo, s tem, da ga v času šolanja vidijo le skozi prizmo ocen. Postavimo mu ceno sami, in naj bo visoka ne glede na to, kaj piše v redovalnici."

Naša sogovornica Breda Bizjak Škof je univ. dipl. pedagoginja, svetovalna delavka v osnovni šoli, mati dveh najstnikov, študentka specialističnega študija psihoterapije psihodinamične smeri, končala je izobraževanje iz realitetne terapije, študij supervizije za področje socialnega dela v preventivnih programih ...

Podpornik rubrike Ustvarimo boljši svet je podjetje Lidl Slovenija.