Mladi levi bodo letos zveneli, in to v mobilizacijskem duhu

Pomen festivalov, kot ga razume umetniška vodja zavoda Bunker in programa mednarodnega festivala scenskih umetnosti Mladi levi Nevenka Koprivšek, je ne le v družbeni istočasnosti, temveč predvsem v pravočasnosti, torej mapiranju, detektiranju in obravnavi duha časa. Zato ni presenetljivo, da se program festivala Mladi levi vsako leto z različnimi poudarki obrača k družbenemu tukaj in zdaj. In če je lanskoletni festivalski program odzvanjal v močni politični angažiranosti in odporu do družbenih kontekstov, v katerih bivamo, pa je letos umetniška intenzivnost usmerjena k vmesnosti. Koprivškova pravi, da smo trenutno priča momentu zatišja, času, ko staro še ni popolnoma umrlo in ko novo še ne more biti rojeno.

Zato se letos Mladi levi na različnih ravneh obračajo k vmesnemu, liminalnemu, obdobju prehoda iz enega v drugo, pa naj se to zgodi na ravni idej, konceptov, paradigem, žanrov, družbenih prostorov in umetniških povezav ter premislekov. Za premeščanje vlog, paradigem, pogledov na družbo in svet je potreben vmesen čas in tega v letošnji program zajemajo festivalski snovalci.

Glasbeni dialogi in participatorni nagovori Festival, ki bo na različnih lokacijah trajal med 22. avgustom in 1. septembrom, bo letos izrazito zvočno obarvan. Pri čemer pa v zvočnem gledališču ne bo šlo za obravnavo glasbe same na sebi, temveč bo ta na različnih ravneh komunicirala z drugimi žanri.

S plesom se bo zvočnost spogledala že na otvoritveni predstavi Dancing With The Sound Hobbyst, kjer se na odru srečujejo belgijska rock skupina Zita Swoon Group in koreografija Anne Terese De Keersmaeker. V nadrealističnem kabaretu Brise-Jour se kanadski glasbeniki in performarji ukvarjajo z glasbo Kurta Weilla. Igra, glasba in ples prečita predstavo Male Kline Eden, gledališče in glasba pa se srečata tudi v Bulčevi predstavi Gremo vsi!.

Participatornost, sprevračanje vlog nastopajočega in gledalca, aktivnega in pasivnega posameznika, je še ena od pozicij, ki se ji v zavodu Bunker vse bolj posvečajo. Tako so v naboru predstav tudi tiste, ki se posvečajo prav tem vprašanjem.

Atlas je odrsko delo, ki se začne s posameznikom in konča s stoglavo množico. Vsak od njih ima svoje ime, svoja leta, svoj poklic, svojo vlogo v družbi, svoje ozadje, skupaj sestavljajo družbeni relief, pokrajino družbenih vprašanj, ki naslavljajo kritiko neoliberalizma, vladavine kapitala in se obračajo k solidarnosti.

Mobilizacijska bo tudi predstava Gala islandskega kolektiva Kviss bumm bang, ki bo tematizirala vprašanje manjšin v najširšem smislu ter koncept normalnosti. Dokumentarna predstava in v njo vpisana participatornost bo nastala na podlagi enomesečnega raziskovanja umetniškega kolektiva konteksta Ljubljane in Maribora.

Dokumentarno gledališče opredeljuje tudi Frekvenca zla v režiji Milo Raua in izvedbi švicarsko-nemške skupine The International Institute of Political Murder , ki obravnava ruandski genocid Tutsijev iz leta 1994.

Neposredno v resničnost bo zazrta tudi umetniška intervencija Teje Tupajić in Petre Zanki, kjer bosta v Procesu na zatožne klopi posadili mednarodno zasedbo kuratorjev in umetniških vodij, med njimi tudi Nevenko Koprivšek. Te bosta naslavljali z vprašanji o vlogi umetnosti in njihovi ne-moči soustvarjanja tega sveta.

S pozicijo umetnika, predvsem preživitvenem vidiku umetnika, se bo v delu v nastajanju A Living Documentary ukvarjala tudi letošnja festivalska umetniška rezidentka ameriška skladateljica, pevka in gledališka umetnica Cynthia Hopkins. To temo pa bodo naslovili tudi na okrogli mizi (Ekonomsko) pozicioniranje umetnika v družbi, ki se bo zgodila v sodelovanju z U3, so le nekateri poudarki iz festivalskega programa.

Postaja Tabor Del festivalskega spremljevalnega programa, nastalega v sodelovanju z U3, so tudi štirje zvočni dogodki. Taktilni koncert Mihe Ciglarja, Theremidi Orchestra, Irene Tomažin in Mateja Stupice.

Časopis Arena, ki je vsakodnevno spremljal festivalsko dogajanje, beležil vtise ter predstavljal tudi platformo za kritiško uveljavljanje mladih piscev s področja scenskih umetnosti bo letos nadomestila Postaja Tabor. Dve uri na dan se bodo pod drevesnimi krošnjami, kjer bo odmevala glasba iz predstav srečevali umetniki in krajani, po parku pa bo posejanih tudi več individualni zvočnih postaj, kjer bo mogoče poslušati intervjuje z ustvarjalci festivala ter mnenja in zgodbe Taborjanov.

Kot lani bodo tudi letos v času predstav v Levčku prostovoljci poskrbeli za varstvo najmlajših. Prav tako tudi letos festival ostaja brezplačen, z namenom dostopnosti umetniškega programa vsem. Pri čemer pa k Bunkerju pozivajo k samostojnim prispevkom, prav zato, da bo lahko festival ostal vsem dostopen tudi v naslednjih letih.