Denis Avdić in Vid Valič: Imava materiala tudi za Udar po moško 10

Za vama je premiera v Hali Tivoli. Vtisi? Vid: Bilo je super, bombastično. Občutki na odru so vedno intenzivni, če je več ljudi, še toliko bolj. Denis: Zame je bilo noro, nepozabno. Po svoje sem hvaležen nekomu za te trenutke, ki jih doživljam na odru ... Vid: Nekomu? Saj lahko rečeš bogu ...

Od Udara po moško je minilo pol leta. Sta vmes ostala v stikih, se družila? Vid: Sva, ampak ... Že enkrat vmes se je zgodilo, da se nisva slišala nekaj tednov, pred tem sva pa ves december tičala skupaj na predstavah, dobesedno, deset predstav na teden sva imela. Potem pa imaš oddajo, on ima oddajo, delaš, kličejo te, prosti čas, ki ti ostane, izkoristiš za zmenek z žensko ... Skratka, po dveh tednih sem ga poklical in mu rekel: "Stari, prav pogrešam te!" Čudno je to. Denis: Zdaj ko nisva imela predstav, sva se slišala in kdaj tudi dobila, ampak ob takšnem tempu je to skoraj nemogoče, ni časa. Kdaj je prišel k meni domov, da smo malo povečerjali in se družili.

Kako nastaja vajina predstava glede na to, da sta tako zaposlena? Koliko časa vadita, se učita besedilo? Vid: Vsak ima svoje ideje, dobiva se in jih pretresava skupaj, izločiva stvari, iščeva poanto ... Se nama je pa tudi že zgodilo, da sva sedela vsak na svojem stolu in gledala v zrak v tišini, dokler ni steklo. Pomembno je, da se obema zdi smešno. Vadila sva samo zadnji, skupni del, sicer pa vsak sam svoje besedilo. Denis: Da, šal, ki se jim nihče ne smeje, imam doma za dve uri. Vid: Samo? Jaz vsaj za štiri ...

Koliko besedila temelji na lastnih izkušnjah? Vid in Denis: Vse! Vid: Pravzaprav se je vse to zgodilo meni, mojemu znancu ali nekomu tretjemu, torej je vse na lastnih izkušnjah. Denis: Pogosto me ljudje vprašajo, kako sem se tega in drugega spomnil, jaz pa v bistvu samo pripovedujem, kaj se je zgodilo.

Imata pri pisanju scenarija proste roke? Denis: Popolnoma, sicer me ne bi zanimalo. Vid: No, Urša (Alič, op. p.) sicer pove svoje mnenje in to je to, ampak s cenzuro je načeloma tako: če je utemeljena, jo lahko razumeš, če pa obstaja samo zaradi osebnih prepričanj, potem to ni cenzura in jo lahko upoštevaš ali pa ne. Denis: Tukaj ni meje, cenzura je samo najina.

O čem torej ne govorita? Denis: Držim se načela, da ne vpletam mrtvih, bolnih, invalidnih ... Janeza Drnovška sem nehal oponašati, ker je zbolel in se mi ni zdelo več primerno. Vid: Otroci in duhovniki, pedofilija na sploh, to niso priljubljene teme, pa če je šala še tako dobra. Nekrofilija se bolje obnese.

Kako pa politiki sprejmejo, da so del vajine predstave? Denis: Nekateri to zelo dobro sprejmejo, drugi spet ne. Ti mislijo, da so nad vsem sistemom, da so kot neke vrste mali bogovi in njih ne bo nihče zafrkaval, vsaj tak občutek imam. Ampak tisti, ki imajo komplekse razčiščene, to zelo dobro sprejmejo, na primer Janković, Janša, Lukšič ... Imaš pa tudi takšne, ki grozijo s tožbo. Vid: Kaj grozijo, saj te je en tožil! Denis: Ja, Črnač, pa kaj naj zdaj jaz ...

Se bo predstava spreminjala s časom? Denis: Bo, saj je to tak živ organizem. Med predstavo se zgodijo stvari, nekdo se oglasi iz občinstva, dobiš novo idejo in jo poveš, ljudem je všeč, smejijo se, zato jo naslednjič ponoviš, včasih tudi kaj odvzameš. Za drugi del Udara po moško sva rekla, da bo trajal uro in pol, pa ima že dve uri, tudi prvi del je imel na koncu že dve uri in četrt. Vid: Lepo je, da lahko improvizirava.

Kaj naredita, ko imata slab dan? Vid: Vedno prevlada profesionalni odnos do dela. Ne glede na to, kaj ti je, greš na oder. Tam so ljudje, ki čakajo in gledajo, da jim nekaj povem, to je odgovornost. Ko imam res slab dan, morda izpustim kakšno podrobnost, ki je ljudje sploh ne opazijo. Veliko je odvisno tudi od njih samih – so dnevi, ko čutiš, da se ljudje nočejo ali ne morejo sprostiti. Nekaj jih drži, malo se zahahljajo in spet utihnejo, ne dosežeš jih. Takrat samo hitiš, po aplavzu ne čakaš, da zajamejo zrak, ampak takoj udariš na novo. Denis: Vsak dan čutiš razliko, tako pri sebi kot pri drugih. Ampak mene energija odra tako napolni, da tudi slaba volja zbledi.

Kje v Sloveniji se najlažje sprostijo in smejijo? Denis: Čisto različno. Na Štajerskem so običajno zelo živahni in komunikativni, med predstavo se oglašajo in komentirajo. Nekoč smo gostovali na Štajerskem in Vid je povedal tisti del svojega teksta, kako za moške velikost ženskih prsi sploh ni pomembna, pa se je ogorčeno oglasil nek moški: "Zase govori, pubec!" Vid: Pa Primorci so lahko vročekrvni.

Prvi del Udara po moško je bil uspešnica, ki je doživela 222 ponovitev. Sta pod pritiskom, da morata kaj doseči ali preseči? Vid in Denis: Ne … Denis: Dokler bodo dvorane polne, bova midva nastopala, to je to. Vid: Že pri enki je bilo tako, da bi lahko igrala še naprej, ampak jaz sem potreboval ta rez ... Denis: Saj je bilo še veliko povpraševanja, ampak prav je bilo, da sva nehala, poleg tega pa sva imela nov material.

Bo materiala dovolj tudi za tretji del? Vid: O, seveda, pa tudi za četrtega in petega, do desetega.

Kako sta se vidva sploh našla? Denis: Po naključju. Najprej sva se poznala samo na videz, potem pa so naju enkrat skupaj povabili na FDV na okroglo mizo. Po koncu sva se odločila, da greva na pijačo, samo za pet minut, potem sva se pa zaklepetala. Od tega "Imaš pol ure?" sva prišla do 222 ponovitev. Najprej sva mislila, da bova imela samo en nastop, ko pa naju je videla Urša Alič iz Špas teatra, je število drastično naraslo. Vid: Rekel mi je, da dela stand-up, jaz pa sem ga takrat delal že tri ali štiri leta, pa zanj sploh še nisem slišal, čeprav sem vse poznal. "Ne me hecat', kje nastopaš," sem ga zasliševal, potem pa je povedal, da na sindikalnih zabavah, kar je seveda najtežji teren, ker te tam nihče ne posluša ... Denis: Tako sem se kalil, to je res težko. Na tistih zabavah se moraš hudičevo potruditi, da pridobiš pozornost občinstva, nič ti ni podarjeno, niti en sam smeh ne.

Tokrat v predstavi nekaj časa nastopata tudi skupaj. Kako se počutita? Denis: Zame je nastopanje v paru nekaj novega, zelo mi je všeč. Želel bi si narediti predstavo, v kateri sva ves čas skupaj na odru. Vid: Meni se zdi super. Denis: Domen, Vidov brat, ki je igralec, je včeraj dobro rekel, da je lahko monolog zelo dober, ampak da bo dober dialog vedno še boljši. Res je zadel bistvo, ta dvojna energija noro deluje.

Kaj počneta v prostem času? Denis: Spim. Pravzaprav nimam prostega časa. Vstajam ob štirih, na radiu sem do enih, pridem domov, se ukvarjam z otrokom, jem, spim, grem na predstavo zvečer, vrnem se okoli polnoči ... Konec tedna je edini čas, med katerim izklopim in se posvetim družini. Vid: Hodim na fitnes, začel sem tudi boksati, ampak sem moral za nekaj časa nehati, ker sem se poškodoval. Sem filmofil in si ob večerih, ko nimam kaj početi, zagotovo pogledam film, rad opazujem igralce, kako kaj naredijo. Moja ambicija je tudi, da bi v filmu kdaj zaigral. Denis: Trenutno je moj šport dvigovanje in nošenje otroka. Vid: Ne predstavljam si, da bi imel še obveznost, kot je otrok ... Zdaj!

Kaj vas pritegne pri boksu, Vid? Vid: S športom sem se pri osemnajstih začel ukvarjati, da bi imel večje mišice, potem pa sem naenkrat spoznal, da se zaradi tega bolje počutim, bolje spim, bolje razmišljam, skratka lepše živim. Potem mi je postalo malce dolgčas, pri boksu pa moraš razmišljati in biti zelo usklajen pri gibanju. Po eni uri treninga boksa sem vedel, da je to to, kar hočem.

Ste kdaj obžalovali, da niste bili sprejeti na AGRFT? Vid: Potem ko nisem bil sprejet na AGRFT, je šlo zame vse samo še navzgor. Danes ne obžalujem ničesar, všeč mi je način, na katerega zdaj delam, sam odločam, imam večjo možnost izbire.

Če se še malo vrnemo k predstavi – brez seksa ne gre? Denis: Gre za moško-ženske teme, ki se jih ljudje nikoli ne naveličajo in v katerih se vedno najdejo. Ko v predstavi omenim tiste drobne kamenčke, ki se ti v določenih položajih lahko zarijejo v kolena, se vsak zasmeje, saj je enako ali podobno stvar že doživel.

Dobro, vprašala bom drugače. Ali sta gledala enake filme za odrasle? Vid: Mislim, da smo določen čas vsi moški gledali enake filme za odrasle. Denis: Čakal si do polnoči na Emmanuelle, kajne?