SiolNET. Trendi Svet znanih
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Imeti moraš res jajca, da si drzneš" (foto)

4

termometer

Invalidi, ki pod strokovnim vodstvom igralke Maje Martine Merljak in Branka Djuriča Đurota nastopajo v multimedjiski gledališki predstavi Vse kar ste želeli vedeti o nas, pa niste nikoli vprašali, želijo s svojo "sit down" komedijo, kot jo je nekoč v afektu poimenoval Đuro, javnosti sporočiti, da so takšni kot vsi drugi. Da se zabavajo, jočejo in smejijo, osvajajo, da so zaljubljeni, da vse počnejo enako kot mi, le na drugačen način.

Pretekle dni so se mrzlično pripravljali na nocojšnji večer, ko bodo ob 19. uri nastopili na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. Na eni izmed zadnjih vaj sva jih obiskala tudi s fotografom in priznam, da sem se nalezla njihovega entuziazma, podučili pa so me tudi, da jim o svoji diagnozi ni težko govoriti. Le mi mislimo, da jim je težko. Ali kot je pripomnila Tina: "Naše stanje je kot angina ali kratkovidnost. S tem pač živiš."

Marja Koren: Naj se ljudje ne bojijo pristopiti Marja Koren je 28-letna diplomirana socialna delavka, zaposlena v zavodu OdtiZ, ki je nastal za razvoj športnih in kulturnih dejavnosti v Sloveniji za osebe z invalidnostjo, ponuja pa ples na vozičku, ekstremne športe in gledališke dejavnosti. "Začeli smo z dramskim krožkom, ki ga je žal že pokojna Daniela Šorc organizirala znotraj Društva študentov invalidov. To je bilo mišljeno kot nekaj malega za starše in prijatelje, kar naenkrat pa je prerastlo v pravi multimedijski projekt." Marja se bo nocoj predstavila z resnično zgodbo o incidentu na graškem letališču, sicer pa pravi, da je njihov namen sporočiti ljudem, da tudi invalidi počnejo vse, kar počnejo drugi, le na drugačen način. In naj se ljudje ne bojijo pristopiti. "Konec koncev smo vsi isti," še doda Marja.

Tina Cerk: Načeloma isto razmišljamo, čutimo, tudi nam po žilah teče kri … Ena od soustanoviteljic zavoda OdtiZ Tina Cerk, si želi, da bi širša javnost spoznala, da je vsakdanjik invalidov enak vsakdanjiku ljudi brez hendikepa. "Razen vizualnih razlik, razlik med nami ni. Načeloma isto razmišljamo, čutimo, tudi nam po žilah teče kri," pravi. V zavodu OdtiZ si prizadevajo razvijati gledališki duh. "Že samo interes, želja po akciji je dovolj." Tina priznava, da ji je težko govoriti pred ljudmi, pravi, da lažje pleše ali poje, zato ji tak nastop predstavlja toliko večji izziv. "Imeti moraš res jajca, da si drzneš. Ampak kot kaže, rabim takšne izzive. Pri sebi sem vedno premikala meje in vsakokrat, ko sem jo prestopila, sem se počutila odlično. Prav zato sem bila vedno zadovoljna sama s sabo in s tem, kar sem dosegla." In kateri pomemben dosežek ji trenutno pade na pamet? "Da si upam pristopiti k fantu, da upam priznati, da mi je nekdo všeč … Ta čustvena izražanja so trenutno najbolj pomembne stvari v življenju. Pa to, da sem sama akter in ne opazovalec," izstreli kot iz topa. Pravi, da se ji večkrat zgodi, da potem, ko odkrito spregovori o svojem stanju, nastane smrtna tišina. "Tudi sama ne vem, kako naj se v takih trenutkih odzovem. Povem, da je to bolezen kot vsaka druga. Da je tako, kot ko preživiš angino, nosiš očala, še vedno vidiš, greš … " Čeprav jo je strah, že težko pričakuje četrtkov večer, saj "ko se predstava konča, sem vedno vzhičena nad vsem, počutim se, kot bi lebdela, adrenalin oziroma hormon sreče me povsem odnese in drži še nekaj dni."

Lea Bernik: V svoji zgodbi govorim o zakonskem odnosu Lea Bernik je diplomirana bibliotekarka in informatičarka, trenutno končuje še magisterij in je zaposlena na Društvu študentov invalidov Slovenije. "Moja zgodba – z njo nastopam v drugem bolj ljubezensko-erotičnem delu – govori o srečanju s svojim možem, dotaknem pa se tudi problematike odnosa, v katerem je en partner invalid in drugi ne. Na začetku sem se želela le vključiti v dramsko skupino, nato je to preraslo v željo, da bi pripomogli, da bi vedenje o življenju hendikerpiranih čim bolj pronicalo med ljudi. Sama se z mnenji drugih ne obremenjujem. Krizo sem prebrodila v puberteti in prebolela to, kako me ljudje gledajo. Danes me obkrožajo ljudje, ki me sprejemajo takšno, kot sem, in le to je pomembno."

Aida Demeri: Želela sem preseči samo sebe Aida Demiri se mi predstavi kot najstarejši maček v skupinici. Zaposlena je v časopisni hiši Delo, občasno pa z delavnico Vsi enaki, vsi različni sodeluje tudi s Hišo eksperimentov. "K dramski skupini sem pristopila na pobudo pokojne prijateljice Danijele, predvsem pa sem tu zaradi sebe, ker sem zelo introvertirana osebnost in mi je nerodno nastopati. S to predstavo sem želela preseči samo sebe. Na odru je prisoten zdrav adrenalin in ko to izpelješ, se počutiš odlično."

David Žnidaršič: Žalostnih zgodb ne maram David Žnidaršič je študent matematike, ki si želi poučevati logiko ali matematiko na način, kot to na področju fizike počnejo v Hiši ekspremientov, trenutno pa se ukvarja s prodajo cvetja. "Večina nas je že prej sodelovala v dveh plesnih projektih in ker sta ta dva projekta že vsebovala zgodbe, je bila predstava naslednji logičen korak." David se bo predstavil z zgodbama o invalidnosti, in sicer na humoren način, ves čas pa se vleče rdeča nit s sporočilom, da pri nekaterih stvareh invalidnost lahko celo pomaga. Pri katerih, je želel do nocojšnje predstave obdržati zase.

Za Luftija bo to krstni nastop Za Lutfija Abdulaha bo nocojšnja predstava neke vrste odrski krst. Kosovar, ki od leta 1991 živi v Sloveniji, je tako kot David pri rosnih letih utrpel hude posledice prometne nesreče, ki se jim ne bo izognil niti v nastopu. "Pripovedujem o dogajanju pred in po nesreči in o težavah, s kakršnimi sem se spopadal, v drugi zgodbi pa se spominjam dogodka, ko mi je bil ob koncu osnovne šole, ko še nisem imel urejenih dokumentov, nekdo, ki mi je bil na videz podoben, pripravljen za kratek čas odstopiti potni list, da bi lahko s sošolci odpotoval na končni izlet v Italijo. K sodelovanju so me letos poleti povabila dekleta, češ da imam glede na pestro življenjsko zgodbo zagotovo na zalogi tudi zanimive življenjske zgodbe. In zdaj sem tu."

Barbara Šamperl: Čeprav se sliši oguljeno, ampak mi res razbijamo stereotipe Barbari Šamperl, dokumentaristki v Narodnem muzeju Slovenije, sicer pa tudi plesalki plesne skupine Viličar dancers – s soplesalcem se novembra celo odpravljata na plesno tekmovanje na Malto –, je igra blizu. Pred leti je celo razmišljala o študiju na AGRFT. "Na dramskem krožku – prijavila me je Marja – smo spoznavali dramsko igro, izgovarjavo, artikulacijo, transformacijo in se kmalu zavedli, da bi iz tega lahko nastalo še kaj večjega. Maji (Martini Merljak – op. a.) smo poslali svoje življenjske zgodbe, skupaj z Đurom sta jih postavila v obliko, ki je primerna za postavitev na odru. Moja zgodba je zgodba z neke zabave, druga pa iz dvigala, kjer mi gospod namigne, da bi mu bilo erotično, če bi zapeljala čezenj. "Že samo dejstvo, da sem se vključila v nek tak projekt, in glede na to, da sem si nekoč res želela igrati, me pritegne v vse to ozadje, priprave, zanimiv mi je že sam proces in bi ga še kdaj ponovila. Za gledalce je sicer res oguljena fraza, ampak mi res razbijamo stereotipe. Ljudem damo vedeti, da smo isti kot oni, da se tudi mi jočemo, smejimo, skratka brišemo meje." Predstavo so ustvarjali dve leti in jo leta 2008 premierno predstavili na odru Španskih borcev. "Zdaj imamo deseto ponovitev," je ponosna Barbara in hitro pristavi: "Čeprav smo nazdravili na stoto."

Tea: To sem storila zase Predsednica Društva študentov invalidov Tea Černigoj nam svoje zgodbe ni želela razkriti, je pa namignila, da bo govorila o izgubljeni platonski ljubezni. "Ta zgodba je nastajala prek elektronske pošte in zanjo ni vedel prav nihče. Povedati sem želela nekaj udarnega, da bo prijatelje in starše, ki bodo prišli na naš nastop, "kap"! Pa jih je? "Itak! Želela sem preizkusiti svoje meje, preveriti, ali si to upam ali ne, in to sem storila zase," je povedala ob koncu.

Branko Potočan: Želeli smo prikazati njihovo aktivnost V predstavi poleg desetih invalidov nastopa tudi plesalec Branko Potočan, ki je del projekta Vse kar ste želeli vedeti o nas, pa niste nikoli vprašali postal povsem po naključju. "Maja je k sodelovanju najprej povabila Gregorja Luštka, a je ta že po prvi vaji ugotovil, da zaradi obveznosti projekta ne bo mogel speljati do konca, in takrat je povabil mene." V predstavi nastopam v solotočki in dveh duetih z dekleti. "Ker smo plesne točke vadili posebej, vse do generalke nisem imel vpogleda v celotno predstavo," pravi Potočan, ki je ponosen, da je del takšnega projekta. "To je moj prvi konkreten stik z invalidi, in skozenj sem se zavedel, da so ljudje s kakršnimkoli hendikepom enaki kot mi, pa vendar imamo blazne predsodke," priznava Potočan, ki je plesni točki zasnoval tako, da so se akterji lahko čim bolj aktivno vključili vanje. "Običajno invalide le pripeljejo na oder in z njega odpeljejo, mi pa smo želeli prikazati tudi njihovo aktivnost," poudarja plesalec in polaga na srce: "za to predstavo so morali vsi nastopajoči pošteno garati in zame je to predstava v pravem pomenu besede."

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin