SiolNET. Trendi Svet znanih
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Če bi Freud prebral Petdeset odtenkov sive, bi bil zelo presenečen

2

termometer

"Nenadoma se vprašaš, zakaj ponoči bediš, bereš knjige, prepisuješ intervjuje z diktafona, če pa se od tebe zahteva samo, da sproduciraš čim več besedil," se o krutem novinarstvu sprašuje Vesna Milek.

Vesna Milek je ena od najbolj branih slovenskih novinark, ki se lahko poleg številnih novinarskih objav pohvali še s štirimi literarnimi deli. Biografski roman Cavazza je še vedno ena od najbolj izposojanih in prodajanih knjig. Trenutno pa slovenske bralce z delom Razpoložena za Pariz skozi različne osebe popelje v različna obdobja evropske prestolnice, ki ji ni para. "Trpim za nesrečno zaljubljenostjo, zaljubljenostjo v mesto, ki me včasih navdihne, zapelje, spet drugič sem v njem najbolj osamljena, obkrožena samo z zgodbami in duhovi tistih, ki jih ni več," je povedala avtorica. Srečali sva se sredi tedna, proti večeru, ko se je mestna vročina že malce polegla. Najin pogovor je tekel ob vklopljenem diktafonu, ki je nabral zelo veliko snovi za prepisovanje. "Joj, koliko dela boš imela s tem. Najbolje bi bilo, da bi mi poslala vprašanja in bi naredili. Tako se zdaj to dela. Hitro in brezosebno," je med pogovorom večkrat potarnala, a sva se obe strinjali, da je najlepši del novinarskega dela ta, da se s svojimi sogovorniki pogovarjaš v živo, odkrivaš nove dimenzije življenja in včasih tudi nova znanstva.

Delove novinarke ste slovenske knjigarne preplavile s svojimi knjižnimi izdelki. Je to naključje? Opozorilo? Ni naključij. (nasmešek) Razlogov je več. Prvi je čisto organski, veliko pisateljev pač prihaja iz vrst novinarjev. Drugi je po mojem ta, da smo priča razvrednotenju avtorskega dela in pisane besede.

Uveljavilo se je prepričanje, da lahko piše vsak, da pisana beseda nima ne prave teže ne vrednosti, temu primerni so tudi honorarji. Tu sta še neizbežen trend upadanja branosti in zahteva po čim večji produkciji. Nenadoma se vprašaš, zakaj ponoči bediš, bereš knjige, prepisuješ dolge intervjuje z diktafona in trošiš energijo, če pa se od tebe zahteva samo, da sproduciraš čim več besedil. Mislim, da smo želele podaljšati dobo besedilom, vrniti dostojanstvo besedi in s tem narediti nekaj majhnega tudi za Delo.

Vaša zadnja knjiga Razpoložena za Pariz je nekakšen čustveni zemljevid, kot pravite, vodnik po zgodovini Pariza, po njegovih ulicah, kavarnah, četrtih, ki so jih naseljevali velikani svetovne književnosti. Zelo obsežna knjiga. Brez lažne skromnosti moram reči, da bi za takšen tip knjige, če bi jo začela pisati popolnoma od začetka, potrebovala kar nekaj let. Kar precej je podatkov, ki jih je treba ponotranjiti in pregnesti, da jih lahko suvereno zapišeš, pri tem sta mi pomagali urednica Špela Pavlič in tudi Jana Pavlič, ki je enciklopedija Pariza.

Zato sem vzela nekatere svoje pariške kolumne, portrete Coco Chanel, Hemingwaya, Camusa, dodala zapiske o kurtizanah, muzah, kraljicah, o pariških kavarnah, kjer se je rojevala zgodovina umetnosti, jih povezala s svojimi impresijami in nastal je nekakšen čustven kolaž.

Najbolje bi bilo, da bi vam nekdo omogočil, da leto preživite v Parizu in samo pišete. To bi bilo čarobno. Mogoče bi končno poravnala svoj dolg temu mestu in se naučila francosko. To je še vedno moja velika rana. (nasmešek, op. p.) Kot napišem v knjigi, je Pariz moja neuslišana ljubezen.

Kdaj sta se s Parizom našla? Že ob prvem obisku Pariza sredi devetdesetih let. Res je, da sem ga najprej začutila kot snobovsko, do tujcev zaprto mesto, ampak takoj ko sem začela odkrivati njegove kavarne, ulice, me je pretresel ta občutek multičasovnosti, ki sem ga najbolj doživela prav tam.

Stopaš po Montmartru in ne najdeš samo časa impresionistov, pa potem Toulouse-Lautreca, Van Gogha, pa časa Moulin Rouguea in kabareta Črni maček, hkrati lahko na vrhu griča začutiš posebne energije, ki izhajajo še iz megalitskih kultur.

Se je snobizem v vsem tem obdobju spremenil? Ne bi rekla, Pariz je še vedno snobovsko mesto, "najtežja šola elegance", kot mi je v pogovoru rekel Phillippe Stark. Ni pa samo to. Je tudi mesto, kjer se je zgodilo vse, vsi, o katerih zdaj beremo, so gravitirali tja in tam pustili sledove v umetninah zahodne civilizacije.

Pariz je mesto, ki živi v svoji preteklosti, le da je pariško sedanjost doletel bumerang nekdanjega snobizma. Množicam brezimnih priseljencev v predmestjih se ni bilo dovoljeno asimilirati in tako so se znašle po svoje. Zato se je pred leti v gorečih predmestjih zgodilo, kar se je, in zato smo bili priča tragediji Charlieja Hebdoja.

Tega v knjigi ni? Tik pred tiskom sem svoje zapise o sodobnem Parizu izločila, zdelo se mi je, da nekako ne spadajo v knjigo, ki se ukvarja s preteklostjo, s sprehodi po včerajšnjih Parizih ... Razpoložena za Pariz je bolj takšna hedonistična retroknjiga, ki ji dajo poseben pečat tudi oblikovanje in risbe in ilustracije Roka Marinška.

Vam je bila kakšna zgodovinska oseba posebej ljuba in ste si jo želeli še posebej predstaviti v svoji knjigi? V knjigi je morda deset odstotkov tega, kar bi rada napisala, a ni šlo več vanjo, morda čaka na drugo knjigo. Sem pa opravila z določenimi klišeji. O Mariji Antoaneti na primer vsak od nas misli, da ve vse. A ko sem brala različne biografije, sem jo videla popolnoma drugače, kot so jo večinoma upodabljali. V naši zavesti Marija Antoaneta še vedno živi kot razsipna zmešana flirtajoča najstnica. Roko na srce, pri impotentnem možu je bilo flirtanje takrat edino, kar jo je reševalo.

Včasih se zdi, da žensko flirtanje tudi zdaj ni preveč zaželeno. Odvisno, kaj si pod tem pojmom predstavljamo. Jaz si predstavljam drobne, očarljive, neobvezne pogovore, kakšen kompliment, dva, res je, da družbeno politična atmosfera pri nas ni ravno idealna za flirt. (nasmešek) In tudi jaz sem že pozabila, kaj pomeni, ko sproščeno poklepetaš in se pošališ s prodajalcem časopisov, se dlje časa kot običajno ustaviš pri prodajalcu zelenjave ... Te stvari so dobrodošla začimba, če si seveda za to razpoložen.

V knjigi ste zelo navdušeni nad Parižankami, nad njihovim slogom, načinom oblačenja. Kakšni so pa Parižani? Težko je posploševati. V knjigi napišem, da je zame prototip Parižana moški s temnimi, rahlo skodranimi lasmi, samosvoj, ki hodi s samozavestjo in mehkobo velike mačke, ki pozna svoje telo in ve, kaj ji sproža ugodje. To telo ni izklesano v fitnesu, ne diši po prostranih poljih ali gozdovih, ampak je sloko od hoje po pariških ulicah, prepojeno s pastissom, rdečim vinom in s cigaretnim dimom kavarn, ki jih ni več. A to je bolj literarna oznaka.

V knjigi me je najbolj presenetil vaš opis Alberta Camusa, ki ga opišete kot nekakšnega Don Draperja eksistencializma. Magnet za ženske. In je tudi res bil. Prepričana sem, da bi se, če bi meli priložnost spiti z njim kavo v Cafe de Flore, zaljubili tudi vi in jaz. (nasmešek) Celo nekateri resni teoretiki so mnenja, da se je razkol med Sartrom in Camusom po knjigi Uporni človek zgodil tudi zato, ker mu je Sartre zavidal privlačnost za nasprotni spol.

Ker že govoriva o času in časovnih plasteh ... Katero slovensko mesto bi lahko imelo podobne časovne plasti kot Pariz? Podobne zame nobeno. Sem pa zdajle pomislila na Ptuj, ker sem pred časom brala knjigo Janija Virka Parzival še išče gral? Študija o srednjem veku, kjer me je presenetil podatek, da je avtor Wolfram von Eschenbach izvor iskalca svetega grala Parzivala postavil prav na Hajdino pri Ptuju in vmes v epu omenjal tudi Ptuj, Rogatec in Celje. In me kar preseneča, da ne znamo izkoristiti dejstva, da smo del ene od največjih pesnitev in da je imel sveti gral nekakšno, pa čeprav literarno povezavo s tem koncem sveta.

Ernest Hemingway je povedal, da si ne dela beležk in da si vse, kar je pomembno, zapomni. Kako pa je pri vas? Tudi jaz si ne delam zapiskov. Ampak ne zato, ker bi kot Hemingway verjela, da bodo prave stvari v pravem trenutku prišle na papir, ampak ker sem preprosto preveč za računalnikom, da bi imela zasebno sploh še željo kaj zapisati v beležko ali na ipad.

Kaj pa za intervju? Pri tem pa si seveda še vedno izpisujem misli, napišem alineje, včasih cela vprašanja ... Potem pa običajno vprašanja pozabim na tiskalniku in jih sploh ne prinesem na pogovor.

Lahko poveste, kako je biti novinar vašega kova? Kako se pripravljate na intervju? Imate dovolj časa? Si lahko privoščite službena potovanja za raziskovanje članka? Seveda ne. Radi rečemo, kako so bile generacije novinarjev pred nami privilegirane, imeli so možnost, da dlje časa raziskujejo material za svoje članke, da potujejo. V resnici pa so samo imeli spodobno plačo za svoje delo in možnost, da so iz tujine prinesli ekskluzivne zgodbe. Dopisniki, kot so Ervin Hladnik Milharčič, Branko Soban, Mitja Meršol, Zorana Baković, in seveda tudi mlajši kot na primer Boštjan Videmšek ali Polona Frelih, so po mojem mnenju resni pisci.

Morda zadnji te vrste. Njihove reportaže so literatura. A kot da sistem tega več ne prenese. Zdaj se govori samo še o zategovanjih pasu, krčenju stroškov, ukinjajo se dopisništva, zapiramo si okna v svet.

A pred kratkim ste bili na Japonskem. Da, eden od majhnih čudežev. To enomesečno gostovanje mariborske SNG Opere in baleta na Japonskem je bilo zame res ena od bolj presenetljivih izkušenj. Mojo pot in vse gostovanje je tako ali tako pokril japonski producent, ki je v to gostovanje vložil velike vsote, ker je vedel, da bo s kakovostnim ansamblom to dobil nazaj. Ker so Japonci nori na opero, so bile vse dvorane razprodane. Z njimi sem sama potovala samo osem dni, vsak dan v drugem mestu, v drugem hotelu, vmes vlaki, avtobusi, hitri vlak šinkansen ... Bilo je zelo naporno, še posebej za ansambel, ki je po vsakem napornem potovanju vsako noč nastopal v drugi veličastni koncertni dvorani.

Kakšen je bil občutek Japonske? Zelo poseben in poln nasprotij. Hitrost in hrup, kakofonija zvokov na eni strani, na drugi pa mir in zen. Kultura mang, stripovskih likov, lolit z medvedki v rokah, šolark, na drugi strani čiste linije japonskega oblikovanja.

Če se premakneva k vašemu knjižnemu presežku, biografskemu romanu o Cavazzi, ki je še vedno eden od bolj branih in prodajanih romanov, kar je slovenski fenomen. Ste dobili nove ponudbe za podobne romane? Ponudb sem dobila kar nekaj, tako od založb kot od konkretnih oseb, ki bi si želele imeti te vrste roman. A imam toliko svojih zgodb, da bi se težko zdaj usmerila v zgodbo nekoga drugega. Cavazza je še preblizu in Cavazza je samo eden.

Poleg tega stanje pri nas ni takšno, da bi mi založba omogočila, da vzamem neplačani dopust in se vsaj dva meseca ukvarjam z novo knjigo. Ob svojem delu za Delo se mi to zdi za zdaj nemogoče. Ne bi se šla več tega, kar sem delala pri Cavazzi, nočno pisanje, majhen otrok, članki in intervjuji ...

Lahko bi pustili novinarstvo in se posvetili samo pisanju. Odlična ideja v teh časih, ko se knjige res dobro prodajajo in ko lahko zaposlitev dobiš na vsakem koraku. (nasmešek) Koliko slovenskih pisateljev pa poznamo, ki živijo samo od pisanja romanov? Mislim, da v Sloveniji edino Feri Lainšček, deloma Dušan Šarotar.

Irena Štaudohar v Magiji za realiste med drugim piše o ritualih pisanja velikih pisateljev, na primer, da je Hemingway vstajal ob pol šestih in pisal stoje na omari in končal opoldne, potem pa začel piti, Balzac pa je pisal po 15 ur in več ...

Jaz sem se izurila, da pišem samo v popolnem kaosu, naravnana na "dead line" ; tako da če bi imela čas samo za literaturo, sploh ne vem, kaj bi nastalo. Mislim, da bi v samotni hišici za nekaj dni padla v depresijo, potem pa bi se morda počasi začela družiti s svojimi junaki.

Mogoče potrebujete še kakšno knjigo Louise Hay? To sem brala pri petnajstih. Pri meni ni delovalo, vsaj ne dolgoročno. Kot je nedavno rekla Tina Maze, vse knjige za samopomoč so samo en korak, naslednji je trdo delo, vztrajnost, nenehni nadzor svojih misli in delovanj ... No, jaz še dolgo ne bom tam. (nasmešek)

Knjiga, ki vas je zadela na malce drugačen način, pa je bila Petdeset odtenkov sive. Čudi vas fenomen prodaje te knjige. Da, ker to je fenomen. Da je popkorn sadomazo knjižica lahko tako obnorela na milijone žensk, to je treba vzeti resno, mar ne? Morda je sploh ni treba jemati tako resno, morda je ženskam doma s svojimi partnerji dolgčas, saj ne vem.

Še Erica Jong je rekla, da je to klofuta feminizmu in da punca, ki je zvezana, ne more spreminjati sveta in ne more biti poredna.

Ta knjiga je res parafraza psihoanalitičnega vprašanja: kaj ženska hoče. Če bi Freud prebral to knjigo, bi bil po moje zelo presenečen. Ali pa tudi ne.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin