Javni spomeniki 3

Takšna umetnostna dela, ki so v prostor postavljena začasno, bi morala tako strokovna kot obča javnost podpirati in prostoru dati tako nove estetske kot tudi uporabne zmožnosti. Vsako družbeno nastalo delo, ki je v tem primeru razmisleka umetnostno delo, namreč vedno nekaj izraža, sporoča in o nečem informira. Javni spomeniki med drugim nosijo tudi spomin na upodobljeno tematiko. Obstoječe z nadgradnjo Ko govorimo o javnih spomenikih, se ti vedno vpenjajo v sistem naročanja javnih spomenikov in v sam urbanističen sistem, v katerega se javna plastika bolj ali manj uspešno tudi vključuje. V tujini je vse pogosteje mogoče opaziti kreativno inovativne pristope, ki v končnih rezultatih ne rešujejo zgolj idejne zasnove javnih naročil, ampak v prostor in etiko uporabnikov tega prostora vnašajo tudi nov način mišljenja in razmišljanja o rabi javnega. Eden takšnih spomenikov je opomnik vsem judovskim žrtvam v središču Berlina. Spomenik namreč zavzema celotni care, bogato parcelo le par korakov stran od Brandenburških vrat. Spomenik, ki ga sestavlja množica pravokotnih kvadrov, so pred leti za svojo intervencijo uporabili tudi kolektiv Janez Janša, ko so v samo arhitekturno mrežo postavitve zapisali svoje ime.

Spomin kot opomnik Ker je naš prostor že zapolnjen z raznovrstnimi historično zastavljenimi spomeniki, je torej umetnik sam primoran v tej prostorski in tudi časovni stiski ustvarjati permanentno umetnost, ki pa ni zgolj razlog za nabiranje njegovih referenc, ampak v prostoru, ki ga uporablja za svojo intervencijo in v zavesti ljudi pušča svoje spominske predstave, tudi o tem, kaj lahko v današnjem prehitrem času, prehitrega zastarevanja informacij spomenik, torej vračanje k spominu, sploh še je. Eden od uspešnejših kolektivov, ki izkorišča javne površine prostora za kreativne reakcije in preoblikovanja, so pri nas kolektiv Prostorož. Spomnimo na delo, ki so ga pred dvema letoma izpeljale na Slomškovi ulici, ko so parkirna mesta nadomestili objekti, ki so bili prebivalcem na voljo, da so se na teh mestih odpočili, igrali šah, namizni tenis … Med drugimi umetniki, ki se med drugim ukvarjajo z javnim prostorom in kiparsko plastiko v njem, pa spada tudi Alen Ožbolt, ki je pred leti svoj prispevek k rabi javnih površin predstavil s projektom Kamen nad nebom. Od krajine do kipa V kulturno in arhitekturno krajno se zadnje čase uspešno vključujejo tudi krajinski arhitekti. Ti s svojimi koncepti rešujejo prostor na svoj način, ne le z izbranim rastlinjem, ampak tudi s postavljanjem forme, ki se zaradi vegetacije s časom spreminja, kar spreminja tudi pogled na veduto mesta z distanco in gradnikom novih spominov in uporabnih površin. Prostorsko oblikovanje v njihovem primeru ni zgolj v vlogi gledanja in opazovanja, ampak tudi v vlogi uporabljanja in soustvarjanja. Med uspešne krajinsko kiparske projekte v prestolnici spada kiparska postavitev Marka Pogačnika, ki je na križišču Tivolske in Dunajske postavil svoj kamniti kompleks, ki zdravi zemljo, med Ljubljančani imenovan tudi "naš stonehenge".