SiolNET. Trendi Svet znanih
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Vesna Milek: "Pristna srečanja me vlečejo naprej"

2

termometer

Z Vesno Milek, eno izmed najuglednejših novinarskih peres na Slovenskem, smo se pogovarjali o intervjujih, ljubezni do knjig in filma ter zakaj je njen knjižni prvenec požel toliko bralske pozornosti.

Vesna Milek je ženska, ki naredi vtis tako s svojimi intervjuji kot s svojo prisotnostjo. S svojim koketiranjem, tudi s kamero, da vedeti, da ji intervjuvanje in pogovarjanje z novimi, neznanimi osebami res ni tuje. Da se pred kamero ne počuti najbolje in da njeni odgovori ne bodo tako dobro razkrili njene osebnosti kot njena vprašanja, je bil popolnoma odvečen začetni strah: "Pogovor v živo ni nikoli isti, kot če sedeš v kavarno, brez kamer in se začneš pogovarjati. Časopisni intervju ima to prednost, da se ti človek odpre na drug način."

A po drugi strani intervjujem pred kamero zavida to, da lahko napetost, sproščenost, energijo, privlačnost med vprašancem in intervjuvancem posnamejo veliko bolje, kot bi to situacijo sama opisala z besedami v pisnem intervjuju. A njeni intervjuji v Sobotni prilogi Dela so znani prav po tem, da poleg zanimivih vprašanj in posledično dobrih odgovorov zelo dobro opišejo situacijo ter počutje na samem intervjuju. Ker sem želela preveriti, kako se intervjuvanci počutijo pred njenimi intervjuji, sem jo povabila na kratek pogovor, ki se je zaradi njene zgovornosti zavlekel dlje, kot sva obe pričakovali.

Vesna, prvo vprašanje vam bom zastavila podobno, kot sem ga Manci Košir, tudi poznavalki intervjujev: kako se kot oseba, ki zna narediti dober intervju in jih je naredila že lepo število, počutite v vlogi izprašanca?

Neprijetno. Tako kot na inkviziciji. (smeh) Resno, raje bi bila na vaši strani. Raje sprašujem, kot pa odgovarjam. Ne vem, morda zato, ker tisti, ki sprašuje, vodi igro. (smeh) In včasih se mi zdi, da se moja osebnost bolje vidi iz mojih vprašanj, kot se bo zdajle iz mojih odgovorov.

Po vaši kilometrini sodeč zagotovo znate ujeti ritem pogovora med vami in intervjuvancem. A kaj naredite, ko se na drugi strani pojavi Naomi Campbell, od katere ne dobite nobene energije, nobenih odgovorov, ki zavrača vaša vprašanja?

Če bi bil intervju z Naomi posnet, kot se zdajle snema najin, bi bil gotovo bolj zanimiv, bolj dramatičen, kot je bil napisan. Samo kamera lahko ujame napetost med osebama, ta utrip s trepalnicami, ta prezir v očeh. Zato včasih med pisanjem intervjuja poskušam z opisi, didaskalijami ujeti tudi atmosfero pogovora, ne samo besed sogovornika. Naomi je bila takrat ravno sredi škandalov z njenimi izbruhi besa in telefoni in se je ob nekaterih vprašanjih najbrž počutila ogroženo.

Srečali ste velika imena filma, literature, šovbiznisa. Koliko izmed njih je res velikih in koliko je arogantnih tepcev?

Za večino tistih, s katerimi sem delala intervju, bi rekla, da so veliki, sicer intervjuja ne bi delala. Tudi Naomi Campbell ni tam, kjer je, kar tako, po naključju: gotovo ima v družbi vlogo ambasadorke črne lepote, kar tudi sama poudarja. In po moje opravlja tudi vlogo ekscesne, nenadzorovane temne boginje, ki jo tudi potrebujemo v tem našem panteonu bogov, v smislu, da ne potrebujemo samo lepih, sladkih zvezd, potrebujemo tudi nekaj, s čimer se identificira naša temna plat. Sicer pa za nobenega mojih intervjuvancev ne bi mogla a priori reči, da je aroganten. Naomi Campbell sem pač jaz osebno šla na živce, meni, recimo, je šel na živce Damien Hirst … (nasmešek)

Kaj vas pri intervjujih najbolj privlači?

Kaj pa najbolj privlači vas? (nasmešek)

Da spoznavam osebe, osebno. Ne samo skozi njihovo delo, ampak tudi tako …

Saj v resnici gre za to: kako skozi oči druge osebe še bolj spoznati sebe. Kako čim bolj prevesti – ne le misli in ideje teh oseb, ampak tudi tisto, česar ne povejo. Sicer pa sem že večkrat citirala Svetlano Makarovič, ki je rekla, da so tisto, kar najbolj šteje v življenju, srečanja. Tista prava srečanja, ko pogledaš neznano osebo v oči in jo prepoznaš. To je tisto, kar me v tem poklicu žene naprej. V življenju sem srečala mnogo izjemnih ljudi, za kar sem svojemu poklicu vsakič znova hvaležna. Ne govorim samo o velikih imenih, ki so prišli v Sobotno prilogo Dela, ampak tudi o ljudeh, ki jih srečaš nepričakovano, na Čopovi ulici ali na neznani ulici mesta, ki ga šele odkrivaš … Ne vem, zanima me človek, vsakič znova.

Kakšne možnosti ima slovenski novinar, da dobi recimo intervju z največjimi zvezdami filmskega sveta?

Zelo malo. Ker naš majhen medijski trg nikogar ne zanima. Ko se dogovarjaš za intervjuje z velikimi imeni, ne prideš niti do tega, da bi ti asistentov agent sploh odgovoril na prošnjo. Do sogovornikov, kot so recimo Luc Besson, Jeremy Irons, Steve Buscemi, sem prišla s pomočjo direktorja Sarajevskega filmskega festivala Mira Purivatre, ki je včasih določenemu režiserju, igralcu namignil, da mi je naklonil pet, deset minut več. Za Javierja Bardema, za Almodovarjeve muze, kot so Rossy de Palma, Blanca Portillo …, je kriv Tomaž Pandur.

Vaš knjižni prvenec Kalipso je požel veliko bralske pozornosti, saj je postal prodajna uspešnica. Kako si to razlagate oziroma ali ste ob pisanju knjige pomislili, da bo takšna uspešnica?

Ne, kje pa. Zgodba, kako je do Kalipsa sploh prišlo, je tako kompleksna in dolga, da res ni primerna za ta intervju. Začelo se je v enem samem kreativnem izbruhu, pisala sem celo noč in nisem mogla nehati … To je bilo še v času, ko sploh nisem pisala za medije. Ta kratki odlomek je prijateljica skrivaj nesla na društvo Apokalipsa, tam naj bi ji pisateljica Maja Novak rekla, da se ji zdi to poseben tekst in so ga objavili. Pesnik Jurij Hudolin je bil takrat pobudnik, da naj bi iz teh tekstov nastale kratke zgodbe, a smo sčasoma na to vsi pozabili. Kakorkoli, sedem let po tistem je namesto kratkih zgodb izšel roman. Je pa najbrž res, da je ta roman imel nekakšen vitamin A, D ali C, ki je takrat v tem prostoru manjkal. A če bi vedela, kaj me čaka ob izidu knjige, bi zelo premislila, če naj jo sploh izdam. Ker res ne vem, zakaj je ta knjiga pri nekaterih ljudeh sprožila takšno ogorčenje.

Koliko Rebeke je v vas?

Jaz se bojim, da je je čedalje manj. (nasmešek) Rebeka predstavlja nekakšen arhetip divje, samodestruktivne ženske, Betty Blue. Ženska, ki hlasta po življenju, praznino v sebi skuša zapolniti s tem, da išče ekstremna emotivna doživetja, da se nenehno zaljublja, zaljublja v življenje in sama vase. In tem trenutkom evforije sledijo trenutki depresije, ko trešči na tla. Skratka, živi na tanki črti norosti. En del te Rebeke je gotovo v meni, a se mi zdi, da sem jo v sebi že precej zatrla. In da mi je pri tem slovenska klima zelo pomagala. (nasmešek)

Kot je rekel Lojze Kovačič: "Človek, ki misli, da dela portrete drugih, dela vedno samo avtoportret. Nihče ne more razložiti nič o drugem, razen če mu pripiše svoje misli in občutke."

Prav to so besede, ki sem jih tudi sama velikokrat citirala. Lojze Kovačič, Vitomil Zupan, tudi Ivan Cankar … To so avtorji, ki vedo, da bolj globoko ko greš vase, bolj v resnici pišeš o sleherniku, bolj nagovarjaš vsakega izmed nas. To je odgovor na vprašanje o avtobiografskosti. Vse, kar napišeš, je avtobiografsko. In hkrati nič ne more biti zares avtobiografsko.

Roman je veliko bolj intimna stvar, kot če nekaj objaviš intervju. Verjetno so potem tudi odzivi publike močnejši?

Glejte, saj publika se pri nas na nič posebej močno ne odziva, ne na gledališke predstave, na ne slike, kaj šele na literaturo. Morda je bil v zadnjem času izjema Goran Vojnović, pa pred mnogimi leti Mazzinijeve Drobtinice. Ne spomnim se, da bi kakšen roman sprožil posebno evforijo, navdušenje ali popolnoma negativno kritiko. Ne vem, morda smo Slovenci res mlačni bralci. Podobno je s kritikami, ki se običajno usmerijo bolj na avtorja osebno kot na njegovo delo. To pa je zato, ker smo v tej mali Sloveniji vsi z vsemi povezani, vsak nekoga pozna in zato resna, konstruktivna kritika v takšnem okolju zelo težko sploh obstaja.

Ali vam je kot lepi ženski lažje delati intervjuje z moškimi? Ali s svojim koketiranjem iz njih iztisnete kakšen odgovor več?

Najprej bom rekla – hvala za kompliment. (nasmešek) Koketiranje pa … Odvisno, kaj si predstavljaš pod tem pojmom. Če ga vzameš širše – torej kot eros med tabo in sogovornikom, določeno napetost, inspiracijo, potem seveda koketiram. Tudi zdaj jaz z vami in vi z mano. In nazadnje sem najbolj "koketirala" ne z moškim, ampak z nizozemsko pisateljico Margriet de Moor, ki me je tako presunila kot oseba in kot vodnjak magičnih skrivnosti in naključij, da sem se po intervjuju z njo počutila, kot da lebdim. Vsak stavek, ki ga je rekla, sem nadgradila ali ga je ona nadgradila. To je tisto, čemur rečeš res pravo srečanje, iz katerega ne ti ne tvoj sogovornik ne odideta takšna, kakršna sta bila pred tem.

Jože Ciuha je nekje pri svojih 72 letih povedal, da njegova najboljša slika še ni naslikana, ker jo bo šele naslikal. Vesna, je vaš najboljši intervju že napisan?

Seveda ni. Je pa res, da se po vseh teh osebnostih, ki so "šle" skozme, vprašam, ali ni že čas, da bi zamenjala medij, vsaj za nekaj časa. Seveda me ljudje, s katerimi delam intervjuje, nenehno polnijo, hkrati pa se ne moreš izogniti temu, da se ne ujameš v določene vzorce. Ne moreš si izmisliti neskončno število "izvirnih" vprašanj kot tudi ni neskončno izvirnih odgovorov. Sicer pa obe veva, kot ve tudi Sandi Čolnik, da lahko na preprosto vprašanje dobiš najbolj vznemirljiv odgovor. Oziroma, da so bile vse stvari že vprašane in zapisane in da je važno predvsem "kako". V tem smislu imate novinarji na televiziji prednost, ker enako vprašanje z drugačnim tonom, z drugo mimiko, z nasmeškom vsakič zazveni drugače.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin