Nejc Simšič: Če želiš biti priča, moraš biti na kraju zločina

Naš sogovornik je med najbolj znanimi imeni slovenske družabne kronike, tudi zato, ker se je v zadnjem desetletju dokazal kot odličen poročevalec z dogodkov, na katerih med številnimi znanimi obrazi ne manjka tračev, ki polnijo naslovnice rumenih revij. Nejc Simšič je v petek končal svoj prvi, krstni teden vodenja oddaje O magazin, zato smo ga v intervjuju povprašali tudi o tem, kako se je ujel v novi vlogi pred kamero.

Pet dni vodenja oddaje O magazin je za vami. Kako bi opisali izkušnjo? Se je bilo iz terenskega novinarja težko preleviti v voditelja? Hm, predvsem ni bilo časa za dolgo levitev. (smeh) Po prvem tednu lahko rečem, da sem zelo užival in se predvsem zabaval, kar je tudi bistvo. Verjamem, da bom vsakič boljši, saj veste, to je kot pri vinu, starejše je, boljše je. Tudi na terenu sem moral pridobiti kilometrino in enako je z delom pred kamero, vaja dela mojstra. Sicer pa je super, imam stilistko, ki skrbi za moje stajlinge, maskerko, ki me uredi … Vse skupaj je veliko manj stresno, ko stojiš v studiu kot voditelj. Le s klimatsko napravo še nisva najboljša prijatelja, ker je ta res močna, v studiu je precej ledeno, kar je razumljivo zaradi številnih luči in tehnike, a vseeno, ob koncu tedna se mi je že poznalo na glasu. (smeh) Kakšni so bili prvi občutki ob spoznavanju novega okolja? Časa za spoznavanje niti ni bilo veliko, ker se je vse skupaj odvijalo zelo hitro. Večino ljudi na Planet TV sem že spoznal in priznam, da je, ko dobiš občutek zaželenosti in dobre volje, to nekaj zelo lepega, kar ti da še večji delovni zagon. Sicer ne morem ravno reči, da je bilo potrebnega veliko spoznavanja, saj večino ljudi poznam že od prej, nekatere tudi iz dni, ko smo bili sodelavci še na Pop TV. Kako ste se ujeli z novimi sodelavci na Planet TV? Navsezadnje se z urednico oddaje O magazin Marušo Penzeš poznate že več let. Super smo se ujeli. Urednico O magazina Marušo Penzeš res poznam že kar nekaj let, saj je bila moja šefinja v tiskanih medijih, redaktorico Evo Doljak poznam še s Pop TV, s sovoditeljico Špelo Jereb sva se takoj ujela, z novinarji prav tako, tako da ta uvodni del ni bil težak. (smeh) O preostalih sodelavcih iz oddaje Danes in oddelka za trženje pa tudi same dobre besede, ker se z nekaterimi tako ali tako poznamo že od prej. Skratka, super se imamo!

Kdo v uredništvu najraje ustvarja selfieje? Na družabnih omrežjih lahko vidimo tudi nekaj takšnih, ki ste jih naredili skupaj. Mislim, da bi lahko v naši redakciji ves čas vrteli pesem Selfie, ki pravi: "But first let me take a selfie !" (smeh) Težko rečem, kdo jih naredi največ oziroma kdo se najraje fotografira. Verjetno sva to kar midva s Špelo (smeh). S Špelo Jereb se boste izmenjevali v vlogi voditelja. Vam bo to omogočilo, da se po vsem tednu vodenja oddaje vsaj malo odpočijete, ali se boste v tednu, ko ob 18.25 ne boste nagovarjali gledalcev, odpravili na lov za znanimi? Jaz bom ta teden, ko bom prost, odšel za dva dni na morje, ker po prvem tednu potrebujem malo oddiha, pa ne, ker bi me izčrpalo, temveč ker zaradi menjave službe ni bilo časa za dopust. Sicer pa je res, Špela je v mojem prvem tednu vsak dan pripravljala novice z domače scene, jaz bom v njenem tednu tudi naredil kakšen prispevek, na primer ekskluzivni intervju s Conchito Wurst. (smeh) Še vedno se z veseljem odpravim na teren, ker zagovarjam teorijo, da moraš, če želiš biti priča, biti na kraju zločina.

Za vami je več let novinarske kariere. Ker ste veliko delali na terenu in bili zato v stiku z ljudmi, tako verjetno lažje določite, kaj je tisto, kar si želijo televizijski gledalci. Seveda, v devetih letih dela na terenu danes veliko lažje določim, kateri dogodek bo zanimiv za gledalce, kateri bo super, kateri je obetaven in na katerega niti ne bi šel. To je pač dar, ki se mi je v vseh teh letih razvil z vsakodnevnim tekanjem po slovenskem družabnem parketu. Ali bodo moje mnenje upoštevali, je pa druga stvar. (smeh)

Poleg vodenja oddaje O magazin lahko vaša poročila z družabnih dogodkov opazimo tudi v nekaterih revijah. Kaj vam pomeni pisanje za tiskane medije? Revijalni tisk prav tako ustvarjam s srcem in v tem zelo uživam. Je pa res, da je revija zelo drugačen medij kot televizija. In v vseh teh letih sem se naučil preklopiti med enim in drugim. Vsak posebej ima svoj čar, svoje prednosti in slabosti, ampak tako pač je. Na to ne gledam kot na nekaj strašno groznega, prej kot na izziv, kako bi vsako stvar naredil kar najbolje. Res pa je, da televizija zaradi videa in zvoka ponuja širši izbor pri ustvarjanju, a to vidim kot dodatni plus, oboje pa ustvarjam z velikim veseljem, predanostjo in srcem.

Se vam je kdaj zgodilo, da so vas na ulici ustavili ljudje in vam želeli, morda na prijazen ali malo manj prijazen način, namigniti, kaj bi si želeli videti v družabnih kronikah? Kako se sicer spopadate s kritikami, ki so stalnica naše družbe? Seveda, teh anekdot imam veliko. Predvsem tistih pozitivnih. Verjemite mi, tisti, ki samo pljuvajo in kritizirajo za maskami anonimnosti, ti v obraz nikoli ne bodo povedali ničesar. A to je njihova težava, sam se z njimi sploh ne obremenjujem. Na splošno lahko rečem, da sem vedno prejemal le dobre kritike, če je bila kakšna slaba, ki ni bila argumentirana, sem ji pa prisluhnil in si potem mislil svoje. Slovenci smo pač tak narod, ki bo prej kritiziral kot pohvalil, a to ni moja stvar. Nikoli ne berem komentarjev in me tudi ne zanimajo, ker za njimi stojijo fiktivne osebe, ki so v resnici glasne samo zato, ker nihče ne ve, kdo so. Če kdo komu ni všeč, zakaj potem ves čas govori samo o njem? Dajte no, lepo vas prosim …

Delo družabnega kronista je verjetno služba, ki ne traja le dobrih osem ur na dan. Zdi se, da bi lahko rekli, da moraš biti za to delo preprosto rojen. Bi se strinjali s tem? Seveda, gre za način življenja. Veliko ljudi mi je kdaj reklo: "Ah, blagor tebi, ti samo po zabavah hodiš in uživaš." Nikoli niso pomislili, kaj vse stoji za tem, kar se vidi na televiziji. Veliko dela, časa, prilagajanja in odrekanja. Jaz sem v svojem delu zelo užival in ga opravljal z velikim veseljem, to je bil moj način življenja. Zdaj se ni nič spremenilo, le da imam morda več prostega časa, ki ga lahko zdaj kakovostno preživljam brez obremenjenosti. V več intervjujih smo lahko prebrali, kako vam je preobrazba deloma spremenila življenje. Predvidevamo, da ste morali ob tem popolnoma prevetriti svojo omaro. Kakšne modne kose si najraje izbirate danes? O, da! Skoraj vse, kar sem imel v omarah, je bilo treba zamenjati. Izgubiti 48 kilogramov ni malo in seveda se je to poznalo tudi na garderobi. Nekaj stvari sem kupoval sproti, večji nakup pa sem načrtno opravil pred mesecem dni v Barceloni, Marseillu, na Ibizi in Majorki, ko sem bil na križarjenju. Vedel sem, da bodo imele vse trgovine razprodaje in takrat sem si ogromno nakupil. Čeprav me je izguba teže res pošteno udarila po denarnici, ne obžalujem niti za sekundo. Počutim se fenomenalno in grem naprej k novim zmagam.

Glede na to, da so se prav v tem tednu začele razprodaje, ne moremo izpustiti vprašanja, ali vas je že zamikalo pokukati med obešalnike trgovin z oblačili. Ste v zadnjem obdobju opravili kakšen impulziven nakup? Po pravici povedano, v trgovinah me boste težko videli, ker preprosto nimam potrpljenja, živcev ali volje za večurno nakupovanje. (smeh) Slab zrak v trgovinah, preoblačenje v vročih garderobah, ne, to ni zame. Ko je treba, pač stisnem zobe in želim to opraviti čim hitreje. Sicer se po večje nakupe najraje odpravim v tujino. Takrat si res vzamem čas in se na to nakupovalno evforijo tudi psihično pripravim. (smeh) Kar zadeva zadnji impulzivni nakup, hm … V zadnjem času ga res ni bilo, ker ni bilo časa. Nekako slutim, da bo moj naslednji impulzivni nakup letalska karta. (smeh)