Performans ni le šok, telesne tekočine in Marina Abramović. Spoznajte deset uveljavljenih ali še povsem svežih umetnikov, ki za svoje izrazno sredstvo večinoma uporabljajo tudi sodobno tehnologijo.
Terence Koh
Kitajsko-kanadski umetnik ustvarja konceptualne spletne revije in se poigrava z različnimi medijskimi deli, ki jih povezujeta smisel za humor in rituale ter belina. Kohova internetna prisotnost je kot mala galerija izkušenj. Ob svoji prvi individualni razstavi v newyorški galeriji Mary Boone marca 2011 se je Koh v nekakšnem minimalističnem ritualu 25 dni na kolenih plazil okoli 2,5 metra visokega kupa grobe soli.
Wafaa Bilal
V Iraku rojeni umetnik, ki se je pozneje preselil v ZDA, je nase opozoril s triletnim projektom 3rdi, v okviru katerega si je kot odgovor na sodobne metode nadzora na zadnji del glave pritrdil kamero s prenosom v živo. Za performans … and Counting si je na zadnji del glave "vrezal" pet tisoč rdečih pik, ki so ponazarjale ameriške žrtve v iraški vojni, obenem pa si je vtetoviral tudi 100 tisoč pik, ki so predstavljale brezimne in pozabljene iraške žrtve – a te pike so bile vidne le pod ultravijolično lučjo. Z vojno je povezan tudi Bilalov projekt Domestic Tension, v sklopu katerega je preživel mesec dni v galerijskih prostorih, gledalci pa so ga lahko opazovali prek spletne kamere in vanj streljali s puško za paintball.
Francis Alÿs
Belgijski umetnik je dobesedno premikal gore – za projekt Vera premika gore (Faith Moves Mountains) se je leta 2002 s 500 prostovoljci z lopato spravil nad ogromno peščeno sipino v bližini glavnega mesta Peruja in za nekaj centimetrov spremenil njen geografski položaj. Njegova dela se tudi sicer ukvarjajo s spreminjanjem objektov, pri katerih naj sprememba ne bi bila mogoča, z urbanim prostorom in definiranostjo z okolico. Med njegovimi najbolj znanimi projekti je tudi puščanje zelenih odtisov na t. i. zeleni črti v Jeruzalemu, v Ciudadu de Mexicu pa je devet ur po mestu potiskal velik kos ledu, dokler se ta ni do konca stajal.
Laurel Nakadate
Laurel Nakadate bi pravzaprav težko opisali le kot ameriško videoumetnico in fotografinjo, saj gre v resnici za performanse, ki jih dokumentira s kamero. Med njimi je tudi snemanje dnevnega joka in uprizarjanje tega, kako bi bil videti zmenek v "ljubezenskem hotelu" v Tokiu. V svojem najnovejšem projektu je med drugim sodelovala z igralcem Jamesom Francom, s katerim sta uprizorila tridelni projekt, ki temelji na znani drami Tenesseeja Williamsa Steklena menažerija iz leta 1944.
Hennessy Youngman
Tudi YouTube je lahko izrazno sredstvo, kar je dokazal Hennessy Youngman iz Filadelfije s svojimi smešnimi in poučnimi videi Art Thougthz, ki jih opisujejo kot "konceptualne komične performanse", ki se širijo viralno. Visokoleteče umetniške opise mirno prevede v vsakdanji jezik in primerjave s pijanskimi situacijami. Če se vam je teorija umetnosti zdela dolgočasna, potem je Youngman pravi za vas.
Jess Dobkin
Dobkinova prihaja iz Toronta in je znana po svojem eksplicitnem humorju, ki ga prepleta v umetnost, kot medij pa uporablja telo in si pri tem pušča veliko svobode. Zelo veliko svobode. Ko omenimo njen "vaginalni klovnovski avtomobil", lahko pričakujete, da je platforma za njen performans prav njeno mednožje, medtem ko v njenem "bradavička kabaretu" dve dojki postaneta lutki in "razpravljata o kompleksnosti svojega razmerja v nemem filmu, ki so ga navdihnili mapetki".
Nate Hill
Umetnik iz Brooklyna je nase najprej opozoril s svojimi projekti nagačenja, v zadnjih nekaj letih pa se je preusmeril v performans. Leta 2009 je tako, na primer, hodil naokoli preoblečen v kostum delfina in potnikom na newyorški podzemni železnici ponujal "gratis poskočne vožnje". Istega leta so si ga ljudje lahko naročili na dom, kamor jim je prinesel lažni krek (narejen iz sladkorja), v projektu Death Bear pa je, preoblečen v maskoto medveda, na klic prišel na dom in odstranil predmete, ki so tam živečemu povzročali bolečino.
Michael Smith
Michael Smith se za svoje projekte preobleče v lik Baby IKKI, ki pooseblja regresivno, frustrirano, radovedno in neartikulirano. Čeprav vidimo človeka v plenicah in sončnih očalih, gre v resnici za brezstarostno, brezspolno, zmedeno spiritualno entiteto, ki brska po realnosti zadnjih tridesetih let in zaradi katere se občinstvo smehlja v zadregi.
Man Bartlett
Interdisciplinarni umetnik Man Bartlett si je za nalogo zadal predelavo resničnosti v serijo tvitov, dolgih 140 znakov, predstavljenih kot performans. Na avtobusnem terminalu Port Authoroty v New Yorku je preživel 24 ur in spraševal ljudi, kam gredo in od kod so prišli, ter njihove odgovore objavil na Twitterju. En dan, torej 24 ur, je posvetil tudi ponavljanju tega, kar je "rekel internet". Njegova dela so ritualna, fizično utrujajoča in v stiku s sodobnim svetom.
Mireille Astore
Umetnica in pesnica, ki se je iz Bejruta preselila v Avstralijo, se s pomočjo umetnosti sprašuje o tem, kaj pomeni biti človek, in raziskuje človeška čustva. Njeno najslavnejše delo Tampa je posvečeno afganistanskim pribežnikom v Avstraliji. Vsak dan je nastopila v desetkrat manjši iz bambusa sestavljeni različici norveške ladje MS Tampa, ki je v Sydneyju avgusta 2001 prevzela več kot 400 beguncev, ki so iskali azil.