Oblaki na Dunaju

V dunajskem muzeju Leopold je do 1. julija na ogled razstava z naslovom Oblaki: Bežne besede, ki se posveča različnim upodobitvam naravnega pojava, ki so ga vizualizirali evropski in ameriški slikarji in fotografi.

Razstava, ki sledi delom od leta 1800 naprej in na kateri je predstavljenih 300 umetnin, vključuje dela umetnikov, kot so Caspar David Friedrich, Carl Gustav Carus, William Turner, Claude Monet, Alfred Sisley, Paul Cézanne, Vincent van Gogh, John Constable, Ferdinand Hodler, Gustav Klimt, Egon Schiele, Edvard Munch, Emil Nolde, René Magritte, Ansel Adams, Alfred Stieglitz, Edward Steichen, Gerhard Richter in drugi.

Znak neprestanih sprememb in začasnosti Praviloma v ritmu vsakdana razmišljanju o oblakih ne posvečamo veliko pozornosti, prej jih jemljemo kot samoumevne, čeprav lahko ob trenutkih, ko se zazremo v nebo, obstanemo ob opazovanju oblik, ki jih ta naravni pojav lahko zavzame. Oblaki so estetsko tako lahko vznemirljivi, izražajo najrazličnejše atmosfere – od vzhičenih do melanholičnih stanj, eksistencialno pa so znak neprestanih sprememb, raznolikosti in nenehnega gibanja. Minljivost in nestalnost oblakov pa so med drugim teme, o katerih govori razstava v dunajskem muzeju. Začasnost, kratkotrajnost in prehodnost so kategorije, ki so opredeljevale moderno dobo, čas, kamor segajo najstarejše upodobitve pojava na postavitvi.

Postavitev, ki sta jo kurirala direktor muzeja Leopold Tobias G. Natter in kustos zbirke Franz Smola, je razdeljena na 12 poglavij, ki na različne načine analizirajo in interpretirajo prikaz tega pojava od 19. stoletja in danes. Franz Smola pravi, da se razstava začne z obdobjem, ko je oblak postal subjekt umetnosti in znanosti, kar sega v leto 1800. Pred tem časom so naravni pojav jemali kot izmikajočo se, naključno in bežno realnost, do 19. stoletja ga tako niso znanstveno obravnavali, niti ga niso poimenovali niti klasificirali. Čas, ko je oblak dobil svoje ime in znanstveni obstoj, pa je tudi izhodišče za umetniško obravnavo, ki jo predstavljajo v muzeju.

Oblak kot protagonist Kot poudarja eden od kustosov razstave, direktor muzeja Leopold, Tobias G. Natter, pričujoča razstava ne predstavlja del, na katerih so oblaki v ozadju in kjer delujejo kot naravna kulisa, temveč gre za artefakte, na katerih je pojav osrednji protagonist ali celo edina tema likovnega dela. Od leta 1800 do danes umetnikov oblaki niso le navdihovali, temveč so za nekatere predstavljali "platno" za odtis najrazličnejših čustev, atmosfer in sporočil. Na razstavi so tako sopostavljena dela, ki izražajo poetičnost in vzhičene interpretacije pojava na eni strani in bizarnost in skrivnostnost fenomena na drugi strani. Gledalec je tako soočen tudi z industrijskimi oblaki, dimnimi zavesami, ki so posledica naravnih nesreč ali pa nuklearnih posegov. Gre za razpiranje prostora, v katerem se srečujeta resničnost in fikcija.

Sodobnost oblakov Kuratorja razstave sta posebno pozornost posvetila tudi fotografiji, fenomenu, ki je revolucioniziral možnosti upodabljanja narave in njenih realizacij. Predstavljane so najzgodnejše fotografske študije oblakov, ki segajo v leto 1850, nato fotografski zapisi iz obdobja okoli leta 1900, ki pa jim lahko sledimo do del iz prejšnjega in zdajšnjega stoletja.

Predstavljene so fotografije avtorjev, kot so Ansel Adams, Henri Cartier-Bresson, Hugo Henneberg, Heinrich Kühn, Edward Steichen, Alfred Stieglitz in drugi. V delu razstave, posvečenem sodobni umetnosti, je medij fotografije razširjen v video in instalacije, med njimi lahko vidimo projekte Six & Petritsch, Olafur Eliasson in Ernst Wegner.