"V Sloveniji sem bila znana, v Kanadi pa sem samo en obraz med mnogimi"

Marija Ahačič Pollak je leta 1960 Slovenijo po sili razmer zamenjala za Kanado. V Sloveniji je veljala za nadarjeno pevko narodno-zabavnega ansambla Avseniki (prepevala je tudi uspešnico Tam, kjer murke cveto), v Kanadi pa je bila le ena od mnogih, priznava v intervjuju. Spregovorila je tudi o govoricah, ki so ji, milo rečeno, povzročale sive lase, o tankem kruhu, ki ga reže tujina, in željah za prihodnost. Marija Ahačič Pollak ima 78 let in je mama dveh hčera. Svojo pevsko kariero je sicer uradno sklenila z velikim koncertom pred domačim občinstvom v Tržiču, kjer so jo na odru spremljale velike dame slovenske glasbe, a bo še vedno pela.

V Kanadi živite že več kot polovico svojega življenja. Kakšen je občutek, ko se vrnete v Slovenijo? Drugačni občutki so, ko pridem in ko grem. Mislim pa, da imam zato, ker se lahko premikam po obeh svetovih, kar največ od življenja. Čeprav je tudi res, da je življenje v Sloveniji zame večkrat precej bolj stresno kot pa v Torontu, saj se tukaj ukvarjam s precej več stvarmi.

Čeprav imam v Torontu družino, dom pa je tam, kjer je družina, sem zelo rada v Sloveniji. Slovenija je izredno lepa država. Jaz vidim tisto, česar vi več ne vidite.

Na primer? Na primer pročelja obnovljenih hiš. Moram povedati, da je bila hči Andra, ki sicer živi v Kanadi, med zadnjim obiskom Slovenije zgrožena, ko je zagledala, da je neka na novo restavrirana hiša porisana z grafiti. Ja, kako pa je to mogoče, jo je zanimalo. Ali nimate kamer? To se nama je zdelo nedopustno.

Moti me tudi to, da na ulici (Marija A. P. ima stanovanje v središču Ljubljane, op. a.) slišiš preveč angleških besed. "Ful fajn" in podobno. Da o glasbi na radiu ne govorim. Pri nas v Kanadi na radiu Glas kanadskih Slovencev vrtimo samo slovensko glasbo. In govorimo samo slovensko.

Kje je kakovost življenja večja? V Kanadi ali v Sloveniji? Če imaš družino, je absolutno višja v Kanadi. Če si pa sam, pa tukaj, saj so stvari precej bolj pri roki, pa tudi prijatelji so bližje.

Za naju s Petrom (pokojni mož Peter Pollak, op. a.) je bilo v Kanadi bolje tudi to, da nisva imela nobenih tet, stricev in mam in sva svoje otroke lahko vzgojila tako, kot se je nama zdelo najboljše. Seveda pa sva se za to morala precej bolj potruditi, kot če bi to podporo imela.

Zaradi varstva otrok sem bila vse življenje doma. Plača, ki bi jo zaslužila, če bi hodila v službo, ne bi zadostovala za plačilo varuške, ki bi ji morali plačati tudi socialno zavarovanje in podobno, zato sem ostala doma in vzgajala otroka. In vam povem, to se pri vzgoji zelo, ampak res zelo pozna!

Razlika v vzgoji med Slovenijo in Kanado je namreč ogromna. V Kanadi otroke hitreje naredimo samostojne. Pri 18 letih odidejo iz hotela mama in se, razen na obiske in ob praznikih, ne vračajo nazaj. Zanimivo je, da otroci sploh nočejo živeti s svojimi starši, ampak se hočejo osamosvojiti, ker je to del kanadske mentalitete. Otroci imajo tudi dobre delovne navade, v Sloveniji pa jim niti ne date možnosti, da bi se naučili delati.

Knjigo (Tečejo, tečejo nitke, op. a.) sem napisala samo zato, da bi ljudem pokazala, da je življenje v tujini trdo in da se moraš tam spoprijeti z marsičem.

V Sloveniji sem bila znana, v Kanadi pa sem samo en obraz med mnogimi. Začela sem likati za gospodarico hiše, v kateri smo živeli, pozneje pa sem vodila šiviljske tečaje. Dokler se nismo ustalili in imeli ustreznega zaslužka, sem poprijela za vsako priložnostno delo.

Ko je šel mož študirat, sem ga jaz podpirala in šla v službo. V tujini odrasteš. Sam si, nikogar ni, na kogar bi se lahko zanesel. Če si kupiš hišo, moraš imeti tudi prihranke, če službo izgubiš. Če ne moreš plačati obroka, ti hišo brez milosti vzamejo. Brez izjem. Ni tako kot v Sloveniji.

Je pa zanimivo to, da v Kanadi še nisem srečala niti enega resnično revnega Slovenca. Vsi smo se nekako znašli. S seboj smo prinesli vrednote, ki so nam jih vcepili starši. Tega danes več ni. Osnovnih vrednot ni, in to je največji problem.

Zdi se mi, da nas večina sploh ni vedela, kako ste v resnici v Kanadi živeli. Da je v Tržiču, od koder prihajate, vladalo mnenje, da ste v Kanadi gospa. Se pravi, da vam ni treba veliko delati … V knjigi pa prikazujete precej drugačno sliko. Ja, zato sem pa napisala to knjigo. Vsi so mislili, kako se mi godi. Da imam denarja ko pečka. Ampak za to, kar imamo zdaj, smo trdo garali. Niti en ficek ni bil ukraden ali prigoljufan. Denar sva z možem krvavo zaslužila in z njim ravnala preudarno.

Še enkrat ponavljam, tujina ni lahka. S tem, da je bilo v naših časih lažje, kot je zdaj. Takrat so nas sprejeli z odprtimi rokami, Kanada še ni bila tako poseljena kot danes in službe so bile na voljo.

Pa še ena stvar, topli obroki v šolah. Teh v Kanadi nikoli ni bilo. Mojima hčerkama sem vse šolsko obdobje pripravljala malico, ki sta jo nosili v šolo. Zanima me, zakaj Slovenija po tujih zgledih pobere vse, kar je slabega, ne pa dobrega? To je prav čudno.

Kaj ste imeli v mislih? Na primer desni zavoj. V Sloveniji moram čakati, tudi če je cesta prazna, medtem ko v Kanadi lahko zaviješ, če imaš prosto. Razbohotil se je tudi kriminal, pa to, da nihče ni za nobeno stvar kaznovan. Tudi to je neverjetno. Da o vedenju otrok v šolah ne govorim. Takega zaničevalnega obnašanja v Kanadi ne bi nihče prenašal.

Težava je v tem, da ženske v Sloveniji niso doma z otroki. Zmanjkuje jim časa, potem pa kupujejo njihovo ljubezen. To pa ne gre, ljubezni se ne da kupiti.

Moj največji dosežek je to, da sem vzgojila dve fantastični hčerki. Obe sta preskrbljeni, s tem, da nobeni nisem dala niti centa, ko sta kupovali hiše. Otroci si morajo premoženje ustvariti sami. Če smo si mi, ki smo v Kanado prišli dobesedno brez vsega, ustvarili nadpovprečno življenje za ta konec sveta, potem si morajo naši otroci, ki so že imeli neko zaledje, ustvariti še precej lepše življenje. In so si tudi ga. Starejša hčerka je vrhovna sodnica, kar je tam izredno cenjen poklic, mlajša pa je direktorica izobraževalnega centra pri Amerisource Bergen Speciality Canada.

Moram povedati tudi to, da papir, ki ga dobiš na fakulteti, v Kanadi ne pomeni dosti, treba se je izkazati v praksi. Nikogar ne zanima, če imaš trikratni doktorat, treba se je dokazati z delom.

Tu pa se hvalijo z nazivi. Moj mož je bil tudi magister, pa se ni niti enkrat podpisal s tem nazivom! V Kanadi to ni pomembno. Treba je pokazati, kaj znaš.

Kaj Kanada trenutno najbolj potrebuje? Kakšen profil ljudi? Kanada potrebuje dobre rokodelce.

No, ampak prav gotovo je tudi v Sloveniji kaj, kar je boljše kot v Kanadi. Tu so prijatelji, znanci, najboljši kruh in lepa dežela. Tukaj sem zelo rada in izredno me žalosti, kadar poslušam o peripetijah, ki se tu dogajajo. Vsi, ki živimo na tujem, si želimo, da bi bila Slovenija druga Švica in da bi vanjo lahko vlagali, tako pa si tega koraka ne upamo storiti. Preveč birokracije je.

V Kanado ste emigrirali leta 1960, predvsem zaradi moža Petra, ki je imel hude težave s takratnim sistemom. Samo zato? Da, samo zato. Mož tukaj ni imel nobene prihodnosti, meni pa ni bilo hudega. Imela sem lepo mladost, pa čeprav so nas med drugo svetovno vojno izgnali v Srbijo.

Kaj se je dogajalo? Je bil nekompatibilen s takratnim sistemom? Da. Izhajal je iz bogate družine Pollak, ki so ji pobrali vse, kar so imeli. Petra so nagnali že iz mladinske organizacije, težave je imel na fakulteti. Skratka, v Sloveniji ni imel nobene prihodnosti. Z nacionalizacijo so družini Pollak vzeli vse, kar so imeli. Kar predstavljajte si!

Ko ste se odločali za ta korak, da zapustite Jugoslavijo in odidete v Kanado, ste koga tam poznali, ste vedeli, na koga se lahko obrnete? V Kanadi je živel Petrov brat. Preseliti se je moral po sili razmer. Pri 17 letih so ga mobilizirali med domobrance. Revež nikomur ni storil hudega, a se je bal in je po vojni zbežal. Bil je že na vlaku, ki je peljal proti Kočevju, vendar je v enem od predorov skočil z vlaka in si tako rešil življenje.

Tako je odšel v Kanado in tam končal študij ter si ustvaril družino. Prve dni smo v Shawiniganu živeli skupaj, potem pa sva si s Petrom poiskala svoje stanovanje, jaz pa sem za plačilo gospodarici hiše likala perilo.

Ko ste odšli, ste povedali samo staršem, članom skupine Avseniki, kjer ste takrat prepevali, pa ne. So vam hudo zamerili? So, dokler je obstajala Jugoslavija, me niso omenili niti enkrat. Ampak kaj mi je drugega takrat preostalo? Nihče ni smel izvedeti. Po eni strani sem njihovo zamero razumela, po drugi pa sem tudi vedela, da imajo pevko – takrat je pri Avsenikih pela tudi Danica Filiplič –, tako da sem vedela, da se bodo znašli.

Ste jim kdaj poslali pismo in jim razložili, zakaj ste se odločili tako, kot ste pač se? Ne, nikoli.

Kdaj ste se prvič vrnili domov? Leta 1966, ko je bila amnestija. Takrat sem se srečala tudi z Vilkom Avsenikom in Levčkom Ponikvarjem, pa tudi z drugimi člani ansambla. Nihče mi ni rekel, da mi karkoli zameri. Mislim, da mi je zameril samo Slavko Avsenik, saj ga je moj odhod najbolj prizadel, in to sem tudi razumela.

Mislim, da nas večina o govoricah, da naj bi bili krivi za smrt Slavkovih hčerk, ki sta se kot majhni deklici zadušili, ni vedela ničesar. Pogumna poteza, da ste dogajanje in govorice opisali v vaši knjigi. Lahko bi ta del mirne duše izpustili. Ja, če bi to izpustila, bi bilo videti, kot da nekaj skrivam. Šla sem celo v Narodno univerzitetno knjižnico v Ljubljani (NUK) po dokaze oziroma po pismo tožilca in članek iz časopisa, kjer jasno piše, da jaz s tem nimam prav nič! Te govorice so bile največji šok v mojem življenju, vendar sem imela tako krasnega moža, da se je tudi to dalo preživeti.

Pa sta s Slavkom o tem kdaj govorila? Ne, nikoli, sva se pa seveda večkrat pogovarjala o drugih stvareh. Ta dogodek je bil za družino boleč in tega nisem želela spet zvabljati na plano.

S Slavkom in Vilkom sem leta 1995 za radio Slovenija opravila enega mojih najljubših pogovorov, ki smo jih razdelili v kar šest polurnih oddaj, opremljeno z glasbo po izboru urednice Irme Rauh.

Vrniva se k Slovencem. Že nekaj let ste urednica in voditeljica na radiu Glas kanadskih Slovencev. Kdo vse ga posluša? Radio posluša prebivalstvo na območju Ontaria, to je področje od Toronta do Niagarskega polotoka. Težko ocenim, koliko poslušalcev imamo, so pa to zvesti poslušalci, večinoma starejši ljudje. Zato se bojim, da ne bi radio enkrat postal angleški.

So tudi v Kanadi tako kot v Argentini zelo razširjene slovenske šole? Niti ne, ker je Kanada dvojezična in imajo dovolj težav že s tem, da se naučijo angleškega in francoskega jezika. Imamo pa tri slovenske sobotne šole, ki spadajo pod okrilje slovenskih župnij. Moji hčeri poleg angleškega in francoskega jezika govorita tudi slovensko, vnukinji pa že precej manj. Temu se bom zdaj bolj posvetila.

Ste imeli v Kanadi čas razmišljati o tem, kako lepo bi bilo v Sloveniji? V tujini zelo radi idealiziramo tisto, kar je ostalo doma. Mislim, da smo bili premladi. Bojevali smo se za obstoj in lepšo prihodnost, o Sloveniji pa nismo imeli časa razmišljati.

Kaj je hčerama v Sloveniji najbolj všeč? Sorodstvo, Postojnska jama in Kofce.

Pa vaš domači Tržič? Tudi ta je igral pomembno vlogo, ko so bili na obisku. Vse smo pregledali.

So že v vaših časih govorili, da iz Tržiča še veter ni dober? (smeh, op. a.) Ja res je, ampak glavno ste pa izpustili. Iz Tržiča še veter ni dober, ampak babe so pa "fejst".

V Ljubljani ste študirali na Akademiji za glasbo, ki je zaradi prepevanja pri Avsenikih, pozneje pa emigracije niste dokončali, v Kanadi pa ste pri 37 letih začeli študirati na Akademiji za likovno umetnost in pri 40 letih tudi diplomirali. Je bil ta študij za "gušt"? Poučevali niste nikoli in kot ste zapisali v knjigi, ste vedeli, da tudi nikoli ne boste. Da, samo zato, ker me je jezilo, da nisem dokončala univerze. Ko sem v drugem letniku začela prepevati pri Avsenikih, je šla moja univerza po gobe.

Kako so vas gledali devetnajstletniki? Ni bilo težav. Takrat sem se še kar dobro lahko pomešala med mladino. (smeh, op. a.) Moj mož je za moj študij moral odšteti precej denarja, to ni bilo kar tako kot v Sloveniji.

Peli pa ste, kadarkoli se je pokazala priložnost? V bistvu šele leta 1977, ko smo se preselili v Toronto in so me prvič povabili na koroški večer. To je bil nov začetek. Najprej sem samo pela, potem sem začela komponirati, note sem pošiljala domov bratu Vitalu … Mislim, da sem bila prva slovenska kantavtorica.

Verjetno ste bili v tistih časih tudi ena redkih, ki je imela dva priimka. Morala sem ju imeti. Kot pevko so me vsi poznali kot Ahačičevo.

Kot ste že omenili, ste bili v Sloveniji zelo znani. Kaj je to pomenilo? Vemo, da vas je Tito za novo leto poklical na Bled, kjer ste mu prepevali v družbi Avsenikov in Adamičevega orkestra. Pri tem je zanimivo, da so se nekateri zgražali, zakaj to dajem v knjigo. Ja, zakaj pa ne, saj gre za zgodovino.

Zanimivo zgodovino imate tudi na športnem področju. Bili ste vodja jugoslovanske olimpijske hiše v Calgaryju leta 1988, kot novinarka pa ste intervjuvali tudi dva velika slovenska športna asa, Anžeta Kopitarja in Gorana Dragića. Kako ste prišli v stik z njima? Je Anže v Kanadi junak? O, pa kakšen! Vnukinji najprej nista bili preveč navdušeni, potem pa sta ga preverili na spletu in takoj zamenjali ploščo. Da ne govorim o tem, da sem bila, ko sem se domov vrnila s podpisanima majicama Kopitarja, v sekundi razglašena za najboljšo "babi" na svetu.

Z Goranom sva se srečala v Torontu, kjer je gostoval s svojo ekipo. Joj, kakšno poostreno varnost so se šli …

Skozi leta sem intervjuvala tudi Joca Pečečnika, pa Marjana Batagelja, Milana Kučana, Slavka Avsenika, Vilka Ovsenika, Janeza Drnovška, škofa Šuštarja in mnoge druge.

Kje in kako boste zgodovino pisali v prihodnje? Že decembra se bom za nekaj tednov vrnila v Slovenijo in potem avgusta ponovno, takrat skupaj z mojo vokalno skupino Plamen, s katero bomo ob 25. obletnici delovanja gostovale v Sloveniji.

Kdaj ste se v Kanadi končno počutili kot doma? Dokaj kmalu. Ko sva si z možem leta 1966 s kreditom kupila prvo hišo. Ko imaš svoj dom, se končno lahko počutiš kot doma.